Arhiv

Umetnost državljanskega obnašanja

V času protestov, plesa milijarde žensk na planetu, ki se je zgodil 14. februarja kot vstaja proti nasilju nad ženskami, in končno neznosne količine src vseh velikosti in sestave, čutim močno potrebo, da se vrnem k manj znani knjigi, ki je prej nisem dovolj natančno brala. Skratka, da najdem majhen prostor sreče za sebe, preden me okoliščine znova poženejo na ulico. In to je knjiga, ki obravnava prav človekovo srečo: Aristotelov učenec Evdem jo je sestavil na osnovi profesorjevih predavanj, zato se imenuje Evdemova etika; ni ohranjena v celoti, v večjem delu pa se ujema z Nikomahovo etiko, veliko bolj znano, a morda mlajšo razpravo. Aristotel v njej razpravlja o sreči kot o cilju in rezultatu človekovega obnašanja, kar je sicer zelo površen opis dela. Toda prav v tem spisu omenja termin kalokagathia, ki v grščini označuje skladnost obnašanja in razmišljanja ter so ga v moderni dobi tolmačili na najrazličnejše načine, tudi z aristokratskega in razrednega stališča.

Aristotel začne s tem, da večina ljudi srečo opredeljuje skozi tri možne načine življenja - politično, filozofsko in življenje uživanja. Seveda ne smemo pozabiti, da gre vseskozi le za svobodne moške državljane. Koncept dela, zaslužka in ekonomske moči ni predmet razprave, temveč se razume po sebi, čeprav je tudi Aristotel znal dobro prodajati svoje znanje. Odlepimo se torej od sveta krize in razmišljamo o sreči kot cilju v razmišljanju najbolj kompetentnih.

Kot trdi Aristotel, je Sokrat menil, da so vse vrline (ki so cilj človekovega življenja in iskanja sreče) oblike znanja. Poznati pravico, pomeni biti pravičen, enako kot tisti, ki se naučijo geometrije in arhitekture, postanejo geometri in arhitekti. Na tem mestu Aristotel vzpostavi izredno zanimivo razliko med znanostmi. Za razliko od teoretsko naravnanih, katerih cilj so spoznanja o stvareh, ki so predmet teh znanosti (astronomija, geometrija, naravoslovne znanosti), je za medicino in politične vede značilno, da njihovo znanje zahteva nekaj več. Kajti cilj človeka ni, da ve, kaj je pogum, temveč da je pogumen, ne da ve, kaj je pravica, temveč da je pravičen, in da je v dobri telesni pripravljenosti - in ne da samo ve, kaj je dobra telesna pripravljenost. Po eni strani kar malo otrpnemo pred Aristotelovo surovostjo, pred ogoljenostjo njegovih argumentov o preživetju človeka; po drugi strani pa nam popolnoma drugačno razumevanje tega, kar danes imenujemo humanistika, resnično jemlje sapo. V primeru, da (humanističnega) znanja ni, nobena od predhodno omenjenih znanosti nima smisla - ne glede na različne kontekste, definicije znanosti in očitne spremembe, ki so posledica širjenja znanja v zadnjih dveh tisočletjih in pol. Aristotela bi lahko brali tudi tako: "Teoretske" oziroma naravoslovne znanosti ne morejo napredovati, če druge znanosti, ki so neločljive od človeka, ne zastavijo vprašanj, ki izhajajo iz posebne, samo človeške izkušnje. Aristotel to seveda govori kot nekdo, ki se je preizkusil v vseh znanostih svojega časa. Nato pa na primeru politične prakse pokaže, kako Sokrat ni uspel dokazati neposredne povezanosti znanja in vrlin: obstajajo ljudje, ki uspešno - ne da bi jih drugi razkrili - navajajo argumente, ki niso povezani s temo, o kateri se razpravlja, in to počnejo bodisi zaradi neznanja ali želje po prevari ter tako privlačijo tudi izkušene in sposobne ljudi. Zakaj? Samo zaradi pomanjkanja izobrazbe, ker ne razumejo, da je premisa, zapisana v sicer dobro izveden argument, neresnična. Lahko bi se zanesli samo na logiko in njeno poznavanje - in Aristotel je prvi evropski mislec logike - pa vendar zlahka pademo v kak moten sodobni popularni miselni koktajl (s čustveno inteligenco, samospoznanjem ipd.), saj imamo težavo razumeti nekaj tako enostavnega. Izobrazba tu preprosto pomeni znanje, ki ni ločeno od izkušnje. To je znanje, ki je značilno za vse tri možne načine življenja - politično, filozofsko in življenje uživanja. Nihče v nobenem od njih ne more biti srečen brez znanja.

Vrnimo se na tiste, ki z argumentiranjem na podlagi nenamerno ali zlonamerno napačnih premis pridobivajo ljudi brez znanja. Odgovornost za njihov uspeh oziroma za škodo, ki jo povzročajo drugim državljanom, je treba iskati predvsem med temi istimi državljani, ki zaradi pomanjkanja znanja sprejemajo njihovo razmišljanje. Na tem mestu zaprem knjigo, ker mi razmišljanje o usklajenosti obnašanja in razmišljanja državljanov izgleda vse preveč odmaknjeno. Pred očmi imam prisotne in povsod oglaševane tiste, ki povzročajo škodo. Pred tem so v relativno kratkem času uspeli uničiti vse osnove znanja, potrebnega za minimalne vrline: spremenili so razmerje med znanostmi o človeku in tistimi drugimi, razglasili ene za koristne in druge za nekoristne, zadušili svobodne, sporazumno institucionalizirane vire znanja - in jih še naprej dušijo - ter dali možnost sekundarnim prevarantom, da še naprej pervertirajo znanje. Kako je mogoče, da se ne bojijo razmišljanja? Ker mislijo, da so se dovolj oddaljili od premis in da so zgodbe, šarlatanske predstave in džungla laži zabrisali vse sledi. Toda niso: neresnične, neuporabne, napačne premise so v skoraj vsaki knjigi povprečne šolske knjižnice, na internetu, povsod okoli nas. Za razliko od Aristotelove dobe danes vsi nimajo dostopa do glasu (medijev) - in celo kadar točno vidijo, kje je napačnost premise, tega ne morejo nikjer povedati.

Toda Sokrat je imel v nečem vendarle prav, celo v primeru, da so njegovi učenci njegove misli prenesli v obliko slabo izvedenega argumenta. Jasno jr, da je bil Sokrat državljan in da je svojo državljansko vlogo videl predvsem v iskanju znanja, ki je, vsaj v njegovem primeru, istočasno predstavljalo tudi vrlino. Da bi pridobil čim več znanja oz. vrline je Sokrat izkoristil tudi tiste dele mesta-države, ki niso bili predvideni za razmišljanje in pogovor o demokraciji: to je na koncu plačal z glavo, njegovi učenci pa so poleg profesionalnih učiteljev in trgovcev z znanjem postali tudi surovi tirani in nasprotniki demokracije. Usoda učiteljev, bi lahko rekli, ki jo še danes srečujemo. In prav Sokratovo dopolnilo k demokraciji in njegovo iskanje znanja tam, kjer ga ni predvideno iskati, je tisto znanje, ki smo ga te zime na ulicah na veliko "aktivirali" iz kolektivnega spomina. Poleg enkratne in edine možnosti, da se pove, kje je vzrok za laži, že samo zasedanje mest kot demokratičnega prostora predstavlja ključni izvor novih znanj. Če gledamo iz te točke, je pospešeno in neusklajeno laganje in goljufanje s pozicije moči pravzaprav nepomembno. Pomembno ni niti več, koliko državljanov brez znanja jih posluša, koliko priložnosti imajo, da izrekajo svoje laži, pomembno je le še, kako dolgo. Vem, da je sreča, če je ta resnično v usklajenosti obnašanja in razmišljanja na naši strani. Za tiste, ki se morda ne spomnijo Sokrata, obstajajo tudi drugi primeri tega, kaj se lahko zgodi tistim, ki odkrivajo vzroke laži. Recimo deklica Malala, ki je po čudežu preživela strele v glavo in še naprej razmišlja o vzrokih za laži. Na tem mestu se vračam k Aristotelu v Evdemovi etiki: čeprav ni posebno poudarjeno, ker je pravzaprav na ravni argumentacije banalno, srečnež, ki je dosegel usklajenost razmišljanja in obnašanja, nikakor ne more biti osamljen, niti sreča ne more biti notranja: srečen je, ker je sodržavljanom omogočil znanje in ga z njimi delil. Sokrat in Malala sta dosegla srečo, obkrožena z ljudmi, ki so z njima delili znanje. Vzemimo si za takšno srečo še edino stvar, ki nam manjka – čas.

Svetlana Slapšak

Objavljeno v Sobotnem Večeru, 16.2.2013