Neil Jordan
The Brave One
(Neustrašna)
(2007)
V današnji filmski obdukciji smo na obdukcijsko mizo položili novi film otoškega filmskega virtuoza Neila Jordana, The Brave One. V njem je zaigrala nič manj virtuozna in cenjena igralka Jodie Foster. In kakšen je rezultat?
Erica Bain je ženska različica »Polnočnih klicev« - po radiu prodaja svoje monologe o življenju v velemestu in na njihovi osnovi filozofira o pomenu življenja – in to oddajo ji celo vrtijo podnevi. V zasebnem življenju je srečna, presrečna s svojim fantom, s katerim sta tik pred poroko. Toda življenje se ji sesuje v sončni prah, ko ju neke noči med sprehodom po parku brutalno pretepe trojica mladih delinkventov. On umre, ona komaj preživi, toda postavljanje nazaj na svoje noge se izkaže za nemogočo nalogo – brez maščevanja ne bo šlo.
Iztočnica filma se sliši kot kakšen film Mela Gibsona. Spomnimo se, fant je svojo kariero zgradil na preprostih črno-belih filmih, katerih motiv je maščevanje. »Pobesneli Max«, »Smrtonosno orožje«, »Patriot«, »Odkupnina« itd. Maščevanje je eno izmed najlažjih in zato tudi najpogosteje uporabljenih zapletov v zgodovini literature in filma ter posledično tudi eno najbolj banalnih. Med prve pol ure filma »Neustrašna« se zato sprašujemo, kaj se je zgodilo z režiserjem. Neil Jordan je od nekdaj veljal za prestižnega režiserja, ki je snemal majhne art filme in se z občasnimi izleti v Hollywood (recimo »Intervju z vampirjem«) znašel nekje na pol poti do mainstreama. Film »Neustrašna« je videti kot še en tak izlet, a ravno v trenutku, ko pričakujemo, da se bo Jodie Foster zmešalo in da bo pograbila pištole ter v sveti ženski jezi z enim metkom pobila pol milijarde moških – se to ne zgodi.
Film se spretno izogne pasti in preraste v zanimivo psihološko dramo, v kateri opazujemo nemočno glavno junakinjo kako pada v brezno moralnega razpada. Seveda si vsa trupla v filmu zaslužijo biti trupla, a je meja med ubijanjem za pravico, v samoobrambi ali enostavno zato, ker si preveč živčen, seveda nevidna. Najtežje je ubiti prvega, vsi naslednji padejo z manj omahovanja. Glavna junakinja preživi film v etičnem razčiščevanju ali imajo Batman in podobni ameriški »vigilanti« prav. V stripih je to videti na moč preprosto, a v resnici seveda ni.
Jodie Foster je tako še enkrat vstopila v vlogo, ki najbolj ustreza njeni osebnosti: hoče biti glavna, a hkrati noče biti glavna. Bila bi rada opazna, a ne v soju luči. Hoče, da vidimo, kako je po krivici porinjena na rob družbe, pa čeprav se je tja postavila sama. Tako kot Mel Gibson, igra vedno enake vloge, tako Jodie vedno igra žrtev moških, patriarhata, sistema. Slednji v funkciji njene obrambe seveda odpove na celi črti in Jodie, čeprav do konca filma pravično maščevana, je na koncu njena žrtev.
Film je resda tako zelo prerešetan z logičnimi
luknjami, da ga še komaj kaj ostane, a kaj bi to. Važen je končni učinek, ki se,
naključno ali ne, lepo zlije s trenutno svetovno politično doktrino: varni nismo
nikjer, živimo v družbi strahu, sistem te ne bo varoval, zato za lastno obrambo
poskrbi sam. Pa četudi s preventivnimi udarci - s tem ni nič narobe. Batman ima
torej prav
Matej Frece
