Arhiv

 

Teza o strukturni zastavitvi dandanašnjih avtoritarnih družbenih odnosov

 

Če hoče nek individualni ali skupinski subjekt trajno in čim manj ogroženo vladati, tj. sebi in/ali svoji (ozki) družbeni skupini preko izvajanja oblasti čim bolj trajno zagotavljati življenjske dobrine, mora biti v prvi vrsti dovolj obrambno zaščiten, tj. varen pred politično-oblastnimi konkurenti in hkrati konkurenco drugih družbeno-organizacijskih konceptov ter političnih idej. Najboljša tovrstna zaščita je:

- na osebno-fizični ravni 'vladarjeva' oz. oblastniška nedotakljivost, vzvišenost, odmaknjenost, nedosegljivost (za podrejence);

- na družbeno-pojmovni ravni pa z zornega kota podrejencev nedojemljvost, skrivnostnost, nerazložljivost, 'šamanskost' 'vladarjevih' politično-oblastnih in družbeno-organizacijskih idej ter konceptov.

 

Z zgornjim si lahko npr. pojasnimo običaj na Japonskem v poznem srednjem veku, ko je strogo kodificirani sprejem podrejenega plemiča pri njegovem vrhovnem vladarju izgledal tako, da se je le-temu plemič s svojim spremstvom v sprejemni dvorani lahko približal le ponižno, molče in s pogledom, uprtim ves čas v tla, in s kupom svojih daril za vladarja. A temu se ni smel preveč približati. Le s primerno velike razdalje se mu je lahko priklonil (še vedno s pogledom, uprtim v tla), se nato s spremstvom obrnil in odšel. Lahko je bil vesel, da ga je vladar blagovolil sprejeti in da je sploh sprejel njegova darila. Brez vsakršnih besed, le z vizualno-hierarhično komunikacijo. Natanko se je vedelo in nazorno videlo, kdo mora komu kaj dati, kdo lahko koga pogleda in kako mora biti izražena oblastnost in podrejenost.

 

Če je bil zgoraj navedeni in 'japonsko' ilustrirani oblastni vzorec nekdaj (in je marsikje še dandanes) zastavljen oz. strukturiran na osebni, medčloveški ravni, tj. na ravni medosebnih odnosov oblastnik-podrejeni, je v današnjem času v pretežnem delu Evrope, ZDA in ponekod drugje na strukturno povsem enak in družbeno še bolj učinkovit način zastavljen na 'neosebni', tj. na miselno-pojmovni in besedno-komunikacijski ravni. Dandanes torej niso več v prvi vrsti vizualno ali osebno-fizično vzvišeni, nedotakljivi in nerazložljivi oblastniki kot persone, temveč so prav takšni prvenstveno njihovi vladajoči koncepti, besede, pojmi. A da bo težava še večja: takšni niso na neposredni, 'dobesedni' ravni razumevanja konceptov in pojmov, pač pa na 'medvrstični' ravni, tj. na ravni preračunljivo nastavljene variabilnosti interpretacij, torej na ravni mnoštva takšnih in drugačnih možnih razumevanj zadevnih konceptov in pojmov. In prav v tem tiči pojasnilo za namerno večpomenskost, neenoznačnost, neoprijemljivost, dvoumnost, 'šamanskost' osrednjih pojmov, ki so temeljni gradniki današnjih oblastnih (avtoritarnih) družbenih konceptov in iz njih izhajajočih političnih diskurzov. Takšni pojmi so zlasti 'svoboda', 'demokracija', 'bog', 'Evropa', 'Amerika', 'komunizem', 'civilizacija', 'denar' itd.

 

Zato spadajo med prve in osrednje naloge tistih, ki se zoperstavljajo/-mo današnjim oblastnikom in njihovim družbenih in političnim konceptom ter idejam, naslednje:

- podrobno analizirati pomene in zainteresirane namene (tvorbe, rabe) prej naštetih in drugih ključnih pojmov vladajočih družbenih konceptov;

- vsebino pomenov teh ključnih pojmov čim bolj natančno in nedvoumno določiti in

- vzpostaviti jasne, nedvoumne ključne pojme svojih lastnih družbeno-organizacijskih in političnih konceptov.

 

Jože Kos Grabar ml.,

3. 7. 2011

 

 

 

 


Bookmark and Share