|
| |
Nazaj,
Arhiv prispevkov
Mike Nichols
Charlie Wilson's War
(2007)
Politična komedija »Charlie Wilson's War« prihaja v času, ko se ironijam, ki se
jih z nami igra zgodovina, lahko zares samo še smejimo. Po resnični zgodbi
posneti film je režiral legendarni Mike Nichols, v glavnih vlogah pa so zaigrali
Tom Hanks, Julia Robers, Phillip Seymour Hoffman in Emily Blunt.
Charlie Wilson, razuzdani demokratski kongresnik, je tako naveličan neskončnih
zabav in lepih žensk in viskija in drog, da se odloči spoprijeti s krizo v
Afganistanu, ki so ga v začetku osemdesetih zasedle sovjetske sile. Pri tem mu
na pomoč priskoči zapostavljeni agent CIE in bivša voditeljica TV oddaj z
močnimi mednarodnimi povezavami, nato pa družno nastopijo k pregovarjanju sicer
sprtih držav Bližnjega vzhoda, da za trenutek pozabijo na svoje razprtije in z
orožjem pomagajo Afganistancem …
Če
se zgornja vsebina sliši kot neverjetno za lase privlečena, ne skrbite: vse je
res. Protagonisti, sposobni kot so, so sicer videti kot nekakšen »Trio
Fantastikus«, ki se niti ne zaveda, kaj v resnici počne. Ravno zaradi te svoje
kratkovidnosti so uspešnejši kot vsi dotedanji politični napori skupaj. Film
»Wilsonova vojna« je sicer iskriva, bistra in ostra politična satira, a je ravno
zaradi tega grozljiva, ker temelji na resničnih dogodkih. Avtorjem je uspelo
nekaj nemogočega: tako težke politične teme so povezali s smehom, ne da bi se
pri tem norčevali iz resničnih žrtev teh dogodkov.
Ravno smeh je tista ključna sestavina, ki ledeni kri v žilah, saj se gledalci ne
moremo znebiti nelagodnega občutka, da si avtorji komičnih vložkov niso prav nič
izmišljevali, temveč je politika resnično le tobogan »kratkovidnežev«, ki imajo
v rokah večjo moč, kot si mislijo – in ki potem z njo opletajo na račun
nedolžnih žrtev. Po drugi strani je takšna izbira smiselna: ob vsem absurdu in
krvi, je smeh še zadnje zatočišče, ki nam brani, da ne bi ob tem otroškem
peskovniku globalnih politikov znoreli.
No,
zdaj vemo: propad Sovjetske zveze se je zgodil zato, ker nek ameriški kongresnik
v soboto zvečer ni imel kaj početi in je na TV slučajno opazil, da v nekem
pozabljenem koncu sveta vlada nekakšna kriza. Videti je, da bi v primeru oddaje
o raku pač odkril zdravilo za raka. Kljub mnogim kolobocijam - ob katerimi bo
gledalec potreboval nekaj osnovne politične razgledanosti - je film razmeroma
enodimenzionalen: komunizem je slab zato, ker je komunizem slab in Sovjeti so
napadli Afganistan zato, ker so ga napadli. Toda moč filma leži drugje: čeprav
je pravičnost boja ves čas privzeta in se je ne postavlja pod vprašaj, pa ravno
konec filma pokaže, da pravico redkokdaj najdemo tam, kjer smo prepričani, da se
nahaja. V filmu sicer ni izrecno povedano, a absurd »Wilsonove vojne« leži ravno
v tem, da so ti isti Afganistanci, ki so bili deležni tako izdatne ameriške
pomoči, kasneje postali Talibi. Američani so naredili vse, a po kavbojsko: »rasturali«
so v glavnih korakih, toda na koncu pozabili povezati konce in raje prepustili
ljudi njihovi grdi usodi. Ključni element boja, torej pameten zaključek, je
izostal, kar je rezultiralo v novih strahotah poldrugo desetletje kasneje.
Mike Nichols, mojster dram in poglobljenih študij
medčloveških odnosov, je posnel še eno zabavno komedijo, ki pa je hkrati precej
grenka in v končni fazi zaradi svoje resničnosti prav nič smešna.

Matej
Frece
| |