Mikael Håfström
1408
(2007)
V filmu »1408«, švedskega režiserja Mikael Hafstrom, spremljamo zgodbo Mikea Enslina (igra ga John Cusack), ki po smrti hčerke in odtujitvi od žene potuje po državi in piše »pseudo« znanstveno knjigo o hotelih, v katerih bojda strašijo duhovi tam samo-umorjenih ljudi. Nekoč obetaven pisatelj je sedaj v sebi mrtev in v duši velik cinik. Kmalu izve za skrivnostno sobo 1408 v newyorškem hotelu Dolphin, za katero se izkaže, da jo vodstvo hotela hoče prikriti na vse kriplje, saj je v njej iz nepojasnjenih razlogov umrlo že 56 oseb. Mike uspe od direktorja hotela pridobiti ključ in odloči se, da bo noč preživel v tej skrivnostni sobi, misleč, da gre le za pretanjeno reklamno potezo hotela.
Stephen King je svojo kratko zgodbo »1408« napisal takorekoč mimogrede – pravzaprav niti ni bila namenjena objavi. Ko je pisal knjigo o teoriji pisanja, ki je imela preprost naslov »O pisanju«, je hotel zgodbo 1408 podati le kot vajo in primer iz teorije kreativnega pisanja, a ga je tematika zgodbe tako pritegnila, da jo je razvil v samostojno zgodbo.
Stephen King velja za najboljšega mojstra groze. Čeprav je tovrstna titula sicer lahko diskutabilna, mu mojstrstva ne gre oporekati. Njegova groza ni groza gravža temveč gre za pretanjeni psihološki horror, ki ga lahko srečamo na vsakem koraku življenja. Tovrsten neviden horror je zaradi svoje banalnosti ter predvsem resničnosti veliko bolj grozovit, a toliko težji za uspešno filmsko obdelavo. Medtem ko je King v literaturi že neštetokrat dokazal, da ve, kako se v bralcu gradi srhljivi »gestalt« strah, pa so filmski ustvarjalci zaradi fizične neoprijemljivosti njegove groze ustvarili večinoma hitro pozabljiva, če ne že celo zanič dela. Tudi kadar je režiral sam King, je bil rezultat kvečjemu povprečen film – spomnimo se recimo »Mesečnikov«. Le kultni »Carrie«, »Misery« in »The Shining« veljajo za filme, ki so njegovim horror romanom v čast.
Film »1408« se tej sveti trojici ne bo pridružil, se jim pa vsaj malo približa. Ideja ubijalske hotelske sobe je seveda na moč absurdna in zveni kot kakšen skeč Montyja Pythona, a režiser Mikael Hafstrom je dokazal, da se še iz tako bizarnih idej lahko ustvari prvovrstna grozljivka. Brez krvi, brez nožev, brez nasilja, v enem prostoru ujet en človek ... ter obilo, obilo prvinskega straha. Kot vemo, so rak rana grozljivk konci, saj je bistvo grozljivke ni zaključek temveč čim bolj domiselna »pornografija« nasilja, bodisi psihološka ali fizična. Zato ob zaključku malce spodrsne tudi filmu »1408«, a le zato, ker je sredina filma preveč dobra. Kot vsaka dobra grozljivka, tudi »1408« na koncu ponudi prizor, ki gledalca zmede, mu ponudi tisoč vprašanj in desetkrat več toliko možnih interpretacij.
V
današnjih časih, ko se grozljivke enači z pod-žanrom »gravžljivk« je lepo
videti, da v kina še najde pot kvalitetna grozljivka stare šole, ki svoj strah
gradi na nevidnem in ne na litrih brizgajoče krvi in kupih odtrganih udov
Matej Frece
