Odmev na prispevek »Tajkuni in slovenska stvarnost (4)«

 

…»toda prav to dokazuje Marxovo resnico, da "ne določa zavest življenja, marveč življenje določa zavest". Sedanja splošna zavest ljudi je torej zgolj posledica sedanje materialne proizvodnje; še več, če je Marxov stavek resničen, potem je treba na orisano ali kakšno drugo pot življenja preprosto najprej stopiti in se sproti popravljati.«

Andrej Adam

Komentar:

 

Oboje drži, in šele skupaj tvori celostnost družbenega in človeškega: namreč življenje določa zavest in hkrati zavest življenje, gre za obojesmerni vzajemni vpliv, kjer je zaradi razvoja človeka od rojstva dalje, ko zavest šele sproti nastaja v kvalitativnem smislu, vzročnost mnogo bolj na strani »življenje določa zavest«, kot obratno. To dokazuje tudi nevroznanost, prek študij dokazanih bistvenih učinkov (družbenega in drugega) okolja - kot dražljajev, na naše možgane, oz. psiho, s tem mentaliteto pa do duševne patologije, ki je jasno tudi zato v porastu. Vse to je lepo prikazano tudi z mnenji vrhunske stroke v filmu »Zeitgeist: Moving Forward« in seveda še na mnogih objavah.

Poleg učinka genov, ki so pri možganih v manjši meri tisti, ki nas določajo, kot pa okolje, saj je v genih premalo informacij za vse, kar kasneje lahko nastane v učečih se, plastičnih možganih z ogromno kapaciteto informacij in njihovega procesiranja (na podlagi dinamičnih funkcijskih sprememb na elektrokemijskem, sinaptičnem "ne-genskem" nivoju konektivnosti tokokrogov, vzorcev, ki kodirajo določen proces ali vsebino), - geni torej postavijo le neko ogrodje, osnovni okvir nadaljnjega razvoja. Hkrati pa novi dokazi epigenetike tudi na primarnem genskem nivoju kažejo velik direktni vpliv okolja  že na same gene, tako pri ekspresiji le teh v nevronih, celicah,  kot celo pri prenašanju tako ali drugače spremenjenih »označenih« genov, v naslednjo generacijo prek specifičnih učinkov metilacije itd. na DNK, torej nastaja »genski spomin«, ki se prenaša v naslednje rodove brez klasične razlage zgolj mutacij in sklopitve starševskih genov v nov vzorec pri zarodku. Vztrajanje na genski paradigmi, »človekova narava«, kot podlagi za vedenje, pa je kot vemo razlog za delitve in nestrpnosti, iz česar je deloma »znanstveno« izšel tudi fašizem ipd. ideologije.

Zato, če se vrnemo na podlagi zgoraj napisanega, na družbeno polje, je potrebno presekati začaran krog, in ravno s spremembo od »zgoraj-navzdol«, torej spremembo sistema  v temeljih bo to mogoče - stran od kapitalizma, stran od diktature manjšine - kar je parlamentarna »demokracija« ne glede na variante ali boljše ali slabše nadzorne varovalke, s tako spremembo kot prvim začetnim korakom, ki se lahko zgodi relativno hitro, proces, ki ne potrebuje desetletij, niti let, ko se enkrat zares sproži -, z voljo ljudstva in začasne nove politične volje, - s tem lahko pridobimo šele zares dovolj močna orodja, da bo omenjena dvosmerna povezava začela delovati na zadostno kritično maso ljudi,  seveda v drugačno želeno smer od današnje realnosti. To pa je odvisno od vsebine alternative, ki jo vzpostavljamo, oz. tiste, ki nastane po presekanju omenjenem zgoraj (redefinicija, če hočete »menjava računalnika, operacijskega sistema«) - tako prek možnosti uvedbe drugačnega šolstva, vsebin in metod medijev, narave delovnih in ekonomskih procesov in okolja, mehanizmov upravljanja države in podjetij v smeri direktnega soodločanja in odgovornosti vseh ljudi (neposredna demokracija v kontinuirani obliki), nove ekološke paradigme itd - torej vse, kar vpliva na oblikovanje človekove zavesti od rojstva dalje, nekateri vplivi pa seveda sežejo v čas samega spočetja oz. - bivanja v maternici (kvaliteta hrane, stanje eko-okolja, stres matere, hormonski vplivi, ev. droge, navade itd).

 

Gre za princip, kot analogija, podoben učenju plavanja ali še česa - enostavno je potrebno biti v vodi, se spraviti, tako ali drugače priti tja, skočiti ali biti celo »vržen«- ne na nasilen način jasno, ampak s predhodno lastno razumno privolitvijo, prepričanostjo, ali kot posledico protesta nas sedanjim,  da se lahko začnemo zares učiti veščine oz. v našem primeru drugačne mentalitete in odnosov, ki lahko nastajajo šele v pogojih brez alienacije. Sicer to ne gre, in si moramo podreti iluzije oz. se lahko odvija le v omejenih mikro okoljih, širi pa se počasi ali prepočasi, kar v danih situacijah ne zadostuje (to je t. i. delovanje od "spodaj - navzgor", t.i. ozaveščanje, začnimo pri sebi, vzgledi, ustvarjajmo nove načine znotraj istega sistema, popravljajmo zakone, popravimo varovalke, uvedimo nadzorne agencije, menjajmo kadre, volimo poslance po drugem sistemu ipd.).

 

Lepa prispodoba je, da suženj vklenjen v verigah na kopnem, kjer je še dehidriran in se pregreva od vročine črnega sonca (današnji svet za večino), tak suženj ne more nikoli niti priti do vode, kaj šele zaživeti in splavati v njej samostojno in blagodejno, zadovoljno (želeni cilj). To pričakovati in zahtevati in ga delati polno odgovornega, je za mnoge celo dodatno norčevanje iz njega, ker to zmorejo ali imajo srečo, le redki, vzroki za tako avantgardno samorastništvo so kompleksni, in nikakor ne morejo biti prikazani v smislu zaslugarstva oz. nekakšne večvrednosti, so bolj ali manj splet srečnih, za oblast pa nesrečnih naključij.

Zato mora nastati in nastaja organizirana alternativa, ki sproži preskok v vodo, za dovolj ljudi, - pri čemer vemo, vsaka večja sprememba in preobrazba bo morda težka in v začetku viharna, a vendar, ni pod vprašanjem, če se zavemo, da druge rešitve, alternative iz začaranega kroga ni. Še vedno je bolje tvegati, da se nekdo oz. sam utopim, ker skočiš v vodo brez znanja plavanja, kot pa za vedno ostati apatično, brezupno vdano na kopnem in umirati na obroke.

Poleg tega, namen alternative in progresivne mreže nosilcev novega, je ravno v tem, da bodočega plavalca ne vržejo nasilno v vodo, oz. ga pustijo samega, prepuščenega praznini, samoti, ampak da mu nudijo vso možno oporo in pomagajo, da splava sam, oz. da se "z držanjem rok" skupaj naučimo plavati, kot bi to naredil učitelj plavanja, ki v začetkih stoji ob strani bodočemu svobodnemu plavalcu.

Taki argumenti so potrebni, kajti premnogo ljudi, tudi tistih, ki želijo spremembe, še vedno zaradi znane "vraževernosti", ki se širi kot neko staro izročilo, verjame, da ljudje niso zreli za spremembe, da so še vedno na nivoju živali, da je narava človeka taka, da tega ne dopušča, ker smo menda determinirane od nekdaj za vedno sebične zveri, in da bodo šele čez tisoče let morda sposobni živeti drugačen sistem, ko naj bi za to poskrbela evolucija in delovanje iz mikro okolja, češ naj vsak spremeni sebe, pa bo spremenil svet, ob tem pa naj še trka na vrata čim več sosedov. Žal to ne zadostuje, kot vidimo, če se ozremo po zgodovini in sedanjosti. Ozremo se tudi na drugačne modele, kot je Marinaleda, in tudi tukaj je očitno, kateri argumenti so utemeljeni.

