Arhiv

 

Pet korakov do tiranije

 

Dokumentarec režiserke Elizabeth McIntyre in novinarke Sheene McDonald za BBCjevo serijo »Human Rights Human Wrongs« iz leta 2000, zastavlja za vsak čas relevantno dilemo: ali lahko povsem običajni ljudje izvajajo najbolj nezamisliva dejanja? Odgovor je seveda pritrdilen. Zločine vedno zagrešijo povsem navadni ljudje. Zelo malo je potrebno, da se obrnemo proti sosedu, prijatelju... Kar je posebej zanimivo in kar je tudi predmet pričujočega sestavka, je proces, kako lahko neka zunanja sila, kot je recimo določena oblast, skozi tiranijo, v takšna dejanja zlahka prepriča kar celo množico drugače povsem spodobnih ljudi. Ta proces poteka v petih korakih.  

 

1. Mi in oni

 

Primer, ki ga na tem mestu pogosto navajajo, je primer ameriške učiteljice Jane Elliott. Jane Elliott je vse od leta 1968 na svojevrstnem pohodu proti rasizmu in družbeni diskriminaciji vseh vrst. Zaslovela je, ko je na lokalni osnovni šoli v rodnem Ricevillu v ameriški zvezni državi Iowa, prvič uspešno izvedla eksperiment, v katerem je svoj razred razdelila na dva tabora, za merilo te delitve pa vzela barvo oči vsakega od otrok. Učenci so bili na ta način, na podlagi svoje barve oči, segregirani v privilegirano - nadrejeno, oziroma deprivilegirano - podrejeno pozicijo. Na ta način je učiteljica otrokom na najbolj nazoren način predstavila delovanje rasizma in drugih diskriminatornih praks, ki smo jim priča v vsakodnevnem življenju. Rezultat eksperimenta, kot tudi odziv nanj, je bil spektakularen. V sklopu posebnih delavnic, ki jih od takrat pripravlja širom sveta, za udeležence ustvarja poseben koncentriran mikrokozmos današnje družbe. Kar se za nekoga morda prične kot igra, se hitro sprevrže v kruto in v življenju nikoli tako transparentno lekcijo o naših vsakodnevnih interakcijah in boju za moč - za premoč nad sočlovekom. Situacija, ki smo ji tako priča ima veliko opraviti z razmerji nadrejanja in podrejanja, koncepti brezizhodne pripadnosti - skratka z vprašanji moči in avtoritete. Če potrebujete še kakšno bolj nazorno ilustracijo, pomislite na to kako kot Slovenci gledamo na recimo Rome, Hrvate, homoseksualce, izbrisane itd.. 

 

2. Ubogaj ukaze

 

Priznajmo, tega nas učijo od malega, učinke pa lepo prikazuje Miligramov eksperiment z avtoriteto, o katerem bomo več rekli v naslednjem koraku. Podoben mu je t.i. »The Third Wave« eksperiment. Leta 1967 se je učitelj Ron Jones na eni od ameriških srednjih šol, kot odgovor na čudenje učencev nad grozodejstvi holokavsta - češ, kako so jih ljudje lahko zagrešili - odločil, da jim bo pokazal kako. Uporabil je korake, po katerih se sprehajamo pravkar in eden bistvenih je ravno ubogaj ukaze nadrejenega. Eksperiment je hitro ušel izpod nadzora in sprožil pravo malo katastrofo. Dogodek je bil podlaga za številne psihološke evalvacije, knjige in seveda tudi za filme. Še bolj ilustrativni so primeri etničnega čiščenja, v katerih ljudje samo zaradi slepega slednja avtoriteti zagrešijo najbolj gnusne zločine nad sočlovekom. Spomnimo se samo naše balkanske kalvarije dobro desetletje nazaj. Lepo ta sklop zaokroži misel znamenitega psihologa Philipa G. Zimbarda: »Za družbo ni nevarna anarhija ampak ljudje, ki slepo izpolnjujejo ukaze«.

 

3. Poškoduj drugega

 

Znameniti »Milgramov experiment« - njegov avtor Stanley Milgram je svoje izsledke popisal v knjigi »Obedience to Authority« - je pokazal na strašno moč, ki jo ima v družbi avtoriteta. Popolnoma običajen človek je pod avtoriteto drugega človeka pripravljen brez ugovora ubiti drugega človeka, če odgovornost pri tem ne pade na njega. Lep primer tega je ob že omenjenem balkanskem, tudi primer genocida v Ruandi, kjer so večinski Hutuji pobili več kot pol milijona manjšinskih Tutsijev. Za povod je služila nova tehnologija. V začetku devetdesetih so v Ruandi dobili svojo prvo domačo radijsko postajo, ki jo je nadzirala oblast Hutujev. Širila je laži in propagando, nasprotnike je dehumanizira in jih slednjič obsodila na smrt. Ko so Tutsiji izgubili oznako ljudje, jim je lahko vsakdo stori "zlo". Podobni scenariji so nam dobro znani iz zgodovine. Spomnimo se samo na Žide, ki so pod vplivom tisočletne propagande nenadoma postali ne-ljudje; in na črnske sužnje, ki so jih lahko zaradi tega izkoriščali po mili volji in nenazadnje aktualni primer iz Kitajske, kjer z argumentom, da so Kitajci iz podeželja neuki in s tem manj človeški, opravičujejo suženjske delovne razmere v tamkajšnjih tovarnah, ki sestavljajo dobrine za našo potrošnjo.

 

4. Aktivni in pasivni udeleženci

 

 »Speakers corner« je lep primer, ki ilustrira to pravilo. »Speaker's Corner«, ali po naše »Kotiček za govornika«, je del londonskega parka, kjer lahko vsakdo spregovori na glas kar mu leži na duši. Svoboda povedati svoje mnenje na glas je dovoljena. Celo več, je zaželena! Zgodovinska ideja »govorniškega eka« je stara. Sega v staro Grčijo. V čas rojevanja demokracije, na atensko »agoro«, atenski trg. Tam so tisti, ki so imeli kaj povedati, to vedno povedali drugim in povedali javno. Med sabo so razpravljali, naslavljali so se na druge, na Drugega na način, da so jih slišali vsi. Prost pretok besed jim je jamčil dobre odnose in dobri odnosi so bili jamstvo za demokracijo, za enakost vseh. Za enak glas vseh. Javna beseda ni le varovala pred tem, da umolknemo, ker bi nekdo lahko želel, da molčimo glede neprijetne resnice, temveč je bila princip življenja mesta in države. Javno izrečena beseda ni bila princip praznega besedičenja, temveč vodenja države. Zahtev po tem, kako naj bo vodena. Iz tega se je kasneje razvila parlamentarna demokracija. Kaj je drugega državni zbor kot javna razprava različno mislečih o zadevah, ki so nam skupne in zadevajo vse nas? To je nujen pogoj za participacijo ljudi. Je terapija, v kateri novice krožijo in se soočajo z nasprotnimi mnenji. Če pa vsi samo pasivno sprejemajo kar se jim pripoveduje, je pa s takšno demokracijo nekaj hudo narobe.. Najhujše stvari se dogajajo v tišini, ko nihče ne dvigne glasu. Oblast v tem primeru nikomur ne dovoli, da razbija iluzijo, ki jo ustvarja. Vsak dan v medijih zasledimo veliko novic o grozotah, ki se dogajajo po svetu, večina pa nas proti temu ne ukrene ničesar. Zakaj? V čem je potem sploh smisel sporočil, informacij, ki jih dobivamo? Ne odzovemo se, ker menimo, da to pač ni naša zadeva. Pasivnost je eden najboljših in najpogostejših sestavin tiranije.

 

5. Iztrebljanje

 

»Stanford Prison eksperiment«, že omenjenega Philipa G. Zimbarda, lepo ilustrira zadnji korak pri oblikovanju tiranije. Sam eksperiment naj bi trajal štirinajst dni, vendar so ga zaradi razmer, ki so nastale, prekinili že po šestih. Zimbardo je z njim med drugim želel prikazati, kako ljudje v različnih situacijah izgubimo nadzor nad lastnim jazom in kako se ljudje obnašamo, ko smo razdeljeni na nadrejene in podrejene. To je v tem primeru veljalo tako za ujetnike, kot za nadzornike. Oboje so interpretirali navadni študentje. Nadrejeni študentje so se kmalu pričeli nečloveško izživljati nad svojimi podrejenimi kolegi in jih poniževati in to vse samo zaradi vloge, ki so jo v tistem trenutku igrali. To se zgodi takoj, ko nasprotnika postavimo na neko določeno mesto, ko ga označimo, da vemo kam spada. Ilustrativna za ta primer so tudi razna koncentracijska taborišča in nenazadnje prizori iz iraškega zapora Abu Ghraib.

 

Ne smemo se slepiti, prav takšni smo kot drugi. V številnih situacijah sploh ne opazimo, da počnemo kaj slabega in to je predvsem posledica tega, da ne premoremo dovolj refleksije. Razlog, da je to vredno omenjati ravno danes je dejstvo, da živimo v času, ko refleksija povsem izginja iz družbenega življenja, ko se je razpasla pasivnost, diskriminacija je postala vrlina, toleranca pa je samo še en potrošniški produkt, ki ga je možno kupiti podobno kot emisijske kupone. Tiraniji se je potrebno upreti takoj ko se ta prične graditi, ker ko je enkrat prepozno, je ni več moč ustaviti. Takrat smo že zaslepljeni, izgubljeni in obsojeni na nečloveškost.

 

 

 

 

 


Bookmark and Share
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane