Arhiv

 

Svoboda govora

 

"Svoboda govora" je v resnici prazen pojem, komaj kaj bolj smiseln od pojma "okrogli kvadrat". Zakaj je tako? Svoboda govora ima v svoji definiciji vgrajeno omejitev; svobodo definira preko nesvobode (moja svoboda govora se konča tam, kjer na kakršen koli način ogrozim svobodo drugega, ki je zaradi mojih besed lahko užaljen, ogrožen ali kako drugače prizadet), poleg tega pa je svoboda govora idealističen pojem, katerega ni mogoče razviti niti na samem, tam, kjer govorca ne sliši nihče, ki bi ga lahko govorčeve besede užalile.

 

Svoboda govora se konča že pri vsakem posamezniku, pravzaprav že veliko prej kot posameznik razvije dovolj dobre govorne sposobnosti, da bi utegnil povedati nekaj zares pomembnega, problematičnega. Prvi korak omejevanja svobode govora je namreč primarna socializacija, katera se izvaja v družini od prvega dneva rojstva naprej. Seveda ne govorim o majhnosti besednega zaklada ter o omejitvah intelektualnega dometa malih otrok, pač pa o nadzoru misli. Že v Svetem pismu piše, da je greh v mislih enak grehu v dejanjih. In ravno zato gre; svoboda govora se konča že pri nadzoru ter omejevanju misli. Mar nismo bili vsi po vrsti že v mladosti naučeni, da obstajajo neke tabu teme, o katerih se ne sme niti razmišljati, kaj šele na glas govoriti? Tako smo prišli do samocenzure, ki je tako močna ter tako učinkovita in ponotranjena, da se je sploh ne zavedamo. Kdo si upa danes denimo sploh pomisliti, da je bil incest v zgodovini nekaj povsem normalnega ter morda celo javno priznati svoja morebitna incestoidna nagnjenja? Konec koncev so bili za nas Rimljani ter Egipčani neki čudaki, katerih člani kraljevih rodbin so se poročali z lastnimi brati, sestrami, materami,… Kdo bi si danes sploh upal javno priznati, da ima zoofilska nagnjenja? Še vedno ima nezanemarljivo število ljudi s homoseksualnimi nagnjenji težavo priznati samemu sebi, da jih privlači lastni spol - film »American Beauty« lepo prikaže travmo človeka, ki to skriva pred seboj in predvsem pred svojo okolico.

 

George Orwell pravzaprav v svojem romanu »1984« ni zapisal nič novega, naredil je le miselni preskok ter primarno socializacijo prenesel na državo. V svojem znamenitem romanu je državo spremenil v genialni zapor, v panoptikum, naslikal je črno prihodnost brez svobode misli, brez svobode govora. Posledice takšne družbene omejitve je predstavil zelo jasno, črnogledo, seveda je roman postal kulten ter kot tak obvezno branje vsakega kolikor toliko razgledanega človeka, ob tem pa je zamolčal dejstvo, da v družbi panoptikuma živimo že danes. Seveda nadzor na vsakem koraku še ni institucionaliziran (je pa to v duhu vojne proti terorizmu zgolj še vprašanje časa), neformalnost nadzora pa sama po sebi niti slučajno ne pomeni, da tega nadzora dejansko ni. Pravzaprav je že sama družba zapor, en ogromen panoptikum, katerega kazni za kršitelje so sicer resda neformalne, zato pa nič blažje od uradno določenih kazni za kršitelje. Prav nasprotno, neformalne kazni utegnejo biti še dosti hujše, bolj sistematične in nečloveške! Seveda je hudo, kadar mora človek preživeti neko življenjsko obdobje zaprt za rešetkami, ampak večina nekdanjih zapornikov pravi, da se najhujše začenja šele po prestani kazni; družba jih izloči, prijatelji se obračajo stran, težko najdejo službo, stanovanje, tudi socialni stiki so obremenjeni z etiketo nekdanjega zapornika. Zdi se, da je splošno prepričanje "enkrat kriminalec, vedno kriminalec".

