Arhiv

KO ZMANJKA BESED …

Odnosi  v družini, med partnerjema, možem in ženo vedno naletijo na odzive. Pereča  tema, ki še vedno ostaja raje prikrita, saj neradi govorimo o nje. Pogosta vprašanja: »Kaj pa takrat, ko ne najdemo več besed, ko se raje izmikamo drug drugemu, kot da bi se pogovorili o tem, kaj nas teži; ko želimo, da enega od partnerjev ni doma in  mirno spimo, ko si sami »lastimo« zakonsko posteljo? Kar kliče po odgovorih, kaj narediti, da v družini ohranimo to, zaradi česar smo jo tudi ustvarili.

Družina, najvišja vrednota

Družina je osnovna celica vsake družbe. Veliko ljudi hrepeni po njej, ne glede na njeno obliko. Tudi glede na spol postaja vse bolj odprta. Predpogoj zanjo je pristna partnerska zveza, ki naj bi v vseh pogledih temeljila na pristnem prijateljskem odnosu. Ko se kdo ob tem vpraša, če je to potrebno, mu rade volje odgovorim, da je nujno. Nihče, tudi ženska in moški ne moreta živeti, doživljati, preživeti vsega, kar se dogaja, če si brezpogojno ne zaupata. In kdo si bolj, če ne prijatelji. Torej takšen odnos je dobra pot, da najprej najdemo drug drugega, nato pa v nadaljevanju okrepimo zvezo do te mere, da ustvarjamo medsebojno zaupanje, vero drug v drugega, spoštovanje. Vse pa naj temelji na ljubezni. Kako lepa beseda za dni, ki so pred nami. Ljubiti, biti ljubljen, ljubi, poljub  …

Zgodba

Na začetku sta bila Ona in On. Takrat, »nekoč«, so še bila v modi ljubezenska pisma. Kdo se jih ne spomni iz generacij sedemdesetih in prej. Odišavljena, s priokusom lepopisa, slovnično pravilnostjo, besedami, ki so se kar topile, ko smo jih prebirali. A spremenili so se časi. In mi z njimi.

Danes so aktualni sms-i, maili … Brez vonja in okusa. Brez dodatkov rož in čokolade. Moderno, bi rekel. Mladim je to zelo všeč. A za veliko večino brezčutno. Velikokrat prazno in neromantično. Pa tako si je želimo, romantike. Hrepenimo po njej in si brišemo solze ob kakšnem, s takšno pravo vsebino prežetem filmu, ki zaradi komercializacije vedno manjkrat zaidejo na male zaslone. Solzne oči in »mokri« robčki. Ja, priznajmo si, kako se kdaj prileže kakšna zgodba s takšno vsebino. Potem pa se istovetimo. Iščemo v njej. Vzdihujemo in se v postelji obračamo in ne moremo spati. Preveč vprašanj se postavlja. Le kaj sem naredil/a, da tega ni več? Pa tako je bilo nekoč lepo, toplo, ljubeče. Ali je res vse postalo stvar navade? Dom, družina, služba. In v drugem vrstnem redu. Služba, družina, dom. Samo hitenje in hrepenenje. Pa ne po sreči, miru, ljubezni, intimi. Ne, po tem, da bomo čim boljše živeli ali zgolj preživeli. Vse ostalo pa ostaja, žal, manj ali celo nepomembno. Avtomatizem. Navada. Ker tako pač je. In morda celo drugače ne more biti. Ali pač, ker so tukaj otroci, pa hiša, pa pes, pa … Le zakaj bi »rušili« tisto, kar smo tako težko zgradili. Streha nad glavo je pač vsaj toliko vredna kot nasmeh, dotik, objem, poljub, za marsikoga pa mnogo več in sploh neprimerljiva z vsem tem, kar lahko vidimo kdaj pa kdaj v kakšnem filmu. Morda preberemo, če še sploh imamo čas za to. Za dobro knjigo.

Z veliko odrekanji sta se Ona in On odločila za ustvarjanje skupnega doma. Krediti, manj obiskov trgovin z oblačili, starejši tipi avtomobilov, dopusti bolj na parceli - ob nastajajočem domu. Vmes pa služba, majhni otroci, odrekanja in tudi spori. A slednji so sestavni del vsake zveze, zato o njih govorijo vsi. Včasih so celo potrebni. Da se utrdimo v zvezi, pravijo. Kje to piše, niso povedali, a zagotovo ne drži, saj se vsak spor in prepiri vedno širijo. Kot ogenj. Iz majhnega nastajajo veliki. Na koncu kot kres ob prazničnih dneh, ki je kot jutranje pogorišče podobno pogledom nje in njega.

Iz majhnega raste veliko

Hiša je rasla, z njo pa tudi otroci, skrbi, alienacija ... Vmes je prešlo že kritičnih »sedem let«, veliko hudih besed (pravijo, da ob vseh naporih nujne), pa tudi ljubezni ni manjkalo. Da mi ne bo kdo očital, da vidim samo slabo. Ne, zakon (zveza) je kot življenje. Posuto s trnjem in cvetjem brez njega. Zato težko slišite njega in njo, da bi z vso gotovostjo trdila, da je bilo v skupnem življenju vedno samo slabo. Kje pa, bilo je tudi veliko srečnih trenutkov, nepozabnih, polnih ljubezni, nežnosti. Potem se je pač začelo. In je šlo vedno bolj navzdol. On je vedno več izostajal od doma. Zanimale si ga stvari, ki njo niso pritegnile. Ona je svoje zadovoljstvo našla v rekreaciji, fitnesu, izobraževanju.

Otroci so odraščali. Velikokrat tudi brez občutka, da je kaj narobe. Potem, iznenada, otrok vpraša: Oči, se bosta res ločila z mamo? Zaprepadeno se pogledata, Ona in On. Ker ugotovita, da so vsi okoli njiju že zdavnaj opazili, začutili, česar sama že dolgo več ne čutita. Da se krha odnos, da zmanjkuje besed. Odtujujeta se, drug drugemu izogibata. Besede ne najdejo več pravega pomena. Ne glede na to, kako in v katerem trenutku so izgovorjene. Največkrat jih sploh raje preslišita, odmislita ali pa zaradi njih iščeta razlog za spor. Ta pa postaja vsakdan. Tudi zaradi malenkosti. Ker nekdo ne zna več tako gledati, kot je nekoč. Tako govoriti, da bi ga drugi razumel. Nasmeh zgine z obraza. Z njim vred pa se v njiju naseli želja. Vedno večja. Da bi se čim manjkrat dotaknila, si izrekla lepo besedo, se poljubila, se ljubila.

»Kako je bilo nekoč lepo«, zavzdihne ona ob koncu filma. On pa: »Le kako lahko posnamejo takšne neumnosti. Ti pa res vedo, kaj je življenje.« In se obrneta s hrbtom drug proti drugemu in vedno bolj vneto silita na rob zakonske postelje. Četudi si On želi dotikov in ima Ona »mrzle« noge. Ne popustita. Vztrajata. Vsak pri svojem. Ona: Ne bom si dovolila, ker me ne vidi. In on: Le kaj si misli, saj sem ji za rojstni dan kupil nove uhane. In brez poljuba, brez dotika, brez »lahko noč« odtavata v noč. In tako noč za nočjo. In dan za dnem.

To je življenje

»Povejte, prosim,« me še vpraša neznanka, »in kaj narediti potem, ko hiša/stanovanje ni več dovolj velika, da bi se hote ali nehote lahko vsakodnevno izogibali drug drugemu?« Ostanem brez besed. Ker vem, da je to začetek konca. Neke sreče, neke ljubezni, nekega odnosa. Ker se začenja boj za vse, kar je nastalo, namesto boj za to, kar je še ostalo v njiju, da ju ohrani skupaj. Boj za pogovor, ki ga več ne zmoreta, za razumevanje govorice, ki jima je postala tuja. Otroci pa so tu nekje vmes. Razdvojeni. Prestrašeni in razočarani. Z mnogo vprašanji, na katere ona in on največkrat odgovarjata tako, kot le-ti želijo slišati. A kako dolgo še? Za kakšno ceno in komu v korist? Kdaj bo napočil čas za resnico? Kdaj bodo skupaj sedli za mizo. In se bosta pogovorila. Z otroki ali brez. Le pogovor je pot, čeprav je ta naporna, neurejena, z ovirami. Ja, tudi ljudje se lahko na tej poti ne znajdemo. Kar naenkrat pa se na tem bojišču hote ali nehote znajde (razlog sta Ona in On) nekdo tretji. Ki je lahko ali pa tudi ne nepremostljiva ovira. Odvisno od njiju. Njunega odnosa, želje po ohranitvi »vrste«, po nadaljevanju romantičnega filma, ki se je nekoč zdel nekomu zelo neumen ali srčen, čeprav celo otroku razumljiv.

Recept? Vsakdo pozna svojega

Ljubezen je nekaj najlepšega, kar lahko človek doživi, kar ga ohranja nad vsemi živimi bitji. Ker je to vrednota, za katero se je potrebno tudi boriti. Zanima me in ne samo mene. Zakaj velikokrat ob tem tako hitro obupamo? Zakaj raje iščemo neštete razloge, da končamo nekaj, za kar nam bo in nekoč morda celo je žal. Življenje nas toliko nauči, a še vseeno ne znamo in ne zmoremo ljubiti. Ko pride čas, enostavno izberemo pot, s katere ni vrnitve. Pot razveze. Zakonske ali izvenzakonske zveze. Z veliko žalosti, posledic. Za partnerja, otroke, družino, sorodstvo …

Morda kdo pričakuje za konec recept. Življenje, ki ga živimo, je rezultat vsega. Kako iz vsega povzeti kaj zase? Za jutri, ko morda naš »majhen« dom postane »prevelik«. Sestavin je kar nekaj: količina vsakodnevnega pogovora, po lastni presoji dajte poljubno mero dobre volje, vsaj polovico tega vsak dan naj bo nasmeha na obrazu, želje po bližini, kanček posluha in nekajkrat toliko medsebojnega spoštovanja. Če bodo k vsemu dodane osnovne človeške vrednote od sreče do ljubezni, bo pogovor stekel, dobre volje ne bo manjkalo, nasmeh ne bo grenak, dotiki bodo blagodejni in med nami se bo zopet gradil most, ki smo ga z zanikanjem in zavračanjem vsega pozitivnega iz dneva v dan rušili.

                                                                                Mag. Bojan Macuh,

sociolog,

                                                                                  Murska Sobota