Kalkulirana tragedija

Iz Dnevnikove Kolumne

Ko je vlada objavila poziv umetnikom, naj proslavo ob dnevu državnosti ustvarijo zastonj in za čast, ker je treba varčevati, je šlo za očitno primitivno gesto njihovega poniževanja in razvrednotenja. Če vlada pri kakšnem projektu potrebuje znanje strokovnjaka za fiziko, ga najame in plača; strokovnjak za uprizoritvene umetnosti pa je očitno vsak amater, ki v popoldanskem času obiskuje krožke in z veseljem nastopa zastonj.

Takšno diskvalifikacijo umetnikov in celotne profesionalne kulture je Slovenija doslej doživela le enkrat, in to po drugi svetovni vojni. Tudi takratna oblast je nastopila proti "elitni" kulturi, demonizirala modernizem kot antipatriotski vdor sovražne meščanske miselnosti in se obračala k "pristni" ljudski umetnosti. In tako je tudi v petek postalo jasno: z izgovorom varčevanja je vlada sama zasedla mesto režiserja. Mesto scenarista pa Majer.

Dobili smo popolno repliko trdosocialističnih proslav: filharmonični orkester, zveden na igranje preprostih ljudskih napevov, moderator - tretjerazredni igralec, ki je končno dobil svojo partijsko priložnost, in ki je ni zamudil - kar mimogrede je z odra ta maziljeni agitpropovec pobruhal tiste, ki so izbojevali drugo svetovno vojno, kar moderator (??!) nam je povedal, kdo so danes oblasti nevšečni in kdo je "na napačni strani okopov", kot je pred časom prav prostodušno pojasnil državni sekretar za kulturo Aleksander Zorn tistim, ki ne vedo, da je vlada zgradila okope.

In potem so sledili folkloristi. Nadvse simpatični. Nič krivi. Popolnoma nič krivi. Zgolj na napačnem mestu v napačnem kraju. Zlorabljeni za veliko ideološko razkuževanje, pljusknjeno državljanom v obraz.

Proslava nam je torej jasno povedala, kakšna bo nova država po meri vladajočih. Peščica političnih fanatikov je vso Slovenijo najprej postavila pred lustracijski zid in ločila zrnje od plevela, izpostavila vse, ki niso po njihovi ideološki meri, nato pa priredila vaško slovesnost, s katero se je dokončno zacementirala v svojo kolhozno provincialnost.

Načrt je prozoren, kot je bil že leta 1945. Na eni strani zatiranje prostorov svobode in ustvarjalnosti (umetnost, kultura, šolstvo, univerza), na drugi strani ekonomsko pustošenje (prej nacionalizacija, zdaj divja zadnja faza privatizacije), demontaža pravne države (nočne seje, tajni sestanki, izredno sprejemanje zakonov) in socialne varnosti (edina razlika z letom 1945).

Če se je po Janševem prevzemu oblasti pet minut še zdelo, da razumejo vsaj to, da je kriza resna in jo je možno reševati le ob največjem konsenzu večine prebivalcev, je bilo že šesto minuto jasno, da to nikakor ni njihov cilj. Cilj je zasesti in do temeljev prekvasiti celotno družbo, do dna zatreti vse, kar ni njihovo, česar ne razumejo in česar se bojijo, in potem "svojim" zagotoviti lagodno življenje. Ne gre za neukost ali zaletavost, kot smo dobronamerno hoteli verjeti na začetku, gre za slepo sveto ideološko vojno, kjer bok ob boku stojijo orožarji, strokovnjaki za Danteja in ljubi bog.

Ubogi profesor Capuder! S kakšnim žarom je znal govoriti o Danteju in svojem prevajanju, kako predano je govoril o francoski poeziji in prozi; kako rada sem ga poslušala. A njegove grenkobe so ga že v 80. letih gnale v oviranje drugih, kot prvega ministra za kulturo pa ga je moč spremenila v neprizivnega avtokrata. Zdaj, enaindvajset let kasneje, smo morali doživeti, da ta ostareli človek v poljudnem televizijskem klepetu pred proslavo izpljune nekaj tako strašnega, da smo zares obnemeli. Celo Rosvito Pesek je zvilo, in če njo zvije desnica, potem vemo, kje smo. Na njeno vprašanje v zvezi s prepovedjo sodelovanja praporščakov z "agresorskim simbolom", rdečo zvezdo, pod katero so vendarle potekali tudi boji za svobodo in so padale hude žrtve, na primer celoten Pohorski bataljon, je namreč prav cinično namignil, da je šlo za "kalkulirano tragedijo". Kalkulirano tragedijo? Kaj naj bi to pomenilo? Da so se pobili sami, z nemškimi naboji, da bi lahko CNN o njih poročal kot o nemških žrtvah? Ali da jih je vse, tudi očeta in brate, pobil edini preživeli, mali Ivanček, ki je splezal na drevo in se rešil? Da so jih izdali "njihovi"? In če so jih, so zato manj mrtvi? Je mogoče, da izobražen človek na dan državnosti tako cinično, preko palca svinja o vojni strahoti, ki jo ljudje še danes občutijo kot topo temno bolečino? Je mogoče govoriti o Bogu in biti hkrati brez vsakršne pietete? Si predstavljate, da bi ob francoski državni proslavi nekdo čvekal o sumljivih padlih odporniškega gibanja?

Je mogoče. Če si del ponorelega ideološkega stroja, ki uničuje vso družbeno kohezijo, istočasno celo napoveš tudi to, česar gledalci še ne morejo vedeti in se bo zgodilo na proslavi nekaj minut kasneje, ustreza pa SDS-ovemu lani propadlemu predlogu zakonske spremembe himne: za "vajo" (??!!), kot je povedal moderator, so zapeli zakonsko predpisano himno, sedmo kitico Zdravljice, potem, "zares", pa kar štiri njene kitice. Tiste z Bogom. Tako kot je pet minut prej napovedal Capuder. Je že vedel. Po njegovem je namreč popolnoma noro, da v himni opevamo sožitje z drugimi narodi namesto sebe! Njegov predlog: druga kitica: Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je....

Tako torej. Namesto skupnega imenovalca, namesto sožitja egoizem, namesto ustavne ločitve države in vere znova Blut und Boden, Und Gott, natürlich. In samo bratje, sester ni. Vsi, ki nismo Slovenci, ampak "le" državljani, vsi, ki imamo radi druge narode, vsi, ki ne verjamemo v njegovega boga, bomo izbrisani iz simbolnih registrov Slovenije in vpisani na sezname za metaforično deportacijo.

Ni prvič, da so se intelektualci angažirali v tovrstnih čistilnih akcijah. Nihče ni imun na sirene moči in izključevanja, tudi častilci poezije ne. In medtem ko nas vlada sistematično ponižuje, se za zaveso teh eksplozij dogaja veliko plenjenje preostalega pičlega državnega premoženja.

A najbolj odgovorni za to, kar se dogaja, so pravzaprav DeSUS, ZL in SLS. Od SDS drugega ni bilo pričakovati, razdiralnost je edini zrak, ki ga zna dihati. A ta trojica je grobo zavajala svoje volilce in njihova bo odgovornost. Zgodovinska odgovornost tistih, ki so bili zraven. Pa niso naredili popolnoma nič, da bi preprečili to tako skrbno kalkulirano tragedijo.

Objavljeno v Dnevniku, v torek, 26.6.2012

Tanja Lesničar - Pučko