Arhiv

 

Janina Curk

ENO SAMO ZA VEČNO!*

 

Pred vami je zgodba o tem, kako je v naši družbi ''vsega preveč'', o kaosu, ki sledi, in njegovih posledicah. Četudi ilustriram s primeri iz srednjega šolstva (ker tam delam in živim), izpovedano vzemite ''širše družbeno'', ker je tako tudi mišljeno. Posplošite na vse službe dela z ljudmi, zdravnike, vzgojitelje, svetovalce, socialne delavce, uradnike, tudi poslovneže, politike, trgovce…, domišljije ni potrebne veliko. Čeprav se v besedilu beseda ''preveč'' pojavi preveč-krat, se mi ne zdi, da pretiravam. Za nekatere morda karikiram, za druge pa je ta karikatura realnost. Presodite sami! :-)

 

 

Prvi del

VSEGA JE PREVEČ

O problemu prezasičenosti v šoli in na splošno.

 

 

PREVEČ BITOV INFORMACIJ NA ENO ČLOVEŠKO GLAVO

 

''Vsega je preveč.'' Sintagma, značilna zame zadnja leta. Tako, da sem nekaterim že zoprna, ker se ponavljam kot stara plošča. Če pa je to v resnici odgovor na večino vprašanj, v šoli in izven nje! Ne pretiravam, bodite pozorni: po navadi nam dela težave to, da je nečesa pre-več, to je še več kot več. In nastane kaos, ki pomeni nezmožnost kontrole. Morda težko prepričati kapitalistično misleče, a obstaja meja, do katere lahko človek procesira informacije (učinkovito funkcionira v okolju) brez napak, ima niti v rokah. Nismo brezmejni in omnipotentni, a očitno (si) tega ne upamo priznati. Sodobni kapitalistični imperativ je: bodi, pravzaprav izgledaj, v vsakem trenutku na vseh področjih popoln!

 

Zakaj družba ne funkcionira? Ne, nobene teorije zarote, ''samo'' kaos. V anarhijo in grupno neodgovornost izrojena demokracija. Ker se zaradi pluralnosti mnenj, služb, aktov, pravilnikov, členov …, torej vsega preveč, ne ve več, kdo pije, kdo plača. Vse se je preveč razdrobilo in ušlo izpod nadzora. Ni več mogoče najti ''krivca''. Ker je vsak odgovoren samo za majcen delček mozaika. Ne ve se, kje prijeti. Nacistični zločinec Adolf Eichmann je na zaslišanju v Jeruzalemu izjavil: ''Ne razumem, kako bi lahko bil jaz česa kriv, s tem se je vendar ukvarjalo več služb!'' Preden so ga obesili.

 

Bom malo naštela, kaj mislim pod ''vsega'' preveč. Preden pa nadaljujete z branjem, prosim: ves čas imejte pred očmi celoto, ne drobcev! Ker nikakor ni problematična vsaka informacija zase, pač pa celota vseh. Zagotovo imamo utemeljitve za vsako kupljeno stvar, podpis, evidenco, pravilo, projekt, točko, poročilo. In vsake stvari zase res ni težko postoriti! Npr. kolega ali šef te prosi, ''daj, samo še to''! A resnica je taka, da se ta samošeto razvleče na najmanj pol ure, in drugo: koliko samošetojev človeka še bombardira poleg tega? Toda človek (zaradi moralnega pritiska) vendar ne more odkloniti SAMOšetega!

 

Začenjam z vnebovpijočim skupnim ali splošnim primerom/problemom, sledijo vse bolj specifični.

 

Preveč stvari, kupovanja, oglaševanja

 

Stvari (smeti) nas bodo zasipale.

 

Človekovo sodobno potrošniško težnjo po kopičenju, pohlep, ne-nasitnost, je nekdo duhovito poimenoval: bigger!better!faster!more! filozofija. We can't get no satisfaction! Filozofija potrošništva in v njeni službi – oglaševanje. Pomislimo, koliko strokovnega znanja, ustvarjalnosti, energije in denarja se investira v dejavnost, ki pomeni zlorabo (!) psihologije kot znanosti, in to v sami osnovi. Njen cilj je namreč opredeljen tako: ''Psihologija proučuje duševne procese, osebnost in vedenje posameznika, njegov odnos do sebe in drugih. Pri tem uporablja znanstvene metode, s katerimi poskuša razlagati, napovedovati in spreminjati vedenje, v dobro človeku.'' Prepričana sem, da tudi v opredelitvi temeljnega cilja ekonomije najdemo nekaj takega kot ''človeku v dobrobit''.

