JAVNI POZIV VISOKOŠOLSKEGA SINDIKATA
SLOVENIJE
- Vladi Republike Slovenije
- Državnemu zboru Republike Slovenije
- Rektorjem univerz in dekanom fakultet
- Nacionalni agenciji RS za kakovost v visokem šolstvu
Izidi pogajanj s sindikati so za javno visoko šolstvo zelo boleči. Ker se visoko
šolstvo financira drugače kot srednje in osnovno šolstvo in ker to financiranje
že več let poteka na protiustaven način, so univerze izpadle iz pogajanj. Ne le,
da država ni sprejela zakona o financiranju državnih univerz in visokih šol, ki
ga terja ustava v svojem 58. členu. Protiustavnost dosedanje prakse financiranja
z uredbami je okronala tako, da je o obsegu financiranja visokega šolstva
odločila politično in arbitrarno, z rebalansom proračuna. Država študentom
obljublja brezplačen študij, obenem pa v nacionalnem reformnem programu
napoveduje šolnine. Poleg tega postaja vedno bolj očitno, da skuša s finančnimi
pritiski na javne univerze umetno znižati kakovost študija in s tem sprožiti
divjo privatizacijo visokega šolstva.
Univerze že doslej niso imele zadostnih sredstev za izvedbo petih letnikov
študija, po novem pa bodo sredstva komaj zadostovala za prvo stopnjo. Zaradi
finančne stiske se na treh javnih univerzah že pripravljajo na odpuščanje
honorarno zaposlenih in zaposlenih za določen čas, na upokojevanja brez
nadomeščanj, pojavljajo pa se tudi različne ideje o radikalnem zmanjševanju
pravic, ki izhajajo iz naziva, uvrstitve v plačni razred in pogodbe o
zaposlitvi. Kulminacijo teh idej predstavljajo protizakoniti predlogi o
neplačanem dodatnem pedagoškem delu, o dopolnjevanju rednega in dodatnega
pedagoškega dela s slabo plačanim honorarnim delom in zahteva, naj visokošolski
učitelji univerzam sami zagotovijo sredstva za raziskovalni del plače, ki jim po
pogodbi že pripada. To je približno tako, kot če bi od sodnikov zahtevali, naj
si del plače ustvarijo sami na trgu tako, da si priskrbijo primerno število
sporov, v katerih bodo delili pravico. Z nepriznavanjem raziskovalnega dela in s
širitvijo samoplačniškega izrednega študija se lahko začne nenadzorovan razkroj
visokega šolstva kot javne službe.
Delo visokošolskih učiteljev in sodelavcev od nekdaj vključuje tako pedagoško
kot raziskovalno delo. Pri delavcu, zaposlenem za polni ali delni delovni čas,
je določena samo neposredna pedagoška obveznost; ostale ure do polne delovne
obveznosti obsegajo posredno pedagoško obveznost (priprave, izpiti, mentorstva
itd.), raziskovanje (ki se izkazuje z izpolnjevanjem habilitacijskih meril) in
upravljavsko delo (članstvo v komisijah itd.). Smisel zakonske ureditve, ki
omejuje neposredno pedagoško obveznost, je v tem, da so se univerzitetni
učitelji in sodelavci v rednem delovnem času dolžni posvečati raziskovanju,
katerega rezultate morajo dokazovati pri izvolitvah v nazive: vsak učitelj na
univerzi, z izjemo manjšine rednih profesorjev, mora biti namreč habilitiran
(izvoljen v naziv) vsakih pet let, pri tem pa mora izpolnjevati zahtevne
kriterije znanstvenega dela. Ker je habilitacija, ki izhaja iz raziskovalnega
dela, pogoj za ohranitev zaposlitve, je pravno nevzdržno, da bi univerze to isto
zaposlitev pogojevale s samostojnim pridobivanjem zunanjih sredstev za
raziskovanje. Naloga univerze ni reprodukcija že obstoječega znanja, temveč
ustvarjanje in posredovanje novega znanja. Zato mora imeti temeljno
raziskovanje na univerzah stabilne vire financiranja. Zagotavljanje teh virov je
treba po 58. členu ustave določiti z zakonom.
Zakon za uravnoteženje javnih financ je univerzam omogočil samostojno
spreminjanje programov. Na prvi pogled se zdi, da je država univerzam s tem dala
večjo avtonomijo. V resnici pa je njihovim vodstvom dala vsa pooblastila za
rokohitrsko preurejanje, krčenje, združevanje in ukinjanje študijskih programov.
Opozarjamo, da taki ukrepi ne ogrožajo samo zaposlitev, temveč kakovost
akreditiranih programov, pravico študentov do študija po programu, v katerega so
se vpisali, in nadaljevanja ustreznega študija na drugi stopnji. Zato pozivamo
Nacionalno agencijo Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu, da
problematizira reakreditacijo programov, če bodo zaradi finančnih pritiskov do
neprepoznavnosti spremenjeni ali če se bodo izvajali na premalo kakovosten način.
Univerze imajo nezadostne kadrovske potenciale za izvedbo študija, ob tem
pa država z odtegovanjem sredstev umetno ustvarja situacijo, ko je zaposlenih
nenadoma preveč. Ker gre za javno službo, ki se izvaja v interesu vseh
prebivalcev Republike Slovenije, bomo v zvezi z ogrožanjem pravic javnih
uslužbencev na univerzah sprožili ustrezne pravne postopke. Ob tem opozarjamo,
da gre tudi za ogrožanje pravic študentov. Če je bil pod finančnimi pogoji
rebalansa mogoč sporazum med ministrstvom in študentsko organizacijo, je to
sporazum o uničenju javnega visokega šolstva, katerega namen je divja
privatizacija. Obljube resornega ministrstva, da šolnin ne bo, so
neprepričljiva hipokrizija, sporazum z uradno študentsko organizacijo o
brezplačnem rednem študiju pa na stežaj odpira vrata omejevanju rednega in
širitvi samoplačniškega izrednega študija. Kakovost študija bo padla. Ker so
pogoji za akreditacijo pri Nacionalni agenciji za kakovost nizki, se bodo odprle
priložnosti za zasebnike, ki jim bo država na podlagi zlahka pridobljene
akreditacije podeljevala koncesije glede na interese posameznikov in
politično-ekonomskih klientel. Nacionalni agenciji za kakovost predlagamo, da
zaostri pogoje institucionalne akreditacije in zahteva vpliv na obseg
koncesijsko podeljenih sredstev za visokošolske zavode. Predvsem pa je
samoumevna zahteva po polnem financiranju že akreditiranih programov, ki se
izvajajo kot javna služba in ki so bili akreditirani tudi na podlagi ocene
stroškov in kadrovskih potreb. Sem sodijo tudi strokovni, administrativni in
tehnični delavci, ki so bile že doslej v nizkih plačnih razredih in so zaradi
varčevalnih ukrepov padli še nižje. Omenjene kategorije delavcev so doslej
uživale elementarne pravice, ki izhajajo iz statusa javnih uslužbencev; te
pravice ob bližnjih reorganizacijah morda ne bodo več samoumevne.
Država načrtno izčrpava javno visoko šolstvo. Po ministrovih besedah “vlada
sili rektorje, da se obnašajo, kot se obnaša
vsak krizni menedžer”. Ta izjava je nespodobna in kaže na popolno
pomanjkanje odgovornosti za razvojno ključno področje, pa tudi na nerazumevanje
družbenega poslanstva univerz in ustavne vloge visokega šolstva v Republiki
Sloveniji. Spomnimo, da je avtonomijo univerz (58. člen ustave) tudi po razlagi
ustavnega sodišča treba razlagati v luči 59. člena ustave, torej “predvsem kot
avtonomijo profesorjev, da avtonomno (neodvisno), brez omejitev in pritiskov
raziskujejo in poučujejo” (U-I-34/94). Poleg tega zaposleni na visokošolskih
zavodih kot javni uslužbenci izvajajo javno storitev za prebivalce Republike
Slovenije. Žal vlada namesto tega zagovarja tržni pristop, s poudarkom na
korporativnem upravljanju, konzumerizmu in lovu na kratkoročni profit.
Sprašujemo se, ali bodo univerze v teh razmerah sploh še lahko opravljale svojo
vlogo? Bo ob finančnih redukcijah mogoče ohranjati splošno dostopnost
izobraževanja in raven kakovosti, ki jo pričakujejo študenti in delodajalci?
Kako je mogoče, da univerze v prihajajoči “družbi znanja” igrajo čedalje bolj
obrobno vlogo? Razkroj visokega šolstva kot javne službe ne bo prizadel le
zaposlenih pedagoških in strokovnih delavcev na univerzah; profitno usmerjeno
visoko šolstvo bo nujno povečalo socialni razkorak med elitno manjšino, ki bo
lahko svojim otrokom omogočila kakovostno izobrazbo, s tem pa tudi socialni
položaj in varnost, in veliko večino preostalega prebivalstva, ki si
visokošolske izobrazbe bodisi ne bo moglo privoščiti ali pa bo prisiljeno v
dolgoročno zadolževanje
Ob vsem tem nastaja neprijeten vtis, da so vodstva univerz in fakultet prehitro
sklonila glave in se sprijaznila s političnimi pritiski. Zaposleni vemo, da
krizni menedžment ne pomeni ničesar drugega kot neformalno spreminjanje univerze
v podjetje, ki ne bo služilo niti zaposlenim, niti študentom, niti gospodarskemu
in siceršnjemu razvoju skupnosti, temveč interesom lokalnih klik. Zato pozivamo
rektorje in dekane, da odločno zavrnejo destruktivno vlogo, ki jim jo je
namenila politika in odprejo široko javno razpravo o udeležbi delavcev in
študentov pri upravljanju javnih univerz.
Vodstva univerz in fakultet opozarjamo, da se zaposleni ne bomo
sprijaznili s situacijo, ko zunanji finančni pritiski postajajo izgovor za
uveljavljanje političnih in zasebnih interesov znotraj samih ustanov.
Vlado in vodstva univerz in fakultet obveščamo, da bomo v razmerah, ki jih
narekuje rebelans proračuna, morda že v tem koledarskem letu prisiljeni
prekiniti študijski proces.
Študente pozivamo, da nas v naših prizadevanjih za brezplačno in kvalitetno
javno visoko šolstvo podprejo.
VISOKOŠOLSKI SINDIKAT SLOVENIJE
http://www.sindikat-vss.si/
Posredovano
- Vladi Republike Slovenije
- Državnemu zboru Republike Slovenije
- Rektorjem in dekanom javnih univerz
- Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu
- Vsem delavkam in delavcem javnih univerz
- Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture
- Neodvisnemu sindikatu delavcev ljubljanske univerze
- Gibanju Mi smo univerza (mailing lista)
- Študentski organizaciji Slovenije
- Predsedniku Študentske organizacije Slovenije
- medijem
Zaposlene na vseh treh državnih univerzah vabimo, da se včlanijo v novi
sindikat in sodelujejo pri skupnih prizadevanjih za izboljšanje položaja in
standarda pravic zaposlenih in za splošno dostopnost javnega visokega šolstva.
Odločilen je spontani angažma zaposlenih na posameznih fakultetah.
Organizacijske izkušnje si izmenjujemo na
mailing listi.
VISOKOŠOLSKI SINDIKAT SLOVENIJE
http://www.sindikat-vss.si/
Pristopna izjava
(PDF)