 

S svobodo govora je pravzaprav enako; načeloma lahko vsaj v krogu prijateljev poveste karkoli vam pade na pamet, vendar vas vprašam, ali to tudi dejansko storite? Mar nimamo vsi v sebi nekega podzavestnega, lahko pa tudi povsem zavestnega strahu pred nerazumevanjem? Pred tem, da bi nas bližnji, sorodniki, prijatelji, sosedi, sodelavci v službi označili kot nekega čudaka? Pred posledicami, ki jih taka etiketa lahko izzove tako glede socialnega življenja kot tudi na profesionalnem področju? Mar ni to pravzaprav najhujša oblika nesvobode govora? Ko človek pravzaprav niti ne ve zagotovo kakšna kazen ga čaka? In pravzaprav je morda še hujše to, da se te nesvobode niti ne zavedamo…

 

Se pa pojavlja ob vprašanju svobode govora še neko drugo vprašanje; mar je izraz "svoboda govora" sploh pravilen? Morda bi bilo še dosti bolj kot svobodo govora smiselno izpostaviti vprašanje svobode posredovanja sporočil, ki je, vsaj tako se pogosto zdi še dosti bolj omejena. Je že res, da so besede kot na primer "fuck", "pizda",… načeloma v tako imenovani omikani družbi nezaželjene, ampak pravzaprav niso besede tiste, ki bi bile problematične. Problematično je samo sporočilo, ki ga govorec posreduje naslovniku, sporočilo pa je mogoče posredovati tudi brez uporabe besed. Kdo še ni videl zamegljenega iztegnjenega sredinca na televiziji? In zakaj bi sicer, če ne bi bilo problematično samo sporočilo, pač pa zgolj beseda na ekranu zameglili tudi ustnice osebe v trenutku, ko izreče besedo "fuck"? In konec koncev so že nemi filmi dokazali, da se da sporočilo lepo posredovati tudi brez uporabe besed (v slovenskem filmu »Express Express« sta, če me spomin ne vara spregovorjena zgolj dva stavka, "A ti mene zajebavaš?"). Nesprejeti osnutek kodeksa oblačenja na nacionalki je imel člen, v katerem je pisalo, da so nezaželjene majice s sporočili. In seveda ni minilo dolgo, ko je po nacionalki začela strašiti okrožnica, ki je spodbujala reševanje tovrstnih sporov znotraj hiše in s katero je njen avtor želel preprečiti uhajanje neprijetnih informacij v javnost. Česa se torej bojimo, samega govora ali pa bistva, zaradi katerega se je govor kot tak sploh razvil; prenašanja sporočil? Čisto drugače je, če v neki družbi izjavite, da je nek predsednik tepec, verjetno se bojo vsi okoli vas strinjali, da je to pač vaše mišljenje. Lahko pa ste samo tiho in postavate naokoli v mikici, na kateri piše, da je neki predsednik tepec, pod napisom pa se bohoti karikatura dotičnega osebka; aha, sedaj smo pa že na spolzkih tleh. Ali pa Mladinine majice, na njih ni čisto nič posebnega, piše zgolj, da oblečeni pač ni volil teh volov. Besede, besede, besede. Dokler jih ne povežete v sporočilo, ki vam izdaja, katerih volov lastnik majice ni volil. Ups, zdi se, da je nekdo izdal svoje politično prepričanje. In to s stavkom, katerega tvorijo popolnoma nedolžne besede.

 

In konec koncev, skozi zgodovino do današnjih dni se je kot eno najmočnejših orožij izkazala odsotnost besede. Pomislite samo kakšno moč je imela informacija Ghandijevega odpora, ki je preprosto pasivno ignoriral besede ter informacije nasprotne strani…

 

Ob vsem tem se samo od sebe pojavi vprašanje kako to cenzuro in samocenzuro zaobiti. Rešitev je seveda več, nobena pa ni pravzaprav zares dobra in vsemogočna. Najpogosteje predlagana rešitev je seveda gradnja odprte družbe. Pa odprta družba tudi dejansko reši probleme s cenzuro? Komaj katerega. Zunanje omejitve podajanja informacij pravzaprav zgolj prevede v notranjo omejitev, se pravi v samocenzuro. Lep primer tega je govor povezan z vero. V trenutku, ko neko stvar razglasite za vprašanje vaše vere jo umaknete iz javnega polja; o tej zadevi se pač ne sme več javno razpravljati, vsaj kritično ne. Komu danes sploh še pade na pamet, da bi resno in javno argumentiral o večvrednosti ene in o manjvrednosti druge vere? Če je vsaj omejena razprava o tem mogoča na podlagi civilizacijskih norm (katere si vsak tako ali tako postavlja sam), postane vprašanje popolnoma nemogoče v trenutku, ko se začne razprava na podlagi verskih dogem ter večje ali manjše moči tega in onega boga. Niste verni? Ni problema, neželjeno temo pogovora razglasite za stvar vaše spolne usmerjenosti; rezultat bo enak. In tovrstnih primerov umikanja debate iz polja javnega bi lahko naštel še kar nekaj. Ni res, da je v "razvitejših" družbah kaj manj cenzure; cenzure je vsaj toliko kot v tako imenovanih preživetih sistemih, cenzura je samo subtilnejša, bolj ponotranjena ter prepuščena posamezniku, zato je na prvi pogled morda nekoliko manj opazna. Konec koncev  poglejte samo angleško družbo, ki je marsikomu vzor razvitosti, pravzaprav bi bilo pravilneje reči socializiranosti, celo pre-socializiranosti. Ravno zanje je značilno zelo previdno izražanje o čemer koli, v pogovoru z Angležem je potrebno vedno razmišljati o tistem, kar se neizrečeno skriva nekje zadaj. Anglež vam zlepa ne bo rekel, da nečesa ne delate prav; verjetneje vas bo povprašal, če bi morda premislili storiti dotično stvar nekoliko drugače. Mar ni to tudi neka cenzura, pravzaprav zelo huda cenzura, ko v navalu jeze izbirate zgolj lepe, vljudne besede, ki nikakor ne bi mogle prizadeti sogovornika? Poved "raca na vodi, tale komentar bi utegnil biti v nekoliko drugačnih okoliščinah zanimiv širši javnosti," bi nekdo iz manj socializiranega okolja, se pravi nekdo z manj samocenzure izrekel bolj v stilu: "pizda, si dolgočasen s svojim gobcanjem!"

