Julie Delpy
2 Days in Paris
(2007)
Lani smo v sklopu ljubljanskega filmskega festivala imeli priložnost videti izredno posrečeni režijski poskus francoske igralke Julie Delpy z naslovom »Two Days in Paris«. Zdaj je film končno prispel tudi na redni spored naših kinematografov in seveda si naš sodelavec Matej Frece ni mogle kaj, da si te svojevrstne romantične komedije, v kateri ob Julie Delpy nastopa še Adam Goldberg, ne bi ogledal in je primerno obduciral.
Marion in Jack se vračata s potovanja po Benetkah, kjer je on večino časa preživel na WC školjki, saj je zaradi slabega imunskega sistema fasal drisko. Pred odhodom nazaj v New York, kjer sicer živita, se za dva dni ustavita v Parizu, pri njenih starših. Resda sicer hodita že dve leti, toda tokrat Jack prvič vidi, kakšna je Marion v resnici, saj se slednja prične v svojem domačem okolju obnašati precej drugače kot je vajen. Še posebej ga moti, ker Marion na vsakem koraku srečuje svoje bivše ljubimce, s katerimi je – za njegov okus – v malce predobrih odnosih. Ker Jack ne zna francosko, Francozi pa ne angleško, se v tujem svetu nenadoma počuti zelo osamljeno, medtem ko se Marion med nepregledno množico bivših ljubimcev počuti kot riba v vodi. Jacku se zdi, da mu Marion polzi med prsti in da jo izgublja. Živčnost, strah in ljubosumje njuno razmerje pripeljejo do točke razpada ...
Na prvi pogled se film zdi, kot da gre za organsko in neuradno nadaljevanje dvojice filmov »Pred zoro« in »Pred sončnim zahodom«. V vseh treh glavno vlogo igra Julie Delpy in vsi trije filmi se ukvarjajo z ljubeznijo med Francozinjo in Američanom. Če sta prva dva minimalistični zgodbici o koprnenju dveh sorodnih duš, ki se proti vsem pravilom najdeta čez pol sveta, je tale film nekakšno logično nadaljevanje, ki se vpraša ključno vprašanje: ali so razlike med narodoma prevelike, da bi takšno razmerje funkcioniralo?
Film vprašanje zastavi, a ga obdela površinsko, saj ga raje vzame za poligon komičnih situacij. Nekatere od njih so na trenutke res zabavne, medtem ko večino pohodi spoznanje, da odnos glavnih junakov temelji na tem, da ves čas govorita eden mimo drugega in se pravzaprav ne vidita, ne slišita, ne čutita, zato ni čudno, da jima je seks crknil. Pravzaprav to velja za vse like v filmu, zato film kmalu postane precej naporen, saj se v njem ogromno govori a nihče nikdar ne sliši nikogar razen samega sebe. Narodnostne in kulturne razlike temu niso vzrok, temveč le pokazatelj.
Čeprav je zgoraj opisana tema obdelana na način,
ki bi mu ob sicer redni ponudbi filmov, zlahka rekli umetniški način, pa film
kljub tovrstnim pretenzijam ni prav nič umetniški. Gre le za v umetniški celofan
skrito generično romantično komedijo, ki sledi pravilom žanra in se kot taka
seveda konča tako kot vsi tovrstni filmi: sladko, pocukrano in popolnoma
neživljenjsko. Zaradi situacij v katerih se znajdeta glavna junaka in njunih
reakcij nanje, bi se v resničnem življenju kislo razšla, tako pa utemeljitev
njune dokončne združitve sloni ne na ljubezni, temveč na dokaj sebični premisi,
da sta oba prestara, da bi zopet bila samska in se šla iskanje novega resnega
partnerja na trgu mesa. Hja, zdaj vemo: če si samski po 35. letu, je s tabo
konec. Bolje je trpeti tečnega in nevrotičnega partnerja, ki te zjutraj zbudi s
kašljanjem v obraz.
Matej Frece
