Arhiv

 

KAKO DANES OSTATI CEL?

         

V javnosti razvpit primer nasilne smrti znanega slovenskega zdravnika je simptomatičen. Ne zaradi velikanskega odmeva v javnosti, zaradi katere bi se sedaj tudi sam ukvarjal z njim, ampak zaradi dogodka samega. Fenomenologija dogodka kaže, da ne moremo preprosto pokazati na žrtev in storilca. Ne obstaja namreč nesporna enoznačna povezava med »krvoločnimi« psi (kot prvimi navideznimi povzročitelji primera) in človeškim truplom (kot žalostno posledico tovrstne samoumevnosti). Vprašanje, kdo ali kaj (vse) so žrtve celotnega primera, je vedno bolj jasno vprašanje. Ki bega. In na katerega ni preprostega odgovora.  

 

Moja prva reakcija na informacijo o možnih spolnih zlorabah psov, je bil zamah z roko, češ, človeška perverznost ne pozna meja.  S čimer sem se priklonil lastnemu ignorantskemu umu, ki za svoj mir ne potrebuje drugega kot ustrezno dovolj močno popredalčkano misel, da je (zanj) vse spet na svojem mestu. Vprašanje neposrednih človeških in živalskih žrtev pa je ostalo. Zaradi česar  nisem našel svojega miru. In premišljujem naprej.

 

Najprej si moram odgovoriti na vprašanje, zakaj doživljam neposredne akterje tega primera  kot žrtve. Zakaj je žrtev od psov pokončan pokojnik in zakaj sta žrtvi od države pokončani psi? Odgovora se lahko ponudita hitro: narava v podobi udomačenih hišnih ljubljenčkov ne pobija svojih gospodarjev. Gospodarjem je podložna in pokorna. In zato je pokojni zdravnik žrtve, saj ga je pokončala »lastna« narava v podobi psov, katerim je gospodoval. A tudi psi so žrtvi. Nekdo z njimi ni ravnal, kot se ravna z živalmi. Saj je nekdo (gospodar?) v temelju zlorabljal njihovo naučenost  lojalnosti in podložnosti do človeka. Kot vrsti in kot posamezniku. Kot vse kaže, jim je bila storjena  takšna sila, da lojalnost in podložnost človeku nista bila več mogoča. Da je prvinska narava Narave spregovorila (ljudje, ki ne razumemo, rečemo) v moči svojega besa. Da je Narava pokončala Kulturo. Ena proti nič za Naravo?

 

Nato so tu še trupla. Čeprav pripadajo različnim vrstam bitij, jim je skupnega nekaj zelo pomembnega, kar nima veze z njihovo naravo. Vsa trupla imajo podobno izmaličena telesa! Tako ali drugače. Vsekakor pa na način, ki je znotraj naše kulture neobičajen, nenormalen in nedovoljen. Zaradi česar je ves primer grozljiv. Stanje fizičnih teles žrtev torej je tisti, ki je pri celotni zadevi odločilen.

 

Poškodovana in iznakažena fizična telesa žrtev so namreč samo ena od številnih pojavnih oblik poškodovanega in iznakaženega »telesa« kulture in družbe, v kateri živimo v začetku novega stoletja in tisočletja. Iznakažena trupla govorijo o paradoksu, da danes v družbah, polnih materialnih dobrin, s pomočjo katerih bi naj »cvetelo« vsakodnevno življenje, je le-to (na način, ki pa ga še nismo ponotranjili) vedno težje in vedno manj mogoče. Za človeka zahodnega kulturnega kroga danes ne obstoja vprašanje, kako živeti (čeprav to vprašanje še zdaleč ni nepomembno), ampak je postalo ključno paradoksalno vprašanje, kako preživeti. Kako ohraniti svojo individualno in skupno (tako skupnostno kot družbeno) integriteto. Danes je vprašanje iz naslova teh Pogledov dobesedno postalo središčno kulturno in družbeno vprašanje časa, v katerem živimo.

 

Ne poznam človeka, ki danes ne bi poročal o tem, s kakšnimi težavami vse se srečuje, da ohrani svojo celovitost. Tako so prizadevanja za celovitost naših fizičnih teles samo zadnja v nizu prizadevanj po celovitosti naših višjih teles. Teles našega mišljenja, čustev in hotenja, človekovega jaz, vsemogočih oblik vsakodnevnih, matičnih in nacionalnih kultur, takšnih in drugačnih oblik in vsebin družbenih institucij. S komerkoli se pogovarjam, vsakdo poroča o svojih vsakodnevnih stiskah in borbah za preživetje lastnega mišljenja, ohranjanje lasnega čustvenega življenja, zagotavljanja lastnega delovanja, graditve lastnega jaza, sobivanja z železno logiko družbenih institucij in negovanja ter razvijanja lastnih oblik kultur vsakodnevnega tukaj in zdaj. Kako v vsem tem danes ostati cel in   harmoničen  del svoje vrste, kulture in družbe, je prvo in zadnje vprašanje, s katerim živimo, pa če to hočemo ali nočemo.

 

Menim, da v dosedanjem toku človeške družbene in kulturne zgodovine še nikdar niso obstajale takšne družbene in kulturne okoliščine, ki bi vsakodnevno in vsak trenutek posebej  pred slehernega posameznika na tem planetu postavljale  vprašanje, kako ohraniti svojo lastno celovitost, ne da bi pri tem izgubil stik z vsemi svojimi ostalimi  višjimi telesi. Ne glede na to, kje se nahajamo na planetu,  smo zadnja stoletja vse bolj proizvod in proizvajalci takšnih družbenih in kulturnih okoliščin, ki nas nenehno razstavljajo in odtujujejo od samega sebe in drugih ter istočasno od narave in lastne kulture, katerim smo tradicionalno vedno pripadali. Ter še vedno mislimo, da jim pripadamo, čeprav se  nezavedno (nekateri pravijo, da »nenormalnost«, drugi govorijo o »norosti«) razliva znotraj naših individualnih in skupnih naravnih in družbenih življenj.  

 

Ohranjanje lastne fizične integritete je tako danes še najmanj problematična, četudi velikokrat že povsem nepremostljiva ovira pri doseganju nujno potrebnih integritet višjih človekovih, kulturnih in družbenih teles. Ne glede na to, ali  se znajdemo pred do odvisnosti  in obsedenosti veliko skrbjo za lastno fizično podobo ali do smrti zagrizeno borbo za preživetje lastnega zabuhlega in od vseh vrst pomanjkanja izsušenega ostanka fizičnega telesa. Izziv ohranjanja lastne celovitosti ostane isti. Četudi kdo ali marsikdo ne more sprejeti dejstva,  da je celost fizičnega telesa človeka samo posledica celosti vseh drugih za človeka pomembnih teles. Zato ali prav zaradi tega je vprašanje, kako danes sploh ostati cel, še kako potrebno in na mestu.

         

Andrej Fištravec

 

Izvirno objavljeno v Večeru, 5.3.2010

 

Vir: http://www.vecer.com/clanekpog2010030505518045          

 

 

 

 


Bookmark and Share