 

Drugi način izogibanja cenzuri ter samocenzuri je beg v anonimnost. Seveda tudi beg v anonimnost ni tista idealna rešitev, s katero bi se lahko uspešno izognili vsem problemom, je le izhod v sili. Kaj pravzaprav pridobimo z begom v anonimnost? Morda celo za odtenek bolj odprto družbo. Predstavljajte si situacijo, v kateri bi lahko anonimno, povsem brez nevarnosti o razkritju svoje identitete povedali javnosti nekaj kar vas teži, vendar se zaradi strahu pred posledicami enostavno ne upate izpostaviti. Recimo, da imate skrito ljubezen, nekoliko jo sumite, da tudi ta oseba goji določena čustva do vas, vendar ne veste kako bi to preverili. Nič lažjega kot to, nekje v javnosti pustite sporočilo o skriti ljubezni, poskrbite, da ta oseba sporočilo dobi, nato pa lahko opazujete reakcijo naslovnika in svoje nadaljnje korake prilagodite odzivu. Delate v kolektivu, ki ne odobrava vaših življenjskih nazorov, katere morate zaradi tega skrivati 24 ur na dan, pa bi jih vseeno radi delili z okolico? Če ne zaradi drugega pa zgolj za to, da bi videli, če se bo še kdo opogumil? Glede prenekaterega prepričanja se ni potrebno družiti z enako mislečimi, marsikdaj je dovolj že vedenje, da niste edini, da obstaja tam nekje še nekdo, ki vas razume. Čudovit občutek, kaj ne? In konec koncev se z anonimnostjo izognemo tudi delu samocenzure. Pomislite samo na olajšanje ob odhodu iz družbe, v kateri morate razmišljati o vsaki izrečeni besedi, kjer je potrebno za vsak stavek pretehtati, razmisliti kako bo sprejet, ali je dovolj nevtralen, pomislite na olajšanje ob zapustitvi družbe, kjer ne smete niti zakleti, če si z vrati priprete prste. Hop v anonimnost, izrečete vse najbolj sočne izraze, ki jih poznate, nato pa olajšano nazaj. Seveda bi se tisti pre-socializirani ljudje zgražali zaradi nekultiviranega besednjaka nekega anonimneža, vendar ne bi imeli pojma, da ste to vi. Lahko bi svobodno izrazili svoje politično prepričanje, versko pripadnost, spolno usmerjenost, svetovne nazore, skratka vse, kar sicer zaradi najmanj ljubega miru skrivate pred za vas pomembnimi ljudmi. Ah, kako blažen je občutek, ko odprete omaro in v njej ne najdete nobenega okostnjaka več…

 

Toda, mar anonimnost dejansko pomeni tudi za odtenek bolj odprto družbo? Vsekakor. Z anonimnostjo lahko družbo prisilite v poslušanje vaših sporočil, hkrati pa tudi preprečite možnost tako formalnega kot seveda tudi neformalnega sankcioniranja manj zaželenih ali celo nezaželjenih osebnih nazorov. Na vsak način bi se dalo z anonimnostjo doseči večjo fluktuacijo različnih idej, seveda ob pogoju, da ta anonimna sporočila pridejo do vsaj nekega kroga drugih ljudi. Morda se ne izboljša sama komunikacija, se pa izboljša vsaj pretočnost sporočil, to pa je lahko začetek dejanske komunikacije. Vprašanje je seveda, koliko težav glede omejevanja svobode govora bi s tem rešili, toda začetek je. Morda ne bi bilo slabo premisliti tudi v tej smeri? Konec koncev poglejte vse Slovence, kateri se v svojem kraju bojijo pokazati centimeter kože zaradi strahu pred označbo nemoralnosti, tik za mejo pa se brezskrbno nastavljajo sončnim žarkom na nudistični plaži… Koliko ljudi si upa javno povedati, da jih zanima problematika kajenja marihuane, vendar niso nujno proti, temveč dopuščajo, če že ne rekreativnega uživanja pa vsaj uživanje iz medicinskih razlogov. In konec koncev, anonimne ankete kažejo na dosti pogostejše uživanje določenih substanc kot pa bi človek o tem lahko sklepal na podlagi števila zagovornikov rekreativnega plavanja nad oblaki, ki se pojavljajo v javnosti.

