Kdo koga izsiljuje?

Ko so fizika in nobelovca Alberta Einsteina vprašali, katera je najmočnejša sila v vesolju oziroma kateri je največji izum človeštva, je kot iz topa izstrelil, da obrestno obrestovanje. Kaj je s tem mislil, nam pokaže primer tako imenovanega Jožefovega pfeniga. Če bi Jožef svojemu sinu Jezusu ob njegovem rojstvu podaril en pfenig (približno en cent), ki bi se obrestoval po petodstotni obrestni meri, ki bi se obrestnoobrestno izračunavala (kar je običajen in samoumeven standard današnjega bančnega poslovanja za posojanje denarja), bi bila danes vrednost tega pfeniga - po cenah zlata na 1. september 1990 (ko je Heinrich Hausmann tudi naredil izračun te hipotetične rasti) - 134 milijard krogel iz čistega zlata s skupno težo današnjega planeta Zemlja! Jožefov pfenig ne samo kristalno jasno ilustrira, kaj je Einstein mislil, ampak tudi pokaže, v katero smer je treba upreti prst in javno delovanje, ali bi hoteli odpraviti vzroke sedanje vseobsegajoče finančne in družbene krize, saj je nezmožnost vračanja dolgov posledica obrestnoobrestnega izračunavanja izposojenega denarja.

Dve leti nazaj sta vidna ameriška makroekonomista dr. Kenneth Rogoff in dr. Carmen Reinhardt (z univerz Harvard in Maryland), oba svojčas profesionalno dejavna tudi v vrhu Mednarodnega monetarnega fonda, izdala knjigo This Time is differnet: Eight Centuries of Financial Folly (Tokrat je drugače: osem stoletij finančnih norosti), v kateri sta popisala finančne krize zadnjih osemsto let. Na podlagi analiz finančnih kriz v 66 državah (s petih kontinentov) provokativno ugotavljata, da vodje držav politično delujejo, kot da se iz zgodovine niso nič naučili. Četudi so ozadja finančnih kriz, ki za seboj potegnejo vse druge, v osnovi vedno ista (to je nezmožnost vračanja dolgov), se vlade oziroma trenutne javne oblasti (kakor so se pač oblikovale skozi stoletja) vedno znova obnašajo, kakor da je aktualna finančna kriza, s katero se trenutno spopadajo, nekaj tako posebnega, da se ni treba ozirati na pretekle podobne primere (in izkušnje) in sprejemajo vedno znova neučinkovite ukrepe, s katerimi se ukvarjajo s posledicami, ne pa z vzroki posamičnih kriznih stanj, s čimer omogočajo nadaljnji obstoj logike povzročanja novih (in vedno večjih) finančnih in družbenih kriz.

Na videz se kaže rešitev problema kot nekaj čisto preprostega, ker v svetu omejenih količin različnih dobrin v osnovi ni mogoče uporabljati modela, ki ne upošteva tega elementarnega dejstva končnosti človeškega sveta. Ker če se človek v svetu omejenih dobrin poslužuje "obrestnoobrestne logike", potem zavestno sodeluje v ustvarjanju cikličnih kriznih stanj, ki se ne morejo drugače razplesti kot z nizom velikih in malih bankrotov ter vojn. To je: družbenega kaosa, ki ga je mogoče preseči samo z "novim" začetkom in ne z vidika zgodovine z vedno znova "starimi" obrestnoobrestnimi začetki.

Obrestnoobrestna rast očitno vedno znova pripelje v že zelo kratkih časovnih intervalih do družbenega nereda in splošnega kaosa različnih družbenih kriz. Prst in vse oblike javnega in zasebnega delovanja, ki bo preprečevalo ponovne nize finančnih in družbenih kriz, je tako treba usmeriti v "demontažo" obrestnoobrestne logike pri urejanju medčloveških družbenih odnosov. Z izvirnim Kristusovim in Mohamedovim naukom (kot duhovno in kulturno osnovo, na katerih so zgrajene sodobne družbe velikega dela človeštva) pa bi bilo treba demontirati iz naših družbenih odnosov kakršnokoli obrestno izravnavo dolga in ne samo obrestnoobrestne izravnave! Kristus in Mohamed sta namreč kot velika socialna reformatorja in duhovna učitelja zagovarjala prepoved jemanja kakršnihkoli obresti. Z njunega zornega kota je bilo jemanje kakršnihkoli obresti za izposojene dobrine (denar) globoko sprevrženo in popolnoma nemoralno dejanje.

Obrestnoobrestni (iz)račun tako še zdaleč ni nekakšna nevtralna računsko-matematična operacija, ki "nehote" povzroči nešteto družbenih zapletov in neravnovesij. Vsakokratni akt njegove uporabe je globoko nemoralno dejanje z neizmernimi rušilnimi možnostmi za človeka, človeško družbo kot tudi celotno naravo tega planeta in pripadajočega kozmosa. Obrestnoobrestno poravnavanje naših dolgov je pokazatelj človekovega egoističnega premisleka, da je mogoča materializacija sveta, ki ne upošteva osnovnih zakonitosti v delovanju narave (in vesolja), ki zamejujeta vsa človekova prizadevanja na planetu Zemlja. Saj se narava sicer poslužuje obrestnoobrestne logike sprememb, vendar v zelo kratkih časovnih izsekih. To je pri občasnih "izbruhih" hitre, eksponencialne rasti, ki se ponavlja v različnih in zelo konstantnih ritmih (na primer delitve celic). Nikakor pa se ne dogaja neprestano, kakor sugerira človekov obrestnoobrestni izum. Če se (in ko se), se tako dogajanje v naravi hitro sprevrže v "nenaravno", nenormalno in nedvomno bolezensko stanje stvari, ki je obsojeno kot rakasta tvorba na propad, se nekaj povsem istega dogaja v družbi. Z bistveno razliko glede na dogajanje v naravi. Propad človeške družbe je namreč lahko dokončen, če se bo uporaba obrestnoobrestne logike pri urejanju družbenih odnosov nadaljevala. Saj samo en človeški svet na planetu Zemlja niti naravno niti kulturno ne bo zmogel nasititi beštije obrestnoobrestne požrešnosti.

Andrej Fištravec

Izvirno objavljeno v Večeru, v četrtek, 10.11.2011

Vir: http://www.vecer.com/clanekpog2011111005707595