Arhiv

 

Ljudska kultura v času izrednega stanja

 

Nedokončane beležke o značaju novega filma

 

Film se nahaja v krizi. Naše, obstoječe realnosti niti ne ponazarja na pošten način niti nam ne pomaga pri zamišljanju drugačnih oblik prihodnosti. Duši se pod jarmom anahronističnih konvencij, ki jih narekujejo zastopniki trga. Kar sledi, so nedokončane beležke za novo obliko filmske prakse:

 

Ne-verjetnost korporativnega filma spet kliče po nujnem radikalizmu kritičnega realizma. Vendar bo novi film obenem zrcalil dejstvo, da realizem, kot je ugotovil že bb, "ni zgolj vprašanje oblike".

 

Namesto spraševanja, ali podobe lahko spremenijo svet (odgovor se danes zdi samoumeven), si novi film prizadeva odkriti, kaj je treba spremeniti in kako.

 

Novi film se zaveda, da je vsako ponazarjanje sedanjosti osnovano na razumevanju preteklosti. Na podoben način si lahko novo prihodnost zamišljamo samo na osnovi razumevanja sedanjosti.

 

Novi film se požvižga na tehnološke razprave, zlasti na antagonizem med analognim in digitalnim. Brez predsodkov uporablja vsa in vsakršna orodja, ki so mu na voljo.

 

Novi film lahko obstaja samo v stanju, ki je tako nedokončano in nedovršeno, kot je nedokončan in nedovršen svet, ki ga novi film zrcali in se z njim sooča.

 

Novi film naj stremi k lepoti, nikoli k popolnosti.

 

To, kar je do zdaj veljalo za lepo, bo novi film pojmoval kot grdo.

 

To, kar je bilo do zdaj videti grdo, bo novi film pojmoval kot lepo.

 

Jasnost je vrsta lepote. Mistifikacija je vrsta poraza.

 

Novi film zavrača idejo nacionalnih meja. Ne prepoznava se v oznakah igrano ali dokumentarno. Ne zanimajo ga žanrske nalepke, ki so uporabne samo za zastopnike trga.

 

Prav tako ne gre za popularno kulturo. Novi film si bo prizadeval ljudsko kulturo vrniti ljudem samim.

 

Travis Wilkerson

 

 

 

Predlog za ustvarjalno agitacijo

 

Predgovor

 

Umetnik, ki je hkrati aktivist, je ujet v mučni zanki kompromisa. V svetu akcije je umetnost venomer drugotnega pomena v primerjavi s potrebami gibanja, kot je tudi prav. V polju umetnosti, visoke ali nizke, je politika vedno na drugem mestu za komercializmom ali formalizmom, oba pa sta odraz istega razrednega primata. Resnično politični umetnik obvisi v medprostoru med tema svetovoma v utišanem in pogosto jalovem kriku. Gibanje kliče po urgentnosti, ki je skoraj vedno v navzkrižju z maniro navdiha, brez katerega ne more niti politična umetnost. Umetnost in gibanje sledita različnim časovnim signaturam, kar ju oba siromaši. In vendar je propaganda, v svojih najodličnejših izraznih oblikah, skoraj vedno umetelna. Medtem pa je umetnost trenutno na točki zgodovinske krize in zrcali poglabljajočo se krizo kapitalistične družbe kot take. Kriza je neposredno povezana z razrednim značajem umetnosti znotraj naše družbe. Marx je zapisal: "Razred, ki je materialna sila družbe, je hkrati njena vladajoča intelektualna sila." Kultura je prav tako zajeta v tej definiciji. Današnja umetnost je umetnost vladajočega razreda. Naj gre za "visoko" ali "komercialno" umetnost, vse vladajoče institucije kulture so izrazi ene same razredne identitete in interesa. Obe zahtevata izobrazbo, sredstva, zveze in poznanstva ter čas, ki si jih lahko privošči izključno neznatna vladajoča elita. Obe sprožata svoje izstrelke izza visokih trdnjavskih zidov. Razlika je le v smotru in stopnji izkoriščanja. "Visoko" umetnost ustvarja manjšinski razred za publiko, ki pripada manjšinskemu razredu. "Komercialno" umetnost ustvarja manjšinski razred za večinsko publiko. Popularna kultura, kot tisto, kar izraz trenutno opisuje, je torej mit in paternalistična laž. Da je umetnost dosegla svoje meje, je splošno sprejeto. Vse je bilo že povedano, ustvarjeno, doseženo. Pravzaprav bi lahko rekli, da živimo v postumetniški dobi, ki ji vladajo postgibanja, post-postgibanja in nenehno gravitiranje k vse ostrejši alienaciji. Gre za odraz preprostega dejstva: kakor je vladajoči razred povzročil skorajšnje izčrpanje naravnih virov našega planeta, tako je ta isti vladajoči razred iztrošil vse oblike svojega ustvarjalnega izražanja. Če je kapitalizem neobnovljiva oblika razvoja, je tudi njegova umetnost mrtva in neobnovljiva. Težava ni v tem, da bi se iztrošila umetnost, iztrošila se je umetnost vladajočega razreda. V trenutni dobi je umetnost izključno manjšinska dejavnost. Le kakšne veličastne oblike bo privzela ustvarjalnost, ko se bo ostalih 99 odstotkov človeštva končno otreslo jarma? Napočil je čas, da umetniki sprejmejo svoj delež boja, da bo tudi ljudstvo nekega dne lahko deležno svojega deleža umetnosti. Veliko tega gibanje že dodobra razume. Medtem je umetnost preveč zaposlena s preštevanjem barv. Kar sledi, je predlog nove organizacije, izzvan s splošno krizo kapitalistične družbe in kulture, ki ji pritiče.

 

Načela ustvarjalne agitacije

 

Ustvarjalna agitacija stremi k zedinjenju ustvarjalnega in političnega dejanja v brezpogojni enakosti. Na ta način želi okrepiti življenjsko moč tako prvega kot drugega.

 

Anonimnost je vrlina. Avtor naj bo gibanje.

 

Vsak lahko pristopi k Ustvarjalni agitaciji. Članstvo določajo dejanja. Materialna podpora Imperializmu je v vseh in vsakršnih okoliščinah neoprostljiv prestopek.

 

Ustvarjalna agitacija bo organizirana na način, ki stremi k preseganju časovnega razhajanja med umetnostjo in gibanjem. Delo bo zato organizirano v obsežnejše, več mesecev ali dlje trajajoče tematske kampanje, pa tudi bliskovite (re)akcije na nepričakovane in nujne potrebe.

 

Skupina si je zastavila nalogo, da vzpostavi laboratorij ustvarjalnega političnega izraza. Skupina bo uporabila vsa in vsakršna ustvarjalna sredstva, organizirana bo v polavtonomne brigade pod vodstvom umetnikov, ki bodo uporabljale tradicionalne in nove medije na osnovi znanja, veščin in interesov članov skupine.

 

Sleherna brigada bo odgovorna za organizacijo praktičnih ustvarjalnih delavnic za člane drugih brigad, tako s ciljem višanja kulturne ravni vseh kot tudi spodbujanja odkrivanja novih hibridnih oblik.

 

Posebna dolžnost Ustvarjalne agitacije je nasprotovanje vsakršni manifestaciji reakcionarne kulture, zlasti tisti, ki "apolitične" buržoazne umetnike predstavlja kot politično nevtralne.

 

Buržoazno umetnost in buržoazne umetniške dogodke je treba nenehno naperjati proti njim samim.

 

Nujna naloga Ustvarjalne agitacije bo vzpostavitev Obrambne javne umetnosti, ki se bo nemudoma in učinkovito odzivala na apele ogrožene javne umetnosti.

 

V prvi vrsti pa si bo Ustvarjalna agitacija prizadevala za drzne in konkretne predloge, ki naj spodbudijo udejanjenje različnih modelov človeške eksistence; za eksplozivno sfero, v kateri trčita umetnost in akcija in kjer je mogoče resnično svobodne ustvarjalne zmožnosti končno smotrno izkoristiti.

 

Travis Wilkerson

 

Izvirno objavljeno v Kinotečniku 2012/2013, julij, avgust, september, vpričo napovedi retrospektive filmov neodvisnega režiserja Travisa Wilkersona, enega ključnih in najbolj radikalnih avtorjev sodobnega političnega filma.

 

Več na: http://www.kinoteka.si/novice/12-09-04_wilkerson

 

Vir: http://www.kinoteka.si/doc/kinotecnik/kinotecnik_2012_07.pdf

 

 

 

 

 


Bookmark and Share