Vojna z "miroljubnimi" sredstvi

Skupni svetovni dolgovi predstavljajo v tem trenutku več kot 330 odstotkov svetovnega bruto družbenega proizvoda. Od tega predstavljajo slabo petino skupnega dolga dolgovi javnega sektorja, nadaljnjo dobro petino predstavljajo zasebni dolgovi, preostale slabe tri petine pa so dolgovi bank. Rast zadolževanja v svetovnem merilu je v zadnjem desetletju enakomerno linearna in ga je za nekaj manj kot 160 tisoč milijard evrov, vsako sekundo pa zrase za nekaj sto milijonov evrov. Najbolj zadolžena država po količini denarja so Združene države Amerike z 9,5 tisoč milijarde evrov (ali 75 odstotkov domačega BDP), pri čemer je treba povedati, da ameriški dolg za razliko od svetovnega dolga raste eksponencialno, kar prav lahko pomeni podvojitev v zelo kratkem obdobju. Vsak Američan je že ob rojstvu zadolžen za 30.000 evrov. Svetovno povprečje je 5000 evrov, Slovenija je nekoliko nadpovprečna s svojimi 75000 evri dolga na vsakega novorojenega državljana. Medtem Japonska z mnogo manj prebivalci po količini dolga le malo zaostaja za Združenimi državami Amerike: trenutni dolg je 204 odstotke BDP, zadolžitev vsakega novorojenega Japonca pa je 70.000 evrov. Na lestvici zadolženosti sledijo Kanada in Singapur. Če gledamo ustroj ameriškega finančnega sistema, ki deluje v osrčju najbolj "svobodne" svetovne družbe, potem je zelo povedno dejstvo, da ima Amerika nacionalno banko, katere lastniki niso vsi ameriški državljani, torej ni v javni lasti, ampak so njihovi lastniki največje ameriške zasebne banke. Kar pomeni, da se mora ameriška vlada zadolževati pri zasebnih bankirjih in da jim ti za določeno ceno tudi tiskajo denar, ko ga ta ali oni ameriški predsednik potrebuje. Prav tako so največje (ker so pač edine) svetovne bonitetne hiše, ki s svojimi ocenami uravnavajo delovanje "svobodnega" finančnega trga, prav tako zasebna profitna podjetja. Kar pomeni, da so vprašanja zadolženosti, kreditne sposobnosti in rizičnosti prej vprašanja zasebnega kapitalskega profita kot širšega socialnega in kulturnega javnega dobrega. Problem svobode na ameriški način urejanja družbe je pač v tem, da izhaja iz napačne predpostavke. In to je, da razume profit kot končno posledico in prvi vzrok vsakega družbenega delovanja. Pri čemer se pozablja, da je profit materialni izraz določene vrednosti, ki pa je praviloma ni mogoče objektivno izraziti. Relativno objektivno je mogoče izmeriti višino nekega hriba. Prav tako relativno objektivno je mogoče takšen hrib stehtati. Kot je tudi mogoče izmeriti mojo višino (okoli 180 cm) in tudi mojo težo (toliko in toliko kilogramov). Ni pa mogoče objektivno izraziti vrednosti mojih duševnih in duhovnih lastnosti, moči in usmeritev. Da je mogoče naravni svet kvantificirati, je bilo jasno že Leonardu da Vinciju. Kot mu je bilo jasno, da je mogoče pri človeku kvantificirati samo tisti "del", ki sodi k naravi. Nematerialnega dela človekove duševnosti in duhovnosti pa preprosto ni mogoče kvantificirati. Ta del, ki je značilen samo za človeka in ga ne poznajo niti živalski niti rastlinski niti mineralni svet, je mogoče meriti samo na način, ki izhaja iz posebnosti človeške vrste. Ta posebnost pa ni objektivna kvantifikacija, ampak mreža povsem subjektivnih odnosov, ki skupaj vzpostavljajo niz družbenih odnosov, za katere je bistveno, da suma sumarum ali omogočajo ali onemogočajo človekovo življenje v skupnosti, to je v družbi, z drugimi ljudmi. Sedanja dolžniška kriza tako ni nič drugega kot nadaljevanje dobro poznane zgodbe koncentracije kapitala, to je prisvajanja obstoječih dobrin, brez pomoči neposrednega vojnega stanja (kadar gre za dežele zahodnih demokracij) ali z vojnimi sredstvi (če gre za še ne povsem geostrateško razdeljena področja sveta) ali s kombinacijo vojnih in miroljubnih sredstev (v imenu višjih idealov - na primer človekovih pravic ali demokracije), ko gre za dežele blizu svetovnega severa (ali fizično ali geostrateško). V dosedanji zgodovini ustvarjanja dolžniških kriz so pri tem povsem razumljivo prednjačile ZDA, ki so vsako dolžniško krizo do sedaj razrešile z različnimi pri- in prekrivanji ter različnimi novimi bančnimi zvijačami, vključno z ustvarjanjem novih bančnih pravil in pogostim torpediranjem in izničenjem do takrat veljavnih računovodskih standardov ter skladiščenjem slabih kreditov na rovaš denimo ameriške centralne banke. Naraščanje svetovnega dolga je odličen biznis za privilegirane, ki jih je z vsako krizo manj, a so istočasno z vsako krizo močnejši ter odličen pokazatelj, kako človeška družba ni mogoče, če njeno reguliranje ne izhaja iz posebnosti neposrednih družbenih odnosov med ljudmi samimi. Materialni dolg v človeški družbi ne obstaja oziroma je iluzoren. V človeški družbi obstajajo samo dolgovi, ki izhajajo iz konkretnih medsebojnih odnosov nas ljudi. Njihova vsebina torej ni vsebina toliko in toliko tisoč enot tega ali onega denarja, ampak je vsebina naših konkretnih duševnih in duhovnih moči, ki si jih po svoji lastni volji svobodno izmenjujemo. Vse, kar nam preprečuje tovrstno svobodno izmenjavo, v svojem bistvu ne ustvarja človeka vredne človeške družbe, ampak prav nasprotno: "svobodno" družbo vampirjev kot gospodarjev in živih kadavrov ter človeških senc kot njihovih sužnjev.

ANDREJ FIŠTRAVEC

Objavljeno v Večeru, v četrtek, 18.10.2012

Vir: http://www.vecer.com/clanekpog2012101805839675