 

Taki »argumenti« so zato zaviralci napredka družbe, ravno tako kot sile kapitalske in druge elite, ki jasno nasprotujejo omenjeni poti radikalne preobrazbe družbe in sveta - več o tem sem napisal za stran našega Gibanja: http://www.pravicna-druzba.si/kriticna-analiza-stanja-slovenske-druzbe-2/
 

Če se torej vrnemo k Marxovemu citatu in avtorjevemu zaključku, je naloga nove alternativne paradigme in mreže - kroga ljudi, ki so v družbenem oziru ozaveščeni na način, ki je kljub vsemu do zadostne mere, po spletu okoliščin »ušel« kvarnim vplivom življenja (na zavest), v smislu nekega (dosedanjega) družbeno-političnega okolja/sistema - naloga teh progresivnih idej in sil je, da predvidijo, vsebinsko in operativno zgradijo, in nato ostali nezadovoljni in izkoriščani, brezpravni, še apatični, v vsakdanji boj za preživetje in potrošništvo vklenjeni javnosti, ponudijo novo obliko oz vizijo »življenja«, kot pravičnejše in naprednejše, humanejše družbene stvarnosti.

 

S tem torej povabijo preostalo večino, ki jo tlačijo verige »stare zavesti«, na pot, na katero je potrebno, kot piše avtor Adam, najprej skupaj stopiti - posledično je to pot k drugačni zavesti, ki bo lahko nastajala šele sproti v novih družbenih pogojih (analogija lučke na koncu tunela, ki pa nas motivira iz stanja teme).

 

Velik izziv je in hkrati že prebojni uspeh, če/da tako prepričevanje in osveščanje, še lepše, povabilo na pot, do Cilja, kot procesa, dosežemo vsaj do te mere, da se pridobi osnovna kritična podpora za omenjene spremembe in nove vsebine v prihodnje, to je dovolj in mnogo za začetek, četudi stara zavest v mnogočem sicer še nekaj časa vztraja. Ko torej večina javnosti zasluti upanje, zaupanje in utemeljenost, smiselnost novega, kljub temu, da je še nevidno, da je šele koncept, in da smo še vedno v mnogočem podvrženi staremu svetu - jasno, zaradi starega načina življenja, torej tudi stari zavesti (ki še ne vidi svoje lastne bodoče nove, ali si je niti zavestno ne želi, ne predstavlja), ki pa v prihodnje postaja na tak način vedno bolj preživeta in končno odpravljena.

 

Prebojni uspeh bo tudi pokazal, da smo vsaj v tem segmentu, ki je nujni predpogoj za uspešno realizacijo alternativne ideje, uspeli doseči tudi začetni preboj na nivoju zavesti (to je že to, da je pač potrebna sprememba v ponujeni smeri in če bo podana podpora večine, da naj se izvajanje v smeri novega začne).

 

Takrat se bo lahko in se je že začelo »čudežno potovanje, kjer včeraj navidez nemogoče postaja mogoče«, kjer je včerajšnja utopija futurizem nove realnosti.

Brez Novega sveta ni Novega človeka in brez Novega človeka, ni Novega sveta.

Na koncu tunela že sveti lučka, prižigalci bakle so opravili svoje delo, in prve anonimne ali izpostavljene množice so stopile na pot osvobojenja sebe in sočloveka, vsega živega.
Barva lučke tokrat ni pomembna, ne gre več za ideologije, gre za vprašanja vesti in univerzalne človeške etike.

 

Na tem vprašanju dosedanji modeli družbe padejo. Luč pomeni le svetlobo namesto dosedanje teme.

 

Združimo moči predvsem civilne družbe, poenotimo se na skupni imenovalec, in se odpravimo iz kopnega, puščave krutosti, tja, kamor spadamo in si zaslužimo, v Ocean - družbo blagostanja.

V harmonično zlitje z naravo, s sabo in sočlovekom.

Simon Brežan

 

Napotilo

http://www.zofijini.net/mediji_tajkuni.html