Arhiv

LJUBOSUMJE JE BOLEZEN?

Ljubezen ne obstaja v opazovanju drug drugega, temveč v gledanju v isto smer.

                                                                                                  Antonie de Saint Exupery

Ljubosumje je znak pomanjkanja medsebojnega zaupanja, medsebojno zaupanje pa je temelj vsake zveze. Baje je do neke mere celo zdravo, saj brez tega na neki poseben način dokazujemo, da nam je malo mar za osebo, s katero živimo, delimo skupno življenje. Pretiravanje pa je vedno lahko nevarno. Tudi v tem primeru, pri ljubosumju.

O ljubosumju se veliko govori, saj je posledično vezano na težave v partnerski zvezi. Velja za oboje, moške in ženske, čeprav bi slednje z gotovostjo zatrdile, da smo moški bolj ljubosumni kot one. Pa je res tako?

Jaz pa nisem ljubosumen …

Če sem doslej večkrat napisal, da je medsebojno zaupanje na začetku partnerske zveze na prvem mestu, da ljubezen premaguje vse ovire, ko smo si neomajno všeč, potem lahko v zvezi z ljubosumjem povem, da je lahko le-to prisotno že prav na začetku. Razlogov je več, eden izmed njih pa sigurno bojazen, da nam nekdo »spelje« ljubljeno osebo. Ja, bojimo se zanjo, da je ne izgubimo. Zato naredimo vse, da jo »obvarujemo« nadležnih opazovalcev, zalezovalcev, nadlegovalcev. Kar na začetku se začnemo obnašati oblastniško. Menimo namreč, da kar je naše, je naše. In zato se trudimo narediti vse, najbolj pa vtis, da osebe ne bomo kar tako prepustili drugim. Tak začetek je lahko vse prej kot ljubezen. Prej boj za prevlado na terenu, vlaganje truda v to, da ljubljeni osebi dokažemo, kako resno mislimo. Kaj smo pripravljeni narediti. Za ceno simpatije, predanosti največkrat tudi kakšno neumnost. V želji, da se jo vzame ljubljena oseba kot samoumevno. Saj je bila storjena v afektu. V trenutku zaljubljenosti, ko velikokrat  »izgubimo« glavo. Ali si lahko dovolimo, da jo izgubimo? Da delamo napake, ki pogojujejo žalost, bolečino?

Bolezen?

Če je pretirana želja po spolnosti bolezen, lahko tudi ljubosumje štejemo med bolezenska stanja. Osebi, ki je pretirano nagnjena k temu, je potrebno pomagati. Seveda ne način, da ji dopovedujemo, da nekaj ni res, za kar je prepričana, da je, temveč da ga popeljemo na pravo pot. Mu svetujemo, kako sprejemati in dajati ljubezen v partnerskem odnosu. Razumeti moramo, če želimo ali ne, da je partnerski odnos del življenja. Naporen, deloven, poln odrekanj in tudi srečen, radosten in nepozaben, neponovljiv. Zato ga vzpostavljamo. Želimo biti srečni, popolnjeni, z nekom in ob nekom, ki ga spoštujemo in imamo radi. Partnerska zveza ni floskula, ni običaj, ne more biti navada (čeprav velikokrat preide v navado, žal), temveč je odnos, ki ga venomer gradimo, nadgrajujemo. V dobro vseh, ki so povezani z njim. Partnerjev in kasneje celotne družine. Le tako smo lahko zadovoljni, srečni, mirni. In kako velikokrat manjka tega miru.

Ženska/moški v partnerski zvezi se velikokrat znajdemo v situaciji, ki meji na ljubosumje. Odvisno je od tega, kako reagiramo. Ne biti ljubosumen, je lahko enako neprijetno, kot biti ljubosumen. Vse, kar presega normalno, ni dobrodošlo. Tudi pri ljubosumju je tako. Morda naslednja dva naključna (fiktivna) primera to potrdita. Pa nikar se ponovno ne iščimo v njih. To je pač življenje.

Moška ljubosumnost

Ženska redkeje odide z doma kot moški, čeprav je ženska emancipacija na zelo visokem nivoju. Največkrat s prijateljicami. Priprave na ta dogodek meseca, pri marsikateri tudi leta s partnerjem so zelo naporne. Dejansko potekajo že kar nekaj dni prej, da se na dan »odhoda v life« ne ukvarjamo s podrobnostmi. Potrebno je dati seveda vse podatke. Kdaj, kam in s kom. Predvsem pa razumen odgovor, zakaj. Zakaj je torej potrebno srečevanje s prijateljicami, ko pa je doma tako lepo. Nič ne manjka - partner, otroci, pes … Seveda je zanimiv čas. Zakaj mora biti to zvečer oziroma ponoči. Zakaj npr. ni dopoldan, pri belem dnevu. Hudo je, če ženska na to vprašanje odgovori z npr. »Noč ima svojo moč«. Na dobri poti je, da s kolegicami ne bo preživela prijetnih trenutkov. Potem je seveda vprašanje prevoza. Nešteto »zakajev«. In čas vrnitve je vprašljiv. »Pa pokliči vmes, da bom vedel, da si ok!« In še bi lahko našteval. Potem pa bedenje v noč. Čakanje na ljubljeno osebo, ki se predaja pohotnim očem in je  »sigurno ogrožena«. Moški sede v avtomobil in akcija. V kolikor mu je partnerka zaupala kraj dogajanja, si je najbolje najti primerno mesto in na skrivaj oprezati, da se ji kaj ne zgodi. Njegovi ljubljeni ženski namreč. Le kako si bo potem odpustil. No, to je bolno.

Ženska ljubosumnost

Moški velikokrat odide z doma. Športno, politično aktiven. Z enimi kolegi  na pivo, z drugimi na ribičijo. Seveda se tudi v tem primeru postavljajo identična vprašanja. Od ure do kraja. Velikokrat se bolezensko stanje ljubosumja pri ženskah sprevrže do te mere, da je na vrsti »vohunjenje«. Potrebno se je prepričati, če  to drži. Da ni vse skupaj le »laž« in sploh ni ob vodi, šanku, na kolesu, v … Poklicati je treba njegove prijatelje in se prepričati. To je življenje, bo kdo rekel. Varnostni sistemi, video nadzor (tujina je znana po detektivih) …

Vmes pa si je vredno vzeti čas in malo pobrskati po omarah. Če je mogoče na ovratniku partnerjeve srajce po pranju  nehote še ostal kakšen madež šminke (čeprav se redko zgodi, ker se takšne napake ne dogajajo več). In v njegovem avtu na sedežih forenzično preiskati morebitna pramena ženskih las, ki niso identična iskalki dokazov. Seveda ne smem pozabiti strokovno preverjanje telefonskih klicev in sms sporočil. Smo namreč času sodobne tehnologije. Zveni kot v kakšnem trilerju, a samo navajam, kako lahko naivno ljubosumje preide v tragikomično izvedbo preverjanja, ki vodi v pogubo. V poskus dokazovanja neiskrenosti, nezvestobe, ne …

Zato se je vredno ob vseh takšnih, bolj ali manj za koga tudi banalnih primerih, tudi zamisliti.

Razumni in razumevajoči

Nekoga imamo radi, ga spoštujemo, z njim smo skupaj ustvarili družino, želimo živeti srečno ali vsaj temu podobno. Nikar si z navideznimi predpostavkami ne zapravimo vsega. V partnerskem odnosu je že tako, da dolgo snujemo in načrtujemo do ustvarjenega. Potem pa lahko po neumnem zapravimo  v trenutku veliko, lahko tudi vse. In kako dolga pot je potem nazaj do stanja pred tem. Zatorej bodimo razumni in razumevajoči. Velikokrat je to tudi edino in najboljše zdravilo za bolezensko ljubosumje.

Prvič objavljeno v Bombonu

                                                                                Mag. Bojan Macuh,

sociolog,

                                                                                  Murska Sobota