Arhiv

 

ALI JE ŠTUDIJ VREDNOTA?

 

Na prvi pogled se zdi, da je danes študij ena največjih vrednot v naši družbi. Dijaki se na vse pretege borijo za točke, ki jim bodo omogočile vpis na fakultete, starši so pripravljeni potrošiti neverjetne vsote denarja, da svojim otrokom omogočijo študij, država vzpodbuja k vse večjemu vpisu itd. Toda, ali to res pomeni, da je študij vrednota oz. kakšna vrednota pravzaprav je?

 

Poglejmo najprej študente: študentje zelo malo študirajo. Pravzaprav se večino časa gibljejo nekje med študentskimi servisi in nakupovalnimi centri. To nam jasno pove, da je študij pravzaprav zgolj instrumentalna vrednota, torej nekaj, kar je primerno orodje za dosego kakšnih drugih ciljev; v tem primeru za omogočanje zaslužka in posledično potrošnje. Procent študentov, ki uspešno končajo študij je neverjetno nizek, daleč pod petdeset procentov. In konec koncev je tudi pri tistih, ki uspešno zaključijo svoje šolanje, še vedno vprašljivo, ali niso morda študirali zgolj zaradi papirja, ki jim bo omogočal službo, kar ponovno pomeni zgolj možnost zaslužka in posledično potrošnje.

 

Poglejmo sedaj starše. Ali starši naivno financirajo svoje otroke daleč v njihovo odraslost zato, ker verjamejo, da si bodo na fakultetah nabrali neprecenljivega znanja, ki jih bo notranje izpopolnjeval in zadovoljeval in podobno, ali pa pravzaprav prav tako želijo svojim otrokom predvsem blagostanje v prihodnosti. Konec koncev starši otrok ne vzpodbujajo k študiju z besedami: »Študiraj, kajti znanje je največja vrednota!«, temveč z besedami: »Študiraj, da ti ne bo treba za vsak dinar garati tako kot je bilo treba meni!« Na študij je položeno veliko pričakovanj v zvezi s finančno preskrbljenostjo oz. še več – v zvezi z bogatenjem. Študij se ponovno izkaže kot instrumentalna vrednota, ki služi polnjenju mošenj.

 

Poglejmo sedaj državo. Pustimo zdaj ob strani dejstvo, da je državi masovno vpisovanje na fakultete v interesu zaradi prikrivanja socialnih zagat in zaradi dvigovanja statistike izobraženosti našega naroda. Poglejmo, kaj želi politični vrh povedati, ko govori o znanju kot vrednoti. Študij je torej tukaj razumljen kot nekaj, kar vodi k znanju. Toda: kakšno je to znanje, ki naj bi ga osvojili na fakultetah? Tukaj si lahko pomagamo z nekim razlikovanjem, ki so se ga posluževali mnogi teoretiki znanosti, ko so želeli razvozlati problematiko znanja in znanosti. To je razlika med propozicionalnim in dispozicijskim znanjem. Propozicionalno znanje je znanje, ki odgovarja na vprašanje: Kaj nekaj je? in odgovarja v stilu: To je to in to. Sprašuje: Kako nekaj je? in odgovarja: To je tako in tako. Skratka: propozicionalno znanje pomeni poznavanje dejstev, je faktografsko. Naučimo se ga tako, da to nekje preberemo, nam o tem nekdo pove, mi pa mu verjamemo in to ponovimo. Verjetno nam je to znanje zelo domače, saj predstavlja večinski del celotnega izobraževanje, ki smo ga deležni. Po domače mu pravimo piflanje. Dispozicijsko znanje pa ni nikakršno poznavanje dejstev, temveč je veščina, spretnost, zmožnost. Ne sprašuje po tem, kaj vem, ampak po tem, kako je nekaj znati narediti, znati delati. Tako kot lahko znam voziti kolo, znam plesti nogavice ipd. Seveda je lahko ta veščina vezana na poznavanje dejstev. Večinoma je mogoče veščine osvajati le, če pred tem poznamo določena dejstva, ki smo se jih tako ali drugače naučili. Težava pa nastane, kadar se proces izobraževanja osredotoča predvsem na poznavanje dejstev in zato proizvaja t.i. fah-idiote.

 