 

Je oglaševanje človeku v dobro? Oglaševanje je manipulacija z ljudmi – da se izrazim visoko - par excellence! In to manipuliranje nas obremenjuje na vsakem koraku, bolj, kot se zavedamo. Samo ena ilustrativna anekdota: iščem zadnjič v šparu, mudi se mi, vrečke za smeti. Po dolgotrajnem opletanju z vozičkom in nadlegovanju dveh prodajalk z napačnih oddelkov jih moje oči fiksirajo, že zadovoljno iztegnem roko, a kaj, ko se v perifernem vidu pojavijo druge, nato tretje, moj pogled zdrsi nekaj metrov naprej, vreeeeeeečke za smeti, začutim prvi pik tesnobe, opazujem, raziskujem (res nočem kupiti najdražjih), ene rumene, druge oranžne, vseh barv, ene toliko kilogramov, druge litrov, tretje centimetrov, pa take z vrvico in brez … Pa kako različne cene! … Pa različne pakunge! Glej, glej, če kupiš manjšo, jo plačaš nenormalno več kot večjo …, ej, ali sem samo jaz to komaj zdaj opazila? … Počasi sumničavo pogledam levo in desno, ne morem verjeti, skrita kamera mogoče? Kaj se tu kdo norca dela iz mene? A moram jaz doktorirati na plastičnih vrečkah? Veste koliko je še takšnih situacij preko dneva! In sploh, kdo si jemlje to pravico, da mi na tako podel način krade čas mojega življenja??

 

Francoski pisatelj in literarni kritik Frédéric Beigbeder v svojem romanu z naslovom 14,99 evra predstavi manipulacijo v oglaševanju s takšnim opisom ''oglaševalca'':

 

»Sem oglaševalec: ja, onesnažujem svet. Sem tip, ki vam prodaja sranje. Ki vas sili, da sanjate o rečeh, ki jih ne boste nikoli imeli. Ko boste toliko našparali, da vam bo le ratalo vplačati avto vaših sanj, bom vmes poskrbel, da ta ne bo več moderen. Tri korake sem pred vami in vedno poskrbim, da ste ravno prav frustrirani. Glamur je dežela, v katero se nikoli ne pride. Fiksam vas z novostmi – prednost novosti pa je ta, da nikoli ne ostane nova. Vedno je nekje ena novost, ki postara prejšnjo.

Sem povsod. Ne morete mi pobegniti. Kamor koli pogledate, kraljuje moja reklama. Terorizem novosti mi pomaga pri prodajanju praznine. Moje poslanstvo je, da se vam cedijo sline. V mojem poklicu si nihče ne želi vaše sreče, saj srečni ljudje ne trošijo. Vaše trpljenje je tisto, kar poganja posel. /…/ Zapravljam, torej sem.«

 

Avstralski politični teoretik in družbeni kritik Clive Hamilton v svoji knjigi Fetiš rasti o tem problemu zapiše:

 

»Te ironije nikakor ne smemo spregledati: če je gospodarska rast proces, ki je namenjen zadovoljevanju potreb ljudi, tako da bi postali srečnejši – in ekonomija je definirana kot proučevanje tega, kako redke vire najbolje uporabiti za maksimiranje blaginje – je gospodarsko rast dejansko moč vzdrževati, le dokler so ljudje nezadovoljni. Gospodarska rast ne ustvarja srečnosti, nasprotno, nesrečnost vzdržuje gospodarsko rast. Zato je treba nenehno vzbujati nelagodje, če hočemo, da sodobni potrošniški kapitalizem preživi.

 

Zdaj, ko je gospodarski problem rešen, potrebujemo /…/ politiko, ki bo ljudem omogočila, da najdejo pristnost in da postavijo skupnost ter medčloveške odnose nad bogastvo in položaj. Politiko, ki bo ljudi spodbujala k bogatemu življenju in ne k življenju v bogastvu. Ker imajo na razpolago več bogastva kot kadar koli prej, bi se večina ljudi lahko preprosto odločila, da nočejo več sodelovati – da opustijo materialistično rutino, ignorirajo oglaševanje, se odpovejo najnovejšemu elektronskemu pripomočku, drugi hiši, luksuznemu avtu, počitnicam v tujini in brezsmiselnim nakupom. Za to jim ni treba na barikade ali pristati na robu revščine. Vse, kar je potrebno, je le odkrito spoznanje, da je osebno zadovoljstvo pomembnejše od denarja.

 

Največjo nevarnost za potrošniški kapitalizem tako predstavlja možnost, da bi se ljudje v bogatih deželah odločili, da imajo bolj ali manj vse, kar potrebujejo. To je sicer majhen korak za posameznika, vendar prinaša pomembne družbene posledice. V vedno bolj nasičeni populaciji, ki so jo desetletja prepričevali, kako je edina pot do zadovoljnega življenja materialno pridobitništvo, je naloga oglaševalske industrije vedno bolj zahtevna. Zaradi tega se velik del ustvarjalne energije bogatih narodov usmerja v marketinški stroj, tako da lahko le ugibamo, kakšne resnično plemenite kulturne dosežke bi lahko ustvarili, če bi to energijo usmerili v produktivnejše namene. Sredstva, ki jih sedaj požira igra z ničelno vsoto, bi lahko porabili na načine, ki bi izrazito povečali blaginjo ljudi, recimo za programe javnega zdravstva v tretjem svetu. In če upoštevamo, da poskuša oglaševanje potrošnika prepričati, naj eno blagovno znamko zamenja za drugo, pri čemer je dejanska razlika med njima minimalna, vidimo, da bi s prepovedjo oglaševanja tudi zavarovali svoje propadajoče okolje. Ljudje bi počasi začeli trošiti manj, kar se mora prej ali slej zgoditi – raje prej kot pa slej – če hočemo ohraniti vsaj upanje na ohranitev materialne osnove našega obstoja na Zemlji.«

 

Preveč pravil in pritožb

 

Če se posameznik v neki instituciji nemoralno obnaša (eskivira, izkoristi luknjo v zakonu, kaj ušpiči), dodamo novo pravilo za vse. Potem nas vse udari zaradi tega posameznika (močno, gl. celoto!). Probleme si prizadevamo rešiti z novimi in novimi pravili, pa je očitno, da tako ne gre. Toliko jih je že, da se med njimi sploh več ne znajdemo, in dosegamo ravno nasprotno, kot se nadejamo. In še: čim več pravil, tem večja možnost kršenja in – pritožb. Strah pred pritožbo je postal ena naših glavnih motivacij! Na primer v šoli: Kolmaniču (izmišljeno) dam ena, in v odmoru, ko pogledam gmail, glej si ga no – ata Kolmanič mi piše. Če že ni pred vrati. Morda z odvetnikom?

 

Ej, kakšna farsa je to? Zaradi strahu pred pritožbo se ljudje že čisto iracionalno obnašamo! Poglejmo v zdravstvu: prideš v bolnico na operacijo, že tako verjetno v nezavidljivem stanju, pa moraš tam podpisati cel list (od zgoraj do spodaj v pisavi 9) opozoril, za kaj vse revež sam nosiš odgovornost, ne le za to, ali bo na tebi izveden nek medicinski poseg (o katerem strokovno pojma nimaš), skoraj še za to, če ti luč  na glavo pade med operacijo (v opombi: lestenec, svetilo, ohišje svetlobnega vira).

 

In zakaj se tako bojimo pritožb? Ja ker se bojimo, da smo kaj spregledali! Če bi imeli manj strank (učencev, pacientov …) in obvladljivo število pravil, razumnih in takšnih, da jih je v praksi mogoče upoštevati, nas ne bi bilo (treba biti) strah. Pomislite, kakšen luksuz: delovali bi lahko korektno in odgovorno in stali za tem! Toda namesto da bi se lotili spreminjanja in opuščanja nemogočih pravil, so naše značilne izjave ob trčenju z njimi naslednje:

 

''Jaz nimam nič pri tem, tako je po pravilih!'' Pravil ni postavil bog, pač pa so to samo dogovori med nami, nekoč sprejeti na demokratičen način in se potemtakem lahko, prav tako z večinskim glasovanjem, tudi spremenijo, če se ugotovi, da niso razumni. In to ob prvi priložnosti, ne šele ko bo sedanji pravilnik nehal veljati. ''Kaj, če pride inšpektor!?'' Inšpektor je normalen človek, gotovo dojemljiv za racionalne argumente, ne preteči veliki brat, ki samo preži na naše tehnične napake. ''Saj sem samo kaplja v morje, ničesar ni mogoče narediti!'' Tudi to (dobesedno) je izjavil Eichmann v Jeruzalemu. ''Temu se ni mogoče izogniti, vse gre v to smer.'' Toda kaj je to vse? To smo mi!

 

Pomislimo zdaj, z roko na srcu, ali bi te izjave prestale preizkus kritičnega, avtonomnega, nekonformnega in nedogmatskega mišljenja, o čemer v šolah pri različnih predmetih poučujemo učence in dijake?

 

Preveč drobnih opravkov na časovno enoto

 

Poglejmo, kaj vse opravi ''pravilni'' učitelj v eni ''pravilni'' šolski uri, ki traja realno 40 minut: vpiše manjkajoče v (prej ali slej) elektronski, en zamudi pet minut, ponovno odpira program in vpiše opombo, potem ponovi in preveri snov prejšnje ure, obdela novo snov (glede na učne načrte veliko nove snovi), jo ilustrira z življenjskimi primeri, poveže s prakso, med tem odgovori na vprašanja dijakov (smiselna, zanimiva, izzivalna, na višjih nivojih!), uporablja sodobne učne metode, se ob tem ubada z računalnikom, gesli, lociranjem filmov, kabli, zvokom, zatemnitvijo…, dva ustno vpraša (kakovostno in korektno, že samo za to bi potreboval celo šolsko uro), vpiše oceno v e-redovalnico, na koncu ure kratko ponovi in preveri obravnavano, napove dijake za prihodnja preverjanja, odgovori na še kakšno vprašanje, saj če je imel dobro uro, se ta kar porajajo…, potem pot v kabinet ali zbornico, zamenjava priprav, preklop gumbov v glavi…, in ob točni uri (to je v petih minutah) je ves svež v naslednjem razredu … Vsega tako ni mogoče povedati, treba je doživeti.

 

Motnje pouka povzroča tudi veliko število drugih dejavnosti dijakov. Včasih je bila šola obvezna, poleg tega pa je vsak obiskoval še kak krožek. Seveda krožek ni mogel biti med poukom. Danes je šola še vedno obvezna in vsak obiskuje več interesnih dejavnosti. Problem je v tem, da imajo te dejavnosti naenkrat absolutno prednost: lahko se dogajajo tudi med poukom. Dijak se opraviči od pouka zaradi izvenšolske dejavnosti (jih naj naštevam?), in ne obratno. In se-ve-da učitelj opravičilo sprejme. Je to normalno? In četudi bi se komu zazdelo normalno (zakaj pa ne bi podpirali vsestranskosti), nenormalna posledica je, da se na ta račun ob ocenjevalnih obdobjih učitelj več ne znajde med številnimi posebnimi potrebami in individualnimi dogovori.

 

Preveč projektov, sprememb, novosti

 

Spremembe, spremembice … ''Čim bolj se spreminja, tem bolj se na isto pride'', je nekoč ob pogovoru o teh zadevah pripomnil socialni in pedagoški psiholog Janez Bečaj. In asociacija na še eno ''terapevtsko'' izjavo v tem kontekstu: ''Ah vi Slovênci, čim več v čim krajšem času!'' (slovensko-srbski psihoterapevt Zoran Milivojević na enem od predavanj).

 

Govorimo lahko o projektomaniji: če nisi na projektu, te ni. Toda brez sprenevedanja, veliko naših manjših in večjih projektov je samo manjša ali večja izguba (1) energije vseh vpletenih, (2) časa, (3) denarja, (4) papirja. Včasih od projekta tudi kaj ostane. Toda ali ta ''kaj'' odtehta vložek, input?

 

Na neki točki kvantitete, ki smo jo btw. že davno prešli, se začno stvari tako rekoč sprevračati v svoje nasprotje, obračati proti sebi, in dosegamo ravno nasprotno, kot želimo. Čim več, tem manj je vredno/teno. Naraščanje kvantitete nas sili v manj kvalitetno, površno, polovično delo. Pazite: sili, ker drugače ne gre! Po zdravi kmečki logiki jaz ne morem biti enaka, če delam s 100, 300 ali 500 dijaki, na 5 ali 15 projektih, kakor zdravnik ne more enako obdelati 100 ali 1000 pacientov. In potem pridemo do tega: samo da se napiše poročilo, pofotografira, objavi v biltenu, zloženki, ki jo btw. potem nihče ne bere, ali (če smo ekološki) na spletno stran obesi powerpoint, ki ga btw. potem nihče ne pogleda …

 

Preveč birokracije

 

Sleherno malenkost spremljajo birokratske zahteve, vse mora biti nekje (na enem, še bolje dveh ali celo treh mestih isto, v pisni in seveda elektronski obliki) zabeleženo, dokumentirano, ožigosano, podpisano, analizirano, argumentirano, ppt-animirano, klasificirano v ne vem kakšne tabele in formularje. Vse za bleščečo formo, dobre statistike in pregledne evidence, same sebi v okras, v namen pa noben, razen nekakšna družbena kontrola morda. Poskus kontrole. Big brotherju, Inšpektorju ali Komu na čast? Kajti ironično dejstvo je, da noben ni nič bolj pameten, zdrav, dober ali srečen zaradi takšnih del. Samo vsi smo vedno bolj izčrpani in naveličani.

 

Preveč knjig

 

Čim več publikacij, tem manj so brane (po matematičnem izračunu). Ekološke dimenzije sploh ne bom omenjala. Ne zmoremo več ločiti zrno od plev. Zločin in kazen na 50 straneh. Rešene maturitetne naloge. Za vsako stvar vedno debelejši katalogi. Katalog o tem, kako naj uporabljamo katalog. Nove knjige, lepljenke starih. Za en predmet pet različnih učbenikov: po katerem bomo delali? Doktorska dizertacija, po katerem učbeniku bi bilo najbolje delati.

 

Preveč faktografije

 

Odkar pomnim, vsaj od osemdesetih naprej, vzklikamo, kako da bi morali zmanjšati memoriranje in se usmeriti k višjim ravnem znanja, učenca naučiti predvsem poiskati dobre informacije in jih povezovati med seboj. Hiter e-dostop do informacij dandanes še (neznansko!) podpira to idejo. Kam pa grejo stvari? Preštejmo število pojmov v učbenikih (učnih načrtih in izpitnih katalogih) iz osemdesetih let in v novodobnih učbenikih. Potem pa seštejmo vse pojme iz vseh učbenikov učbeniških skladov naših nadebudnih otrok!

 

Preveč klikanja in sevanja – o tem v drugem delu tega besedila.

 

MANJ JE VEČ

 

Če se s svojo službo identificiraš in jo jemlješ resno, vso to prevlado oblike nad vsebino, kvantitete nad kvaliteto (in posledično časovno stisko) spremljajo občutki krivde, nezadovoljstvo s seboj in okoljem ter slaba samopodoba, kar pa neugodno vpliva ''nazaj'' na vsa področja doživljanja in funkcioniranja. Nehajmo se naprezati čez mero, saj bi vendar radi dobro živeli, ne slabo! Raje bi manj nekoristnih stvari, pa tiste smiselne, ki ostanejo, bolj poglobljeno, s filingom, z andahtjo, kot so nas učile babice, modreci in včasih učitelji: hiti počasi, počasi se daleč pride, ena po ena, pomembno je to, kar je notri, ne zunaj, važna je pot, ne cilj …

 

Spravljati človeka v psihično overload stanje (k čemur vsak od nas, ki igramo svoj špil v tem potrošniškem mainstreamu, prispeva svojo ''informacijo''), je isto kot mučiti ga na natezalnici, le da ne gre za vidno, telesno področje, pač pa samo (?) za psihološko, osebnostno.

 

Za vzdrževanje neke ideologije ni nujno, da se ljudje z njo ne strinjajo, nujno je, da nihče ne izraža nestrinjanja! Prenapeto celoto bomo lahko naredili obvladljivo samo tako, da bomo odvzemali posamezne informacije, brisali, črtali, izločili, poenostavili, razredčili…, po premisleku, seveda. Le tako bomo lahko dosegli tisto stopnjo kontrole (v pozitivnem pomenu), ki je potrebna, da ni kaosa, ki pomeni izgubo nadzora in vodi h kolapsu.

 

 

Drugi del

ČLOVEK - STROJ

O sodobni informacijski tehnologiji, paradoksu izbire in overload sindromu.

 

 

KAJ JE KONČNI CILJ DIGITALIZACIJE?

 

Kot srednješolski učitelj sem sodobno informacijsko tehnologizirana na naslednje načine: imam spletno stran z vsemi informacijami za dijake, komuniciram po e-pošti, letno pokažem nekaj powerpointovih predstavitev (za snovi, kjer so smiselne slikovne ilustracije), na spletu si ogledamo kakšne videoklipe in s pomočjo tehnologije gledamo odlomke iz filmov. Zdaj sem še v projektu e-redovalnice in e-dnevnika.

 

Počasi bo dovolj, kar se mene tiče. V spletnem viru Debate over Computers in Education (enem od neobvladljivo velikega števila virov na to temo) preberemo: ''Tehnologija postaja levji delež učiteljevega dela in gre vse bolj na račun vsebinskih stvari.'' Računalnik je lahko učitelju samo sredstvo (orodje), postaja pa cilj. Toda pomagajte mi, prosim, pri tej predstavi: kaj je končni cilj digitalizacije? Kje se bo ustavila? Na kateri točki bomo zadovoljni? Ko bomo digitalno (čim hitreje in brezosebno) zadovoljevali vse svoje potrebe? Kako si vizualno predstavljamo digitaliziranega človeka? …

 

ČLOVEKOVA ZMOŽNOST PROCESIRANJA INFORMACIJ JE (VENDAR) OMEJENA

 

Računalnik oz. splet izjemno komplicira življenje z drastičnim povečanjem možnosti izbire (''paradox of choise'').

 

Predstavljajte si naslednjo situacijo: 17-letno bitje, ki se usede za računalnik in želi najti optimalno smer študija zase. Recimo, da ni še nič kaj opredeljen, kar sploh ni nič redkega in hudega, saj se vendar pot oblikovanja identitete šele začenja. Pomislite kako mu je, temu bitju, ko se mu odpre na stotine linkov! Prijetno ob takšni izbiri? Žal, ravno nasprotno: kolaps, paraliziranost, tesnoba, pritisk, strah, ob tako veliiiki možnosti, da izbere narobe! Kako naj vse to kategorizira, pregleda, razlikuje (kakor smo ga učili)? Marsikaj si je povsem podobno, opisane kategorije niso direktno primerljive, kako naj pretehta vse pluse in minuse, kritično ovrednoti, modro izbere (kakor smo ga učili)? In tudi če, pa ni mogoče - kako naj ve, da je to, kar piše, sploh res?! Nenehnim spremembam in razraščanju programov tako ali tako ni več mogoče slediti. In če je ta mladi človek (ali pač stari, saj je vseeno) včeraj pregledal vseh milijon možnosti, jih bo moral jutri, ko se bo vpisoval, ponovno, ker ne more biti prepričan, da se ni vmes kakšna drobna, a pomembna, morda celo usodna, malenkost spremenila. Kakšen rok se je za en dan premaknil ali kaj podobnega.

 

Da ne bo kdo narobe razumel, saj do neke mere je ugodno, da ima človek več možnosti izbire, načeloma je bolje izbirati med desetimi kot med dvema opcijama, toda med stoti(na)mi? Človek je takšno bitje, da mu včasih prija tudi ena sama možnost, nima preveč rado, da mora v vsakem trenutku izbirati in se odločati, ker to pomeni tudi - sprejemati odgovornost. In to celo odgovornost za stvari, nad katerimi sploh nima kontrole (je lahko kdaj prepričan, da je med vsemi izbral najboljšo možnost?). Nečloveški stres je to, ne pa svoboda izbire! Ali z drugimi besedami: hvala za tako svobodo.

