Arhiv

 

TV o medijih in psih

 

V torek, 23.2.'10, so se v organizaciji ene od številnih slovenskih TV postaj pogovarjali o vlogi medijev na sploh in v zvezi s pasjo afero posebej.

 

Razpravljavec iz novinarskih vrst je imel na nek način prav, ko je izrazil svoje nestrinjanje s splošno kritiko medijskega pristopa zlasti pri obravnavi dogajanj v zvezi s psi, kakor jo je izrazil drug udeleženec, češ da je lahko teoretizirati iz naslanjača, veliko težje pa je vztrajati pri takšnih teoretičnih načelih v praksi. Temu mnenju je dokaj neposredno pritrdila tudi predsednica častnega novinarskega razsodišča.

Vzroke za tolikšno znižanje načelnih vrednost v praksi, vsaj glede na raven teh vrednot, ki jih vzdržuje novinarski kodeks, ni mogoče pripisati izključno medijskim delavcem. Četudi kajpak tudi ti niso brez krivde.

Izhodišče, temelj temu slabšanju kakovosti novinarskega dela je potrebno iskati predvsem v prehodu medijskega sveta na »trg«. In s tem skoraj že absolutno podrejenost le-teh zakonitostim, ki veljajo v razmerah, v katerih so alfa, omega in vse ostale črke grške abecede vsega našega, torej tudi medijskega delovanja usmerjene samo in zgolj v doseganje vse večjega dobička. Poudarjam: vse večjega dobička! Samo dobiček namreč že zdavnaj ni dovolj: če ni nenehno rastoč, je delovanje tudi konkretnega medija že dvomljivo. In s tem tudi njegov obstoj. In s tem, kajpak, eksistenca zaposlenih v tem mediju. Tudi novinarjev. 

Seveda je mogoče na dolgo in široko razpravljati, ali je senzacionalistično novinarstvo, s katerim je, če se ne motim, začel The Sun, resnično odraz želja publike, ali pa je to pač postalo tisto, s katerem se je ta ista publika bila prisiljena poistovetiti.

Vsekakor so senzacionalistični mediji, kot tudi populistični politiki tisti, ki dandanašnji pač dosegajo sorazmerno visoke »ratinge«. In s tem zadovoljujejo nikoli potešeno hlepenje lastnikov po vse večjih dobičkih.

Vloga novinarjev v tem nazadovanju je prav tako različna.

Kakor povsod, je tudi med novinarji veliko različnih ljudi. Med njimi je vsekakor veliko takšnih, ki jim je senzacionalizem preprosto všeč. Ki so nekako prepričani, da je samo takšen način novinarstva pravo novinarstvo. In v tem uživajo.(In, kot v tem pogovoru, ne le da nočejo ampak preprosto ne morejo razumeti »načelnežev iz fotelja«).

Ker je novinarjem s senzacionalistično – populističnim značajem »uspel« veliki met s tabloidi, so lastniki od ustvarjalcev resnih medijev zahtevali, da dosegajo enake dobičke in njihovo stalno rast, kot je to bojda uspevalo tabloidom.

Uredniki in novinarji, ekonomsko prešibki, da bi se lahko resno uprli, so iz preživetvenih razlogov začeli vse bolj in bolj popuščati. In s tem seveda vse bolj in bolj tabloidizirali večino preostalih »resnih« občil.

 

In sedaj pač imamo, kar imamo: časopise in TV postaje in radijske postaje in glasila in kajpak splet, ki jim vsaj po njihovem mnenju ne preostane nič drugega, kot medsebojna tekma v senzacionalizmu in prostaštvu.

 

Najhuje pri vsem tem pa je, da uporabniki teh občil praktično nimajo več skoraj nikakršne možnosti primerjave. In so zato vse bolj prepričani, da tako pač mora biti.

 

Branko Gerlič

 

 

 

 


Bookmark and Share