Zdaj se lahko vprašamo, o kateri vrsti znanja govorijo naši politiki, ko govorijo o znanju kot vrednoti, ki naj postane pravica vsakogar. Katero znanje imam torej pravico usvajati: faktografsko znanje ali veščino? Mislili bi, da se večinoma faktografsko usmerjeno izobraževanje v osnovnih in srednih šola ne fakultetah ne nadaljuje. Na fakultetah bi se naj študentje mojstrili v sposobnostih, veščinah, ki pa niso več zgolj veščine v stilu vožnje s kolesom, ampak so veščine mnogo bolj kompleksnega delovanja in tudi veščine mišljenja. Ampak ta iluzija se večini študentov kaj kmalu po vpisu na faks podre. Ni mogoče zgrešiti, da na fakulteti zgolj razteguješ svojih dvanajst let priučevanja svetih dejstev na petnajst, šestnajst …dvajset let pridnega priučevanja dejstev. V kolikor bi imeli na ministrstvu za šolstvo z besedo znanje res v mislih tako učenje dejstev kot učenje veščin, potem se najbrž pretekle reforme srednje šole in nato še osnovne šole ne bi mogle spreobrniti v takšno piflarijo kot so se. Zdaj se otroci v najzgodnejših razredih osnovne šole na pamet učijo pravila športnih iger in jih pridno naštevajo, ko so to vprašani pri predmetu telesne vzgoje in seveda pri tem tudi ocenjeni. Maturantom sploh ni treba razviti nobenih veščin razpravljanja in analiziranja, saj dobijo npr. na maturitetnem eseju veliko število podvprašanj, na katera morajo v eseju odgovoriti. Tako maturitetni esej sploh ni več stvar razpravljanja ali analiziranja, temveč gre zgolj za test opisnega tipa, s to razliko, da je tukaj potrebno vprašanja povezati z lepotilnimi povezovalnimi stavki, ki zakrivajo dejstvo, da imamo pred sabo zgolj izkazovanje napiflanih dejstev in prav nobene veščine mišljenja.

 

Na fakultetah situacija ne more biti prav nič boljša. Pri tem gre nekaj krivde državi zaradi škrtanja pri proračunu za visoko šolstvo, saj množičnost študentov onemogoča kvalitetno delo profesorjev. Nekaj krivde seveda gre tudi profesorjem, ki so pogosto precej zaspali na svojih trdnih stolčkih in so pričeli iniciativo za študij prepuščati preprosto študentom samim. S prstom pa gre pokazati tudi na študente, ki so nad to nesrečno situacijo na fakultetah navdušeni, ker jim omogoča pridobitev diplome po liniji najmanjšega odpora: seveda se je lažje piflati kot razmišljati. Študentje večinoma niti pomislijo ne, da bi se uprli svojemu postopnemu preobraževanju v kimajočo papigo, ki ponovi vse, kar ji reče nekdo z vsaj kančkom avtoritete. Preveč jim je lepo, da bi se upirali. Toda neka druga ekonomija nam lahko pove, da se ta računica ne izide: konec koncev gredo vsi člani neke družbe skozi tak proces izobraževanja; nekateri krajši, nekateri daljši. In v kolikor so deležni zgolj faktografskega učenja, ki s svojo preobsežnostjo iz ozkostjo popolnoma onemogoči razvoj veščin mišljenja, potem imamo družbo slepih slednikov. Vsi študentje ekonomije bodo pristajali na neo-liberalni sistem, saj ne bodo znali iskati rešitev v gospodarstvu na nove načine, temveč bodo nove problemu zgolj vstavljali v stare priučene formule, ki imajo zgolj eno možno rešitev; tj. takšno, ki bo ponovno voda na mlin kapitalizmu, ki vse bolj ogroža socialno varnost slehernega posameznika. Študentje pedagoških študijev bodo pristajali na to, da bodo otroke pri pri telesni vzgoji silili k naštevanju pravil športnih iger, in bodo pristajali na to, da so kot profesorji v srednjih šolah pri svojem delu z dijaki popolnoma zamejeni z maturitetnimi katalogi, ki prav zapovedujejo faktografski način učenja. Računica se ne izide zato, ker se tako zato v družbi začne stalna reprodukcija pridnih ljudi, ki popolnoma uspavani še vedno živijo v iluziji, da imajo vajeti v svojih rokah. Medtem pa se neopazno bohoti krivičnost, izkoriščanje in degradacija ljudi na stroje za proizvodnjo in potrošnjo.

 

Takšno znanje pa je za vsako državo, ki hoče čimbolj umiriti ljudi, seveda lahko velika vrednota. Prav tovrstno znanje je glavno pomirjevalo, ki bo vedno zagotavljalo mirno in pohlevno ljudstvo. Študentje bi morali biti tisti, ki bi izobraževanje, kakršnega so deležni, radikalno zavrnili. Zahtevati bi morali znatno zmanjšanje deleža učenja dejstev, tako da bi bilo mogoče več časa in energije tako študentov kot profesorjev posvetiti priučevanju veščine mišljenja. To je edina pot, ki omogoča, da se ljudje prično spraševati o stvareh, ki se na prvi pogled zde samoumevne, da se naučijo prepoznavati probleme, jih analizirati, iskati nove rešitve, si zamišljati drugačen svet. To je edin način, da se lahko razvije kritičnost mišljenja, ne zgolj do zunanjih avtoritet, ampak tudi do dogmatskosti lastnih pogledov na svet. Evropska unija menda hoče družbo znanja. Toda: družba piflanja je lahko samo družba sledništva in stagniranja.

 

Karolina Babič 

 

objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ  - 95,9 MhZ in www.radiomars.si 

 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane