Arhiv

 

Evropsko leto človeka 2013

 

Iz Večerove rubrike Pisma bralcev

 

Leto 2013 naj bi bilo leto človeka. Zakaj pomembne institucije razglašajo svetovne dneve npr. voda, zaščite okolja, mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, svetovni dan zdravja, dan žena, materinski dan, teden otroka, desetletje žensk ...? Sliši se lepo, saj izraža skrb in opozarja na težave, na krizo, na krivice, ki se dogajajo. Izraža potrebo po zaščiti nemočnih in pomoči potrebnih, po reševanju pred izgubo pomembnih dejavnikov, vitalnih za življenje na Zemlji. V zadnji instanci gre vendarle za človeka, za njegovo preživetje, za človekovo dobro. Premalo je dni v letu, da bi lahko opozorili na vse probleme. Sploh pa to ni prava pot za njihovo reševanje. Opozarjanje je jalovo. Že petdeset let poslušam v slavnostnih govorih vseh sort želje, da se grozodejstva, ki jih je bil zmožen prizadejati človek človeku, nikoli ne bi dogajala, pa se še vedno dogajajo, še bolj neusmiljeno koljemo drug drugega. Nobeno opozorilo, noben opomin ne zaleže in kaže, da je človek kratkega spomina in še krajše pameti. Samo želje so premalo.

 

Zreducirati človeka na blago, ki ga lahko uporabiš in odvržeš, posvetiti trpljenju človeka, živali pa tudi naravi zgolj enodnevno, tedensko ali celoletno pozornost je podobno, kot da si greš v živalski vrt ogledat belega tigra. Z nakupom vstopnice narediš korist zaposlenim v živalskem vrtu, sicer pa povečaš hrup in gnečo, s posnetki najrazličnejših kamer dodatno onesnažuješ in obremenjuješ življenje vsega živega. Po desetletju žensk v 80. letih je za projektom ostalo na tone papirja (drevesa) in planetarno gledano kruto ohranjanje ženske v za človeka nevrednem položaju. Tistih nekaj uglednih posameznic ne šteje, so le izjema, ki potrjuje pravilo, da so ženske poleg otrok najcenejša delovna sila, tudi v najrazvitejšem delu sveta je ženska še vedno objekt izkoriščanja, v imenu ljubezni celo od otrok.

 

Svetovni dan pravičnosti in poštenosti ne bo nikoli razglašen. To je dobro, saj gre vendar za določeno mero spoštovanja in distance do tako ključnih moralnih pojmov. Narediti iz pravičnosti in poštenosti le enodnevni ali enoletni eksponat, mu posvetiti posebno skrb in pozornost se vendarle človeku nekako upira, npr. z revščino, z želvami, z žensko je drugače; ti so potrebni posebne skrbi, pri pravičnosti in poštenosti pa gre za človeka, to sluti tudi največji perverznež, goljuf, poslovnež ali lažnivec, ki globoko, pošteno verjame v svoje laži.

 

Duh vsesplošne krize, ki se vleče kot zoprna jesenska megla, je opogumil nekaj s krizo in ideologijo neobremenjenih mladih, ki jih ni strah prihodnosti, da so povedali na glas, kar mislijo, da je prav. Protikorupcijska komisija si je drznila ovaditi prvaka največjih političnih strank v državi. Boleče je, pa vendar je prav, da komisija obravnava vse ljudi enako, po istih pravilih. Boleče je, ker od nekdaj velja, da eno vemo, delamo pa drugo. Na osebni ravni smo se pripravljeni zgražati nad nepravilnim, krivičnim delovanjem, vendarle bomo v osebnem interesu delovali sebi v prid. To je močnejše kakor človekova zapoved po moralnem delovanju. Za človeka gre. Da, toda kakšen je ta človek? To je človek, ki je globoko vpet v kapitalistične odnose, ki jih vodi neizprosna logika rasti in profita, kjer je vsa kultura, ki pomeni gospodarski, znanstveni, nravni ... razvoj človeka v njegovi ustvarjalni dejavnosti in iz nje izvirajoče pridobitve in vrednote, zgolj blago in v takšni družbi so pristni medčloveški odnosi zunaj enačbe.

 

Rešitev iz krize ne moremo preprosto prekopirati z interneta, tudi dobre ponujene rešitve so le delne in sistemu ne morejo do živega. Zanimivi se mi zdijo predlogi intelektualcev, ki vidijo rešitve v tem, da mora začeti človek misliti s svojo glavo. Človek, ki je zreduciran na brezposelno delovno silo, ni dojemljiv za racionalno argumentacijo, ampak hoče delati zdaj, hoče uživati v svoji dejavnosti, individualnosti, predvsem pa razume kritično mišljenje po svoje. Kritično misleč je lahko le tisti, ki opravi najprej sam s sabo, ko razčisti s svojimi predsodki, težavami, interesi, čustvenimi obtežitvami, zvezami, zavezami, globoko ujetostjo v dnevna prepričanja, tako močna in trdna, da se mu ne zdi potrebno prevprašati o stališčih in pogledih, ki jih vzdržuje in podpira. Kritična misel neizprosno zahteva obračun tudi s samoumevnostjo in zdravorazumskostjo. Del človekovega dostojanstva je, da se prevprašaš, zakaj to počnem, pa čeprav si še tako prepričan, da delaš prav. Reflektirati svoje početje pomeni moralno osmisliti svoje početje. To je znak dobrega človeka in takšnega človeka moramo najprej vzgojiti. To pa bo težko. Zgled je najstarejša in najuspešnejša od vseh metod. Ali so se današnji vodilni zmožni vprašati, zakaj počnejo, kar počnejo? Kam vodijo njihove odločitve in ali so zmožni prisluhniti boljšim rešitvam? So lahko zgled moralno čutečemu človeku?

 

Dragica Krajnc,

Maribor

 

Objavljeno v Večeru, v petek, 1.3.2013

 

Vir: http://www.vecer.com/clanekpod2013030105889714

 

 

 

 


Bookmark and Share