Arhiv

 

Bonbonček 52

Svojega nočemo, tujega ne damo

 

Na Botizi so Butalci imeli svoj dan. Svoj 11. september. Svoj 27. junij. Najprej so bili prepričani, da so sosedje gostoljubni. Ker so hoteli graditi ceste in mostove kar na njihovi strani. Super, so rekli, kako v redu sosede imamo. Kar ponujajo se, da nam gradijo pri nas. Redko najdeš takšne nesebičneže, da bi ti pomagali v stiski in se lotili del kar na svoji zemlji. Po bratsko. Toda ni minilo veliko časa, ko so jim iz centrale razložili. Butci ferdamani, a ne razumete, da ne gre za bratsko pomoč? Da nas želijo okupirati? Pa kako, niso razumeli Butalci. Saj so vendar na naši zemlji in zavihanih rokavov? Pa še pomagati nam hočejo? Končno, ko se jim je že posvetilo, ker pamet jim nikoli ni bila v napoto, so razumeli. In so rekli: ne, naše zemlje pa ne damo. To pa ne!

 

In potem so tuhtali, kaj bi lahko ocenili za svoje. Za svojo zemljo. In so rekli. Nič, naše je do reke Bure. To je butalsko ozemlje, tod vihra butalska zastava. Tam prek pa ni več naše, tam je njihovo. In so bili zelo zadovoljni, ko so to ugotovili. Mirno so šli spat, ko jih prebudi krik prvega Butalca. Budnica za celo vas se je glasila: reka Bura je pobegnila! Pa saj to ni mogoče, so zavzdihnili drugi. Reke ne bežijo kar tako. Odšli so na nabrežje in res ugotovili, da je ni bilo več. Nekaj časa so tuhtali, potem so prasnili v smeh. In dodali: odlično, kaj bi se sekirali, pa to je zdaj naše, na novi zemlji lahko posadimo pšenico in koruzo. Speti drugi so, ko so si ogledali svojo zemljo, potožili: ne moremo verjeti, nam je zemlje zmanjkalo, Bura nam jo je vzela.

 

Ajde, smo mi en nesrečen narod, za zavzdihnili. Nekdo nam nagaja, drži kot pribito. Koder teče reka Bura, do tja je naše. Toda kaj, ko nam nekdo reko prestavlja iz struge. In so sklenili, da morajo postaviti nočne straže. Tega ne morejo dovoliti, uloviti je treba nesramnega zlikovca, ki koplje jarke, da reka steče drugam. Rečeno, storjeno.  Oborožili so se z vilami in gorjačami, postavili nočne straže in hodili spat na izmene. A ste jih videli, so se spraševali ob menjavah. Nič, nikogar ni bilo, so odgovarjali drugi. Ej, so prebrisani, vse delajo ponoči in potihem. Vse je tiho, kod da nikogar ni v bližini. Potem pa... ali, ali... neprijatelj nikada ne spava. Njega čemo prepoznati po podočnjacima. Tako je, so prikimali Butalci in se strinjali, da morajo biti še bolj previdni.

 

Ko so tako dolge dneve in noči, v toplem in mrzlem, vlažnem in suhem čakali v zasedi, so jih vendarle zagledali. Poglejte, prihajajo, so kričali zmagoslavno. In kako so predrzni, sredi dneva. In to s kamioni. Pa ne le enim, z dvajsetimi. A ste videli, kdo nam reko prestavlja? Saj smo vedeli, da so oni. To so naši sosedi, Brvati. Nagajajo nam, da je joj. Ko so to videli, so nemudoma poklicali na pomoč palicijo. Ta je prišla in se začela junaško boriti proti brvaškim bagrom. Butalski palicaji so jih ustavili in rekli: stojte, bagri, dalje več ne greste. Poklicali so svoje in razrili cesto, ki so jo ti že uspeli narediti. Ker kaj se to pravi graditi ceste in mostove? Te je treba rušiti. Ne bomo vam dovolili.

 

»Vedenje brvaške policije in brvaških oblasti se nam zdi z eno besedo popolnoma neevropsko, nesprejemljivo, nekaj, kar bo pomenilo prelomnico v naših odnosih,« je zasopel butalski minister za zunanje reči in si obrisal potne srage. Konec citata.  »To je necivilizacijsko«, je dodal. Konec citata. Tako se to ne dela. Brvati so šli predaleč.  Gospa Bjondinda Barabar Biradović je šla predaleč s tem, ko prestavlja reke. Buro je treba ustaviti. In res so jo Butalci ustavili. Poklicali so posebno specialno enoto palicije. Če ne bo ubogala, jo je treba prebutati. In če bodo Brvati pri tem pomagali, še njih.

 

In potem se je zgodilo, da so sosedje tako rekoč ugrabili butalske novinarje. Ker niso pravilno poročali, verjetno, o stranpoteh reke. Kar zajeli so jih. Si predstavljate, da Butalija ostane brez prvovrstnih uravnoteženih novinarskih peres? Minister butalski je takoj odreagiral: Zgodila se je nesreča. Konec citata. Na Botizi je prišlo do nesreče. Joj, so bili prestrašeni Butalci, ker niso vedeli. Koliko mrtvih, padla dvojčka, tragedija? Ne, novinarji so le nezakonito prečkali mejo, so pojasnili zviti Brvati. A ste videli, kradejo nam zemljo, zdaj pa še novinarje! Nočejo prodajati naših trgovskih izdelkov! Nastavljajo nam cvetlična korita – eno se je zvrnilo, no bolj solatni krožnik, celo na glavo predsednika države butalske. Nočejo plačevati elektrike in dolga naše jedrske elektrarne. Pri sebi nam zaračunavajo preveč, negostoljubneži. Tako več ne gre in to z Buro je že višek. Da jo kar k nam prestavijo, saj človek ne more niti mirno spati, nikoli ne ve, kdaj ga bo zalilo. Če bo treba, bomo tja poslali cel bataljon in pol butalske vojske. Da bodo za živ nasip pred sosedi, so bili odločni. Do konca, na juriš in naprej. Ne dovolimo neciviliziranemu govedu, da se priključi nam, kulturnim Evropejcem na butalski stran Alp in dalje! Naj se ve, kje je Balkan in kje Butalija.

 

In ko so tega že imeli dovolj, so se odšli potožiti svoji skalci. Razumevajoče jih je čakala, nič ni skakala na levo in desno. Bila je mejnik za njihove glavce. Vedeli so, da jim bo odleglo. Vzeli so zalet. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili Butalci, so naslednje jutri spet čili in zdravi vstali, namenjeni novim zmagam naproti.

 

(citati so vzeti iz Večera, 14. 9. 2006)

objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ  - 95,9 MhZ in www.radiomars.si 

 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane