Arhiv

 

Svoboda izražanja

 

»V članku, ki ga je objavil Wall Street Journal (24. december 2010), Jacob Mchangama in Aaron Rhodes neuklonljivo zagovarjata svobodo izražanja.

Evropska komisija je ravnala pravilno, ko je ta teden zavrnila predlog, po katerem bi kazensko preganjali zanikanje Stalinovih grozodejstev (…). Svoboda izražanja, hkrati s svobodo, da se zmotimo ali razžalimo, je osnovno demokratično načelo. Če bi bil predlog sprejet, bi Evropska unija posnemala ravno te totalitarne ureditve, ki se jih zunanji ministri tako bojijo. Moralno gledano je širjenje laži, ki zanikajo holokavst oziroma sovjetske zločine, vredno obsodbe. A vendar, če takšne laži niso uporabljene za spodbujanje nasilja, se morajo demokracije z njimi sprijazniti. Vlade nimajo pravice pisati zgodovine« (LeMonde diplomatique (v slovenščini), februar 2011)

 

Citirana vest iz navedenega mesečnika navaja k razmišljanju.

Predvsem v zvezi z iskanjem odgovora na vprašanje, ali je pravica do laganja resnično tudi temelj demokracije in njenih svoboščin?

 

Načelno se sicer lahko strinjamo z avtorjema umotvora v navedku češ da ima v sistemu, ki mu kdo ve zakaj pravimo demokracija, vsakdo pravico oziroma svobodo do tega, da je v zmoti.

In s tem, seveda, tudi tega, da to svojo zmoto, tudi zagovarja.

V življenju je sicer tako, da je marsikatera zmota in vztrajanje pri njej tudi kazniva. Recimo vztrajanje pri zmotnem mnenju, da prometni znaki niso ob cesti zato, da bi jih upoštevali!

In v sozvočju s takšno »zmoto« lahko obravnavamo tudi zmotna politična in ideološka prepričanja ter njihovo zagovarjanje.

 

Zanikanje holokavsta, ki so ga dokazano izvršili nacisti, je v večini držav v Evropi, kaznivo. Prav tako je v večini evropskih držav kaznivo obnavljanje nacističnih in fašističnih ideologij.

Če se zgledujemo po mnenju iz WSJ, so te prepovedi vsaj nedemokratične, če že ne neposreden izraz totalitarističnega kratenja človeških svoboščin.

 

Mnenja o »zločinskosti« sistemov, uveljavljenih v državah, ki so same sebe imenovale bodisi komunistične bodisi socialistične, so deljena.

Večinoma prevladuje ocena, da so bili zločini in grozodejstva, izvajani v teh okoljih vsekakor zločini. Sočasno pa neprimerljivi z zločini in grozodejstvi, ki jih je izvajal zlasti nacistični režim. Če že ne zaradi drugega, pa zato, ker so v teh okoljih vsaj skušali vzbujati vtis, da ne gre za brezsmiselno uničevanje življenj, ampak za »borbo proti sovražnikom ljudstva in sistema«. Pri čemer se seveda lahko vprašamo, koliko je bil tak izgovor »zmota«, koliko pa preprosta laž.

Nacizem, nasprotno, ni iskal niti takšnih bolj ali manj za lase privlečenih izgovorov, ampak se je lotil množičnega ubijanja Drugih. Zgolj zato, ker so bili Drugi.

 

Razlika med obema ideologijam je vidna še v nečem: komunistično-socialistični sistemi v svojih teoretičnih izhodiščih niso predvidevali izvajanja množičnih zločinov, medtem, ko je nacizem izhajal iz teorije, ki je v svojih temeljih zahtevala uničenje Drugih. In to tako Drugih v političnem kot zlasti Drugih v rasističnem smislu.

Pri čemer ne bo odveč opozorilo, da je bila zmota rasističnih naukov, podkrepljenih celo z zmotnimi znanstvenimi dognanji, osnova za prenekateri zločin, izvršen s strani v »zmoti« živečih Evropejcev, belih Američanov in še koga, po vsem svetu. Holokavst je bil le vrhunec te na pravici do svobode in s tem do zmotnega prepričanja temelječi laži.

 

Eno temeljnih pravil svobode delovanja in mišljenja je v omejitvi te svobode z enako svobodo Drugega. Ta bistvena omejitev vsakogaršnje svobode pa krepko načenja plemenito prepričanje Mcharigama in Rhodesa. Ne le v tistem delu, kjer zagovarjata pravico do zmote, ampak zlasti tam, kjer zagovarjata pravico do žalitve.

 

Svoboda do žalitve Drugega namreč ni nič manj kot neposredno odrekanje svobode temu istemu Drugemu. In to ne le njegove svobode mišljenja in zagovarjanja zmote, ampak njegove temeljne svobode do dostojanstva.

 

Do kakšnih absurdnih dogajanj privede tako skrajnostno razumljena moja svoboda v primerjavi s praviloma krepko omejeno svobodo Drugega, lahko te dni spremljamo v dnevnih poročilih slovenskih medijev, ki že lep čas pretežni del svojega prostora ali časa namenjajo razglabljanju, ali je nekdo nekaj vedel ali ne. Oziroma, ali so očitki, da bi tisti nekdo to ne le moral  vedeti, ampak to tudi je vedel, zasnovani na prirejenih, torej zlaganih dokazilih in dokazih.

 

Po mnenju obeh zagovornikov absolutne svobode je torej vsa ta obširna razprava povsem nesmiselna: obe prizadeti strani imata po tej teoriji svobodo in s tem pravico ne le do zmote in na zmoti temelječega prepričanja, ampak kar do laganja kot takšnega.

 

Branko Gerlič

 

Napotilo

http://www.monde-diplomatique.si/

 

 

 

 


Bookmark and Share