Arhiv

 

Bonbonček 19

Standard 20/70

 

Ježešna, so bili butalski vojaki veseli, da jih pošiljajo v Irak. Komajda so čakali. Razmere v bagdadskem kampu Ar Rustemija so idilične, jim je zagotovil obrambni minister. Ki nikoli ne laže. Samo beži pred novinarji. Z letali. In pri zadnjih vratih letališča. Ilegalec. Tam doli bodo docela na varnem, je zatrdil. Nič se jim ne more pripetiti.  Niti las se jim ne bo skrivil. Lahko bodo igrali karte in v prostem času skrbeli za urjenje iraških častnikov. Ter opazovali iraške mladenke. Oaza miru za mirovnike. Make peace, not war. Make love in peace.

 

In joj, kako so bili besni, tile Butalci, ko jim je nek golobradi podmladek barbikaste stranke pred vrata prinesel pet vreč za trupla. Kakšne vreče? Za koga, so se spraševali. Mi ne potrebujemo vreč! Dobesedno jih ne potrebujemo. Čisto nič. Ker jih že imamo.  In so v izjavi za javnost v MORSu, to je iz obrambnega ministrstva butalskega, protestirali. Rekoč: mi znamo poskrbeti zase. Vreče kar obdržite. Hvala lepa. Jih že imamo. Čisto prave, pvc vreče. In so zapisali:

 

(citat) »Vrečke imajo vojaki s seboj. Seveda ne v osebni opremi, temveč kot del skupne opreme, ki se nahaja v enotah za logistično podporo NSE.«


Eto, ste videli, kaj: vreče so že pripravljene. Perajt. Le kaj nam jih ponujate, kot da mi ne znamo zase skrbeti! Krščen duš, saj nismo več mamini fantiči, da bi nas pri riti vedno pedenali. Vrečke nosimo s sabo! Si jih bomo pa že znali natakniti, ko umremo, so jezno zamahnili z roko. No, bomo za to koga prosili. Tako da so bili tisti prvi zdaj končno pomirjeni. Za vse je poskrbljeno. Vse štima. Vrečke so in vreče bodo. Ali kot so dejali v butalskem ministrstvu za obrambo:

 

(citat)  »V okviru delovanja zavezniška (NATO; EUFOR) veljajo določeni standardi in eden od teh je standard 20/70, ki govori o tem, kako ukrepati v primeru, če pride do smrtnega primera«.

 

Vau, na vse so mislili, ti perfekcionisti. To je to, ta butalska vojaška strategija! Standard 20/70 to potrjuje. Standardizira smrt. Po peesu, jasno izračunana in dobro zvagana. Butalci so bili kakopak fascinirani. Navdušeni nad tolikšno pozornostjo pri živem telesu. Bravo, so vzklikali, kajti nas je že malce skrbelo. Za naša lepa im mlada telesca. A čisto odveč, so si oddahnili. Vse je na svojem mestu. Nič ne more iti narobe. Vrečke so. In so prave. Takšne standardizirane. In pravih dimenzij. Takole od meter in šestdeset, pa tja do dva metra. Bo to dovolj? No, pravzaprav so vse enakih dimenzij. Če je malce prevelika, jo pa poglihaš. Da si le v enem kosu. Če si.

 

Pa jih je vseeno malo vrtalo: kaj pa, če se preluknjajo? Raztegnejo? So iz dovolj dobre plastike? In kar je še huje: kaj pa slovesnost ob smrti? Godba? Pa protokol? Himna in pokop? Na ministrstvu za obrambo v Butaliji se niso dali zmesti. Madonca, so namazani, na vse so mislili tile od Korla. Zato so zapisali na poizvedovanje drugih prijazno pojasnilo:

 

(citat) »Življenje in smrt sta sopotnika. Sta na isti palici. Prvi na začetku, drugi na koncu.«.

 

Res je, so potihoma pokimali Butalci. De profundis. Pitijsko. Delfsko. Kako čudovito povedano! Isti drek na palici? No ja, če dobro premisliš. In si jo dobro ogledaš, vidiš ta čudež: palica ima dva konca. Zanimivo, enega na desni, enega pa na drugi strani. Torej  na levi. Dva sta. Kako zanimivo, kako simetrično! Povrh pa je vsak od njiju, od teh dveh koncev, eden konec. In skupaj sta dva, so dodali. In oba sta konca. Ker sta čisto na