Arhiv

 

Fenomen Wikileaks

 

Ali je odmevna dejavnost Wikileaksa napoved prihoda prave demokracije – kot menijo sami aktivisti, člani Wikileaksa – ali le del spektakla, še ena v vrsti vznemirljivih vesti, ki so jo pograbili svetovni mediji? To bo pokazal čas. Če je napoved prihoda demokracije, potem bo globalno prebivalstvo doseglo, da postane dejavnost Wikileaksa samoumeven del sleherne dobro urejene politične skupnosti, potem ta dejavnost ne bo demonizirana z različnimi absurdnimi obtožbami, s katerimi nas hranijo samozvane politične elite, temveč bo postala del običajnega novinarskega dela.

 

S tako zastavljenim vprašanjem si lahko privoščimo nekoliko samorazmisleka. Namreč – kakšna je družba, ki je zadovoljna s spektaklom in kakšni smo mi sami, ki iz dneva v dan – morda zgolj zato, ker nismo jasno in glasno izstopili iz družbe – dajemo tej družbi prav (ne glede na to, kar si utegnemo o tem misliti)? Poskušajmo te besede pojasniti. Leta 1859 je Marx v Prispevku h kritiki politične ekonomije napisal takole:

 

»Splošni rezultat, do katerega sem prišel in ki je postal, ko sem ga dosegel, vodilo mojemu študiju, se lahko na kratko izrazi takole: v družbeni produkciji svojega življenja stopajo ljudje v določene, nujne, od njihove volje neodvisne odnose – v produkcijske odnose, ki ustrezajo določeni razvojni stopnji njihovih materialnih produktivnih sil. Celota teh produkcijskih odnosov sestavlja ekonomsko strukturo družbe, realno osnovo, ki se na njej dviga pravna in politična vrhnja stavba in ki ji ustrezajo določene oblike družbene zavesti. Način produkcije materialnega življenja določa socialni, politični in duhovni proces življenja nasploh. Ne določa zavest ljudi njihove biti, temveč narobe, njihova družbena bit določa njihovo zavest. Na določeni stopnji svojega razvoja prihajajo materialne produktivne sile družbe v nasprotje z obstoječimi produkcijskimi odnosi ali – in to je le pravni izraz za isto stvar – z lastninskimi odnosi, v katerih so se doslej razvijale. Iz razvojnih oblik produktivnih sil se ti odnosi spremenijo v njihove spone. Tedaj nastopi razdobje socialne revolucije. S spremembo ekonomske osnove se počasneje ali hitreje izvrši prevrat v vsej ogromni vrhnji stavbi (MEID IV, 105).«

 

Preden nadaljujemo, opozorilo. Večina filozofov, ki se ukvarjajo z Marxom, sprejema, da je bil njegov opis družbeno-ekonomske proizvodnje (stvarnosti) dober, zavračajo pa njegovo tezo o nujnem dialektičnem razvoju družbenih oblik v smeri vedno večjega osvobajanja in duhovne zrelosti človeka. Zakaj to opozorilo? Zato, da bralca spomnimo, da Marxova misel ni nekakšna zastarela in napačna ideologija – ko gre za opis, analizo kapitalistične družbe je resnična, briljantna. In zato, da ga opozorimo, da prihodnost ni napisana, da jo vseskozi pišemo sami, da jo pišemo prav v tem trenutku, da jo pišete vi, da jo piše Wikileaks .

 

Preprosto povedano pomenijo Marxove besede, da nam je samoumevno, da iščemo službo, da prodajamo svoja znanja in usluge na trgu delovne sile, da se učimo pisati prošnje različnim direktorjem, da potem ubogamo v službi, smo ponosno, če smo dobri delavci, smo veseli nagrad itd. Realna osnova, ekonomska struktura družbe je torej takšna, da je nekdo lastnik, nekdo direktor, ki dela za lastnika, nekdo delavec (visoko izobražen ali neizobražen). Nekomu se tako ne zdi vprašljivo podpisati pogodbe, v kateri se obveže, da plodov in narave svojega dela ne bo javno razkrival. Toda zakaj neki ne? Ali bo konec sveta? Se bo spremenil v medveda, ki pozimi ne more spati? Če je torej količkaj res, da si zelo veliko ljudi takšnih vprašanj ne zastavi in jih sprejme kot naravno danost sveta, kot da zanje velja nekakšen nespremenljivi naravni zakon, potem ne moremo kar tako zanikati Marxovih besed, da družbena bit ljudi, način (materialne) produkcije določa zavest ljudi. Slepota zavesti se tako kaže natanko tam, kjer zavesti ni pa bi morala biti, natanko v tem, da ji mnoga, tudi pomembna, bistvena vprašanja sploh ne padejo na pamet, pa bi ji morala.

 

Slepota zavesti se torej kaže – če preidemo k Wikileaksu in medijskih odzivih na njegove aktivnosti – v tem, da nam je dejavnost Wikileaksa skozi medije predstavljena kot spektakel, kot šov, kot nekaj, kar je danes nadvse zanimivo, šokantno, jutri pa bo to včerajšnja novica, le še črnilo na kupu časopisov, ali ena izmed milijontih spletnih strani, ki so zanimive le še za akademsko raziskovanje. Slepa zavest, ki jo reproducirajo mediji (seveda ne le oni), se torej kaže kot zavest spektakla, kot zavest, ki se ne čudi nad dejstvom, da se je danes pripravljena neskončno vznemirjati zaradi nečesa, kar bo jutri dojeto kot nepomembno. Takšna zavest, milijarde takšnih zavesti, ki se vdajajo adrenalinu, pozabi, sprijaznjenju z okoliščinami, potrošnji, skrbi za telo, telesni lepoti, duševni lepoti, izgradnji jaza, javno ali zasebno financiranem aktivizmu, javno ali zasebno financiranem umetniškem ustvarjanju, medijskemu spektaklu, športnemu spektaklu, družinskemu spektaklu – vendar ničemur zares trajno, vendar ničemur, kar diši po realni politiki, so natanko tisto, brez česar sedanja oblika kapitalistične produkcije ne bi preživela. Kajti vzneseno, priložnostno, hipno vznemirjenje, ki ga nadomesti le novo vzneseno, priložnostno, hipno vznemirjenje, ni nič drugega kot odvračanje od resnega razmisleka, preudarnega načrtovanja, pristnega človeškega čustvovanja, skrbi za skupnost (za druge), ni nič drugega kot odvračanje od resnega premisleka o nas samih, ni nič drugega kot uničenje trajnostnega razvoja, ni nič drugega kot legitimiranje sedanje porazdelitve moči.

 

To torej pomenijo Marxove besede, da družbena bit ljudi določa zavest ljudi – ne pomeni neposrednega vplivanja, temveč vplivanje po ovinku, vplivanje s posredovanjem kulturnih produktov (z njihovo obliko – nenehno začasnostjo in vsebino – emocionalno nabito, do solz razvodenelo), ki vas naredijo pasivne, pričakujoče naslednji škandal, pričakujoče razprodaje (kot da so se te kdaj končale), hlastajoče za tem in hkrati onim, a z enim očesom že na tistem, ki vas naredijo površne, nelogične, proti-logične, nezmožne čustev, če ne gre ravno za vas itd.

 

Toda – če se vrnemo na začetek – morda se temu bliža konec. Morda pa ima Marx prav, da nove tehnologije (danes so to internet, biotehnologija, nanotehnologija…) silijo človeštvo v nov razmislek o lastnini in s tem v nov razmislek o naravi proizvodnih in družbenih odnosov. Vsa stvar je – se zdi – v tem, ali bo staremu redu uspelo z lastninjenjem genomov, narave, interneta in vsega drugega – (a to bo mogoče samo, če na svetu več ne bo državljanov, temveč samo še s spektaklom in potrošnjo prežeti odvisniki) – ali pa smo na pragu novega reda, prave demokracije, v kateri bodo državljani državljani, ne pa zgolj potrošniki.

Vidite – svobodni smo, in vendar bolj kot kdaj vpeti v samoumevno produkcijo zavesti – kajti mediji, šole, pravni sistem, politika vsi govorijo še stari jezik; z izgovorom, da se drugače ne da.

Ampak da se. Recimo, nakažite nekaj denarja Wikileaksu.

 

Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike

 

 

 

 


Bookmark and Share