Ingmar Bergman
Ingmar Bergman je bil švedski režiser in scenarist, rojen leta 1918 v Uppsali. V Stockholmu je študiral zgodovino umetnosti in književnost, močan vpliv na nekatere njegove filme pa je pustilo tudi dejstvo, da je bil sin luteranskega duhovnika. Že v času študija je že režiral posamezne gledališke predstave, med leti 1963 in 1966 pa je bil tudi direktor kraljevega gledališča v Stockholmu.
S filmom se Bergman začel ukvarjati že leta 1944, sprva kot scenarist, leta1945 pa se je preizkusil tudi kot režiser. V svojem prvem obdobju se je posvečal predvsem družbenim in ljubezenskim temam, pretežno mladih protagonistov. S filmoma Zapor in Veselje iz leta 1949 pa je že opozoril na nekatere stalnice v svojem filmskem razvoju. V ospredje je postavil odnos do iluzije in resničnosti ter analizo ženske psihe, teme katere je nadalje razvijal skozi filme petdesetih let. Le te preveva sorazmerna lahkotnost, pogosto pa so bili postavljeni v poletni ambient, v katerem je raziskoval tudi ravnotežje med idilo in tesnobo. V tem obdobju, je leta 1953 posnet tudi film Poletje z Moniko. Mednarodni ugled si je Bergman pridobil s svojim najbolj teološkim filmom, konstumiranim Sedmim pečatom ter ga leta 1957 potrdil z Divjimi Jagodami, mojstrovino orkestriranja simbolizma. Potem, ko je leta 1961 z »Deviškim izvirom« prejel Oskarja za najboljši tujejezični film, se je v triologiji, katero je začel že s filmom Skozi temno ogledalo in za katerega je ponovno prejel Oskarja, zopet vrnil k problemu religije. V tem sklopu je Bergamn z inovativno uporabo globinskih in dolgih kadrov ter splošnih planov, obdeloval vprašanje božje prezence. Iskanje mej med razumom in norostjo, izolacijo in komunikacijo, ga je pripeljalo do vrhunca njegove ustvarjalnosti v filmu Persona iz leta 1966. Ta film predstavlja enega ključnih modernističnih filmov, kateremu so sledili predvsem filmi na temo duševne izolacije. V sedemdesetih se vrnil k melanholični komediji in problemu ugodja v igri, temama ki ju je gojil že v petdesetih. V tem obdobju je Bergman leta 1982 doživel svoj vrh in svojo veliko mojstrovino Fanny in Alexander prav tako okitil z Oskarjem za najboljši tujejezični film.
Bergman danes
velja za enega največjih švedskih režiserjev in eno ključnih osebnosti
svetovnega filma, ki si je slavo pridobil na račun svojevrstnega psihološkega
pristopa do filma. S svojo poglobljeno obravnavo moralnih in filozofskih tem,
je namreč žanr filma pomembno približal tudi intelektualno bolj zahtevni
publiki.
