Poigravanje z javnostjo

Ko smo se odločali za vstop v EU, me je pri agitaciji vodilo prepričanje, da si bomo s tem zagotovili višji standard demokracije. Spregledal sem bistveno stvar, da se v evropsko politiko vmešava mogočna "lobistična industrija", ki ji je demokratična volja ljudstva zadnja stvar, za katero bi mignila s prstom. Pri aferi, ki jo je sprožil Sunday Times, je zame najbolj skrb vzbujajoče razkritje, kako se v resnici dela politika: bankirji so zlahka uveljavili svoje interese in "zrahljali" evropsko finančno zakonodajo, ki jih je več kot upravičeno hotela stisniti. Nihče ni opazil, da so imeli amandmaji, ki so jih vlagali podkupljivi poslanci, finančno težo, ki je neprimerljiva s podkupninami. Nihče tudi ne govori, da bi jih zaradi neregularnosti razveljavili.

Demokratične volitve, vključevanje nacionalnih parlamentov v odločanje, svečane zaobljube parlamentarnih strank, civilna družba itd. je čisto navaden larifari. Piarovci znajo s ciničnim nasmeškom vso to demokratično procesijo prepeljati žejno preko vode in se ob tem niti najmanj ne bojijo, da bi se ljudem končno posvetilo, kako se je predstavniška demokracija nepreklicno izrodila.

Kdo bi si mislil, da bruseljski parlament ni kaj dosti drugačen od starojugoslovanske skupščine, ki jo je leta in leta obvladoval največji svetovni proizvajalec železniških pragov: v "našički aferi" se je pokazal razvejen mehanizem politične goljufije, ko je imel koncern poslance kar na plačnem spisku, da so vsako leto rušili zakon o nacionalizaciji slavonskih hrastovih gozdov. Tudi Trboveljska premogokopna družba je na ta način na vsakoletnem razpisu državnih železnic premagovala Bosance, čeprav je imela očitno slabši premog. V modernem Bruslju te reči počne ogromna čreda finih gospodov, od katerih jih je blizu 4000 vpisanih v nekakšen register "predstavnikov interesov", vendar po splošnih ocenah to ni niti četrtina lobistov, ki obletavajo odločevalce v parlamentu in komisiji EU. Tistim v davnem Beogradu in tem v Bruslju je skupno to, da se brezskrbno poigravajo z javnostjo, ki jo predstavljamo mi vsi. Smo res tako zelo nebogljeni, da nas po mili volji vlečejo za nos?

Javnost je družbena skupina, ki se vključuje v obravnavo javnih zadev. Pri tem razlikujemo: aktivno javnost, ki veliko ve in je angažirana; zaskrbljeno javnost, ki sicer veliko ve, a se ne angažira; neaktivno javnost, ki malo ve in stoji ob strani; razgreto javnost, ki sicer malo ve, vendar dere na ulice.

Ne bom se spuščal v ugibanje, katera od naštetih javnosti pri nas prevladuje, in naj si vsak sam naredi takšno oceno. Obstajajo pa tudi družbe brez javnosti in to niti ni redek pojav, ko so ljudje neinformirani ali dezinformirani ter odrinjeni od sleherne možnosti javnega nastopa ali pa izgubljeni v megli potrošništva. Že zdavnaj je Paul Valéry o tem zapisal, da mnoge politike temeljijo prav na indiferentnosti večine, saj brez tega sploh ne bi mogle obstajati. Politiki to vedo in se obdajajo s strokovnimi službami, ki jim zagotavljajo takšno (ne)javnost, kot si jo želijo.

Že Vergil je spoznal, da lahko z mislijo premikamo stvari, zato ni presenetljivo, da je sčasoma nastal poklic "inženirjev duš", ki ga poznamo pod precej nedoločnim pojmom odnosi z javnostmi (public relations, PR) oziroma piarovstvo. Lawrence Tavcar iz Clevelanda, eden od klasikov te stroke, je zelo razumljivo pojasnil njen cilj: PR ni "zunanje", ampak "obrambno ministrstvo", ki s svojimi bataljoni nastopi povsod tam, kjer se nočemo pogajati, pač pa si vnaprej zagotoviti dominacijo. To pa je za demokracijo huda grožnja. Nekoč me je Dušan Pirjevec za Sodobnost poslal na prvo Korčulansko šolo, kjer je Habermas razlagal svoje čisto sveže raziskave o javnosti ter nas šokiral z odkritjem, da z zlomom ravnovesne pogodbe med kupcem in prodajalcem tudi javnost izgublja svoj temelj. Tega ne opazimo, ker nas prevara pestra izbira, ki ustvarja iluzijo, da mi odločamo, v resnici pa so nas že pred tem v interesu prodajalcev z reklamo obdelali Tavcarjevi bataljoni. Takrat se je kritična javnost še spopadala s prostodušnimi oglaševalci, danes pa ima opraviti z veliko bolj pretkanimi piarovci. Takrat so nas zavajali s samopostrežno izbiro, ki da nadomešča pogajanje s trgovcem; danes z anketami javnega mnenja, ki da nadomeščajo naša pogajanja s politiki. Javnost pogosto doživlja usodo kuhane žabe in prepozno ugotovi, kaj se ji je zgodilo. Ampak povsem prepozno ni nikoli, kar dokazuje egipčanska javnost po štiridesetih letih "izrednega stanja".

Bistvenega pomena za delovanje javnosti so mediji, a ne toliko z razkrivanjem afer kot s svojo vlogo "organa javnosti". V tem pogledu so se razmere zelo spremenile. Namesto na strani javnosti so mediji hočeš nočeš na strani kapitala, ki je njihov lastnik ali oglaševalec, in zanj režirajo predstave. Te predstave so takšne vrste, da ne vzpodbujajo razmišljanja, ampak hočejo identifikacijo. Pri enosmernih medijih, kot so tisk, TV ipd., smo se s tem že sprijaznili, dvosmerni medij, kot je internet, pa nam vzbuja novo upanje o preporodu javnosti. Da pa internet ni panacea, pravkar opažamo pri staromodnih republikanskih čajankah, ki so povozile desetmilijonsko virtualno skupnost Obamovih demokratov v ZDA. Participacija na internetu še ni participacija v dejanski politiki in virtualna javnost še ni dejanska javnost. Očitno je korak od računalnika do sosedov težji, kot smo mislili. In očitno med internetom in demokracijo ni takega enačaja, kot smo si ga želeli. Nova informacijska in komunikacijska tehnologija nam uhaja iz rok in se iz demokratične agore vse bolj spreminja v avtokratski panoptikum. Vaje, ki jih danes opravljamo za dobrega "potrošnika", so že tudi vaje za jutrišnjega dobrega "državljana" in pomenijo konec javnosti in kritičnega razuma kot temelja civilne družbe.

Javnost je v vseprisotnem naskoku piarovcev smrtno ranjena, ker ji spodkopavajo kriterij razumnosti in ga nadomeščajo z izpraznjenimi gesli, goljufijami in manipulacijami za doseganje ciljev, ki so vedno zunaj tistega, o čemer se govori. V tem prirejenem in zlaganem svetu politike menda manjka samo še register lobistov, ki bodo imeli privilegij pogajanja s poslanci o interesih, ki jih bodo le-ti nato uveljavljali v parlamentu. Tega seveda ne počnejo za svoj račun in naj se v register vpiše tudi to, za čigavo korist delajo. In ker od vsakega pevskega zbora zahtevajo, da sleherni cent vnese v zaključni račun, naj še parlament na koncu leta izkaže svojo storilnost. Morda se je sposoben celo samofinancirati. Tukaj pa smo še neozdravljivi naivci, ki hodimo na volitve in verjamemo, da bi poslanci morali zagovarjati naše interese. Pa še kaj? Volivcev ni v lobističnem registru in nimajo pravice motiti gospodov poslancev, ko trgujejo z lobisti. Pa naj jih še izvolijo piarovci in lobisti! Kaj pa, če so jih?

Objavljeno v Večeru, v petek, 1.4.2011

mag. Franci Pivec,

filozof

Vir: http://www.vecer.com/clanekpog2011040105634191