 

Ne zavedamo se, da je človekova zmožnost učinkovitega procesiranja informacij zelo omejena! Že v 19. stoletju je bil ugotovljen in dokazan univerzalni obseg pozornosti oz. kratkotrajnega spomina: magična številka 7 (do 9) informacij. Toliko informacij (združenih v kategorije nekoliko več) lahko človek za nekaj deset sekund obdrži aktivne v zavesti in z njimi operira. Toda človek (žal) ni (moder) kot žival, ki je pozorna samo na tu in zdaj, pač pa ima poleg trenutnih dražljajev iz okolja (vse slike, barve, zvoki …), v kratkotrajnem spominu aktivne še številne druge dražljaje, nepreštevne bite informacij, ki prihajajo tako rekoč od znotraj (misli, čustva, občutke, predstave …), povezane s preteklimi izkušnjami in s plani za prihodnost.

 

Problem sodobnega človeka je sočasna izpostavljenost preveliki količini drobnih informacij (preveč bitov na eno glavo), t. i. overload stanje. In računalnik k temu stanju prispeva svoj (levji) delež. Normalna posledica overload stanja so motnje v procesiranju informacij, normalna reakcija na nenormalne pritiske - t. i. overload sindrom: izgorelost, utrujenost, občutja prezasičenosti, depresivnost, slaba samopodoba, agresivnost, samodestruktivnost, pesimistična pozicija do sveta in življenja …, posledično psihosomatske motnje, zloraba drog, in še bi lahko naštevala.

 

Poudarjam, ne nasprotujem digitalizaciji, pač pa pretirani digitalizaciji! Se razume, da moramo biti (npr. učitelji) računalniško pismeni, da moramo znati rokovati z moderno informacijsko tehnologijo, a samo do neke ''zdrave mere''. Človek pa je zdravo mero izgubil, tako tudi na tem področju.

 

ŠE NEKAJKRAT KONTRA DIGITALIZACIJI

 

Včasih smo otroke argumentirano odvračali od televizije, zdaj pa jih na vse mogoče in nemogoče načine silimo za ekrane. A smo nenadoma pozabili, da računalnik oz. splet:

 

deluje kot distraktor pri učenju. Učenec ga ima med učenjem doma ves čas prižganega in s tem hiter dostop do vseh mogočih vsebin, ki mu nenehno odvračajo pozornost, pa čeprav samo tako, da večkrat pomisli nanje, npr. če je kaj novega na facebooku.

 

deluje kot potuha, samoprevara. Učenec namesto aktivnega študija ''brska'' po njem, se ukvarja z oblikovanjem, namesto z vsebino, zdi se mu, da se uči, v resnici pa se samo izogiba aktivnemu učenju. Ker je manj prijetno kot klikanje po tipkovnici ali animiranje powerpointovih predstavitev. Vsi vemo, da učenje kot aktivno ponavljanje, potrebno za prenos informacije iz kratkotrajnega v dolgotrajni spomin, ni zabava in užitek, pač pa delo, napor, povzročanje sprememb in zato – bolečina.

 

krade čas. Bi lahko preračunali, koliko ga porabimo za tehnične priprave in zaplete? Za oblikovanje (nevsebinske zadeve)? Za pregledovanje e-pošte?

 

neugodno vpliva na človekovo fizično zdravje. Kvari vid, krivi hrbtenico in, milo rečeno, ne doprinaša k splošnemu zdravju in dobremu počutju.

 

neugodno vpliva na človekovo splošno psihično zdravje. Pomislimo kdaj, koliko klikov z miško in bolščanja v ekran v naših življenjih? Nam je to ''po duši''? Pa koliko neprimernih, moralno spornih, brutalnih, škodljivih vsebin! In lažnih, nepreverljivih informacij!

 

povzroča zasvojenost z vsemi posledicami.

 

neugodno vpliva na medčloveške odnose. Digitalizacija (razosebljanje) odnosov (e-pošta, facebook ipd.). Ali ni prav v dobrih socialnih odnosih in vivo smisel našega življenja?

 

… v šoli: stroj ne more nadomestiti človeškega faktorja v učnem odnosu in procesu! V prej omenjenem viru lahko preberemo: ''In the end it is the poor who will be chained to the computer, the rich will get teachers!''

 

prizadeva znanje knjižne slovenščine (OMG!)

 

 

Tretji del

O STRAHU IN POSLEDICAH

Zakaj se nič ne spremeni in kaj bi se lahko.

 

 

POSLEDICE

 

Prej ali slej se bomo morali soočiti s posledicami nebrzdanega novokapitalističnega kopičenja (na vseh nivojih):

 

Moralne posledice. Absolutna prevlada potenčnih (ekonomskih, statusnih, potrošniških, kapitalističnih) in degradacija moralnih (socialnih, humanih) vrednot. T. i. bigger, better, faster, more – filozofija, filozofija potrošništva: preko trupel za status in denar. V šolah pojavi, kot so: izsiljevanje, manipuliranje, sklicevanje na formalne pravice (ob neupoštevanju temeljnih dolžnosti, npr. da učenec pozorno posluša pri pouku), goljufanje, kopi-pejstanje s spleta, izmišljanje opravičil, izogibanje, obljubi, pa ne pride (in se niti ne opraviči), učenje samo za ocene, linija najmanjšega odpora, povišan prag za občutja krivde zaradi nemoralnega vedenja … Ali lahko mladino krivimo, če se tako obnaša? Kakšen zgled pa smo ji mi? Ali tudi mi ne stojimo v vrsti za točke in denar? In ali smo pomislili na možnost, da sta lahko egoizem in hedonizem obrambni mehanizem sredi kaosa in pritiskov neznajdenih bitij?

 

Čustveno-socialne posledice. Izgorelost, utrujenost, občutja prezasičenosti, depresivnost, slaba samopodoba, agresivnost, samodestruktivnost, pesimistična pozicija do sveta in življenja … Dejstvo, da je človeku vsaj v enaki meri kot služba pomembna družina, se popolnoma ignorira. Zanimivo (?), del dneva moramo ljudje nameniti tudi osebnemu življenju, imamo otroke, dva, tri, vsak mala bomba informacij (mala?), imamo prijatelje, ostarele starše, partnerske odnose, ki tudi zahtevajo čas, če naj cvetijo ali sploh vzdržijo … Seveda bi naj bil po socialnih pričakovanjih idealen ata (mama, partner, sin, hči), hkrati pa ti ukradejo ves čas, da bi to lahko vsaj malo realiziral.

 

Telesne posledice. (1) Psihosomatika: številne (pravzaprav vse!) telesne bolezni in odpovedi, ki jih povzročijo, sprožijo ali otežijo neugodni psihični dejavniki. (2) Kult ali diktatura telesa: moderna oblika obsesije s fizičnim zdravjem in vitalnostjo, z večno lepoto in mladostjo, posledično  prehranjevalne motnje …

 

Zloraba drog (posega v vsa področja). Samo to: tudi alkohol, anksiolitiki (npr. apaurin, lexaurin) in antidepresivi so droga. Hrana je droga. Računalnik je droga. Da ne govorim o zasvojenosti z delom, najbolj zaželeni, mainstreamu na kožo pisani obliki odvisnosti (ki pa narekuje tempo vsem ostalim …).

 

Ekološke posledice. Kopičenje stvari, smeti, papirja, računalniške opreme …

 

ČESA SE BOJIMO

 

Ljudje vidimo posledice kopičenja, pa to  ne povzroči nobene vedenjske spremembe. V ozadju je verjetno - strah. Bojimo se namišljenih sovražnikov, vsega mogočega in nemogočega, s čimer nas (neprestano, intenzivno, manipulativno, na zavestnem in nezavednem nivoju) strašijo mediji. ''Strah je opij ljudstva'', je dijak zaključil svoje razmišljanje v projektu o novodobnih družbenih problemih.

 

Bojimo se stigmatizacije: kaj si bodo drugi (posebej avtoritete) mislili o nas. Ker če se zoperstavljaš splošnemu redu, si kmalu (v besede neulovljivo) socialno stigmatiziran: (1) da si nesposoben, (2) da si len/se ti ne da, (3) da ne delaš s srcem, (4) da si konflikten ali celo konfliktna osebnost. S socialno-psihološkega vidika kar hude etikete.

 

Bojimo se posledic, kazni s strani avtoritete/velikega brata, zato legitimnim ukazom slepo sledimo, ne glede na lastna stališča in moralne vrednote. Ameriški psiholog Stanely Milgram je z (dobesedno in simbolično) šokantnim eksperimentom že v 60. letih dokazal, da sta dve tretjini (!) ljudi tako nekritično poslušnih, da bi bili pripravljeni narediti kar koli (!), če bi le ukaz prihajal od avtoritete, na katero bi lahko prenesli odgovornost za svoja dejanja.

 

Morda se bojimo minljivosti, nepomembnosti, zamenljivosti ... Jutri nas lahko infarkt. Zjutraj bo kolegica v zbornici izvedela, da je kolegico infarkt. ''A res? Grozno, grozno …… Eee, ima kdo dnevnik 2.b?'' To ni obtožba, to je naša realnost!

 

MALO PO MALO

 

Ponujam samo nekaj idej, v odgovor na ''nič se ne da''. Nobene velike akcije, nobenega uporništva, zaletavanja z glavo ob zid ali … proti vetru. Malo po malo, rahljajmo. Tudi velike spremembe imajo prvi droben korak. Ni mogoče začeti drugje, kot pri bazi, na konkretnem nivoju. V sistemske spremembe nihče (več) ne verjame, revolucija bolje, da ne vznikne (na današnji stopnji razvoja tehnologije), anarhisti pa tudi ne moremo biti, k(j)er anarhija že tako je.

 

Vsak nov projekt temeljito preštudirajmo, preden ga sprejmemo.

Bolj (da ne rečem) po zdravi pameti kot po anketah in statistikah in primerjavah z drugimi. Kaj v resnici Dobrega bo prinesel naši ciljni skupini (dijaku, pacientu …) ali bo samo sprememba zaradi spremembe. Po vsakem projektu, ki smo ga že izpeljali, se vprašajmo, kaj je (res) od njega ostalo. Potem input primerjajmo z outputom: koliko smo vložili in koliko smo (pametnega) pridobili.

 

Preverimo birokratske zahteve.

Presodimo evidence, če so razumne, resnično potrebne, če se podvajajo. Predloge racionalizacije naslovimo na tiste, ki so kompetentni za spremembe, odločno in argumentirano. Pri tem bi delovali po načelu: raje manj predlogov, pa tisti takšni, da se bodo v praksi poznali, kot veliko zanemarljivo drobnih, ki bodo samo še ena informacija več.

 

Zmanjšajmo obremenjenost, npr. v šoli število vsebin v učnih načrtih, predmetov, ur v urniku, dejavnosti …

Po načelu 'manj je več' bi bilo manj stresa, zasičenosti, nemotiviranosti, utrujenosti, večja kakovost, poglobljenost in učinki dela. Pomislim: kaj, ko bi v učnih načrtih in ustrezno učbenikih ohranili le tiste pojme oz. vsebine, pri katerih znamo našteti tri konkretne življenjske situacije, v katerih bo lahko človek to znanje (na kakršen koli že način) uporabil? Začnimo uporabljati nakopičeno znanje (izkušnje, stvari, knjige …), namesto da se brezglavo pehamo za novim in novim! V resnici bi bil človek odlično razgledan, če bi imel aktivno samo osnovnošolsko znanje, torej bi ga lahko v srednji šoli samo oživili, utrdili, poglobili in med seboj povezali (ne dodajali novega).

 

Premislimo digitalizacijo življenja (šolstva).

Računalnik drastično pospešuje tempo dela in tako prispeva k problemu vsega preveč/prehitro.

 

In še en specifično srednješolski predlog:

 

Odpravimo vpliv rezultatov na maturi na vpis v študijske programe.

Fakultete bi morale ponovno vpeljati sprejemne izpite, saj je pritisk takšne vezave ''srednja šola – visoka šola/univerza'' - nehuman. Poleg tega bi dobile primernejše kandidate. Ne recimo, da ni denarja. Samo prerazporediti ga je treba iz številnih nesmiselnih projektov v manj številne smiselne! Gimnazija bi morala biti popolnoma samostojna: npr. eksterna matura (morda še bolje interna?), katere rezultat pa na nič usodnega ne vpliva. Je ''samo'' realno ogledalo učencu, ki se bo za maturo učil točno toliko ekstenzivno in intenzivno, kot se bo sam odločil. Brez skrbi, družba zaradi tega ne bo nič manj intelektualna, kvečjemu bolj. Učitelj pa bo končno avtonomen, da bo lahko delal v ''človeka vrednem'' tempu in tako odlično. Po svoji formalni in moralni dolžnosti bo ponudil dijakom vse možnosti za dosego najboljših rezultatov na maturi, če si bodo to želeli. Če ne, pa bodo pač dosegli slabši rezultat srednješolskega izobraževanja. A ta bo odražal njih same, njihovo resnično motivacijo in vloženi trud. In učitelj ne bo v krču zaradi grožnje rezultatov na maturi, od katerih je (preko ene točke) lahko odvisna življenjska pot/usoda dijaka.

 

ZAKLJUČEK


Upam, da ni bralca preveč motilo, da v besedilu prepletam (mešam:) subjektivno, ''po domače'', praktično, z objektivnim, strokovnim, teoretičnim. To se lahko razume kot nekonsistentnost v izražanju, lahko pa kot povezovanje teorije z vsakdanjim življenjem, s prakso torej, saj v tem je v resnici njen (teorije) namen. Teorija mora izhajati iz prakse in se vanjo pretakati, sicer je ''larpurlartizem'', sama sebi v namen.

 

Seveda je stopnja občutenja problema ''vsega preveč'' individualna (odvisna od socialne mreže posameznika, materialnega položaja, družinskih razmer …), a očitno nas je prezasičenih dovolj, da je tudi splošna klima takšna, prenapeta. Zato sem si dovolila posploševati, če lahko rečem, usmeriti pozornost na enega od perečih psihosocialnih problemov človeka v tem našem ''duhu časa''.


Seveda je vse, kar sem povedala o šoli, samo njena temna plat. Da ne bi kdo narobe razumel, da je delati v šoli zanič, ker je ravno nasprotno: delo z mladimi (lahko) obojestransko izpolnjuje in uresničuje, ne le strokovno, tudi osebnostno. Ravno zato, ker imam svojo šolo (dijake, kolege, šefe) rada, se zavzemam za to, da ozavestimo in vplivamo na temno plat, preden spusti svoje sence, preden nam birokracija in bbfm-filozofija ukradeta kvaliteto dela in odnosov.

 
*Ker kratko je ...:)

 

Priporočano branje:

Clive Hamilton: Fetiš rasti

http://www.zalozbakrtina.si/index.php?page=knjiga&kid=211

Renata Salecl: Izbira

http://www.emka.si/izbira/PR/123456,536

Barry Scwartz: Paradox of Choise (na spletu)

http://www.zofijini.net/modrost_svoboda_beseda.html

Zoran Kanduč: Onkraj zločina in kazni

http://www.doria.si/knjigarna/q/artikel/1694

Stanely Milgram: Poslušnost avtoriteti

http://www.airbeletrina.si/novice/knjizna-polica/2675

 

Izvirno objavljeno na: http://www2.arnes.si/~jcurk/NOVI%20PRISPEVKI/ENO%20SAMO%20ZA%20VECNO.htm

 

 

 

 


Bookmark and Share