 

Da, da, psihologi so že zdavnaj spoznali nekatere prednosti skrivanja identitete; koliko časa že po vsem svetu uspešno delujejo skupine za samopomoč, ki delujejo ravno po tem principu? Zagotovo smo že vsi slišali za raznorazna društva anonimnih alkoholikov.

 

Seveda pa anonimnost, ki prinaša svobodo govora, prinaša s seboj tudi nekatere negativne posledice. Vse je fino dokler se ta na novo pridobljena svoboda ne začne zlorabljati. Ena velika nevarnost je vsekakor že omenjena velika pretočnost sporočil, katera ne dosežejo naslovnikov. Hitro se lahko ustvari kakofonija, katera postane zgolj sama sebi namen; namesto napredka v komunikaciji se zgodi nazadovanje in izgubljanje akterjev v toku sporočil. Lep primer za to nevarnost je denimo trend blogov na internetu. Koliko ljudi piše svoje bloge? Ogromno. Koliko ljudi pa bloge tudi dejansko bere?

 

Naslednja nevarnost pri anonimnosti je sovražni govor. Zaradi anonimnosti nadzor družbe seveda odpade; sovražni govor lahko prepreči zgolj posameznikovo spoštovanje pravice do drugačnosti. Ampak kaj to pravzaprav pomeni, da je posameznik, kateri se sovražnega govora ne poslužuje dejansko tako zelo toleranten, ali pa ima zgolj v svoji osebnosti zelo dobro skrito psihološko prepoved sovražiti? Če je pravilen prvi odgovor, potem je to OK, če pa je v ozadju druga možnost, potem je anonimnost izgubila velik del svoje prednosti, saj posameznik ponovno trči ob samocenzuro.

 

Sicer pa tudi zahteva po javnem podajanju svojih mnenj ni tako zelo napačna; pustimo sedaj ob strani že predhodno omenjene težave formalnega ter neformalnega nadzora, formalnega, neformalnega ter na pol formalnega sankcioniranja izražanja nekomu nevšečnih mnenj, o tem je bilo izrečeno že dosti besed. Za trenutek dajmo malo resnost na stran in si privoščimo sicer slabo šalo, v kateri pa je vseeno tudi zrno resnice. Izražanje svojega mnenja, še posebej, če je v okolju, v katerem ga izražate vsaj nekoliko problematično pravzaprav krepi intelektualni domet vseh vpletenih, hkrati pa še posebej krepi govorčeve govorne sposobnosti. Zakaj? Ste kdaj poskusili nekoga na zelo lep način poslati v materina rodila, morda vam je to uspelo celo do te mere, da se vam je za tako imenovane lepe želje celo zahvalil? Morda je kdaj kdo vas navidezno pohvalil, čeprav ste v izrečenem prepoznali strupeno puščico kritike, graje, neodobravanja? Priznajte, izražanje mnenj je pravzaprav visoka politika, kjer se gredo sogovorniki večno igro mačke z mišjo; kako povedati čim bolj problematično misel na način, ki bo sogovorca kar najmanj prizadel? Kako ugotoviti, kaj se resnično skriva v izrečenem? En vsakdanji primer, kako zelo je spretnost pri posredovanju in prejemanju sporočil pomembna; vsakdo je že kdaj slišal pohvalo: »Tole je pa narejeno brezhibno.« Zahvaljujoč samocenzuri in pomanjkanju svobode govora slišimo ta stavek večkrat na leto. Pa morda veste, kako bi se ta stavek glasil v svetu popolne svobode govora brez vsakršne samocenzure? »Mater ti, prepričan sem bil, da ti ne bo nikoli uspelo narediti tega, iskal sem napako, ampak, pizda, totalen zajeb, nisem je mogel najti.«

 

Hm, morda pa bi za konec vseeno kazalo vzklikniti: »Živela cenzura!«

 

Mitja Godnjavec

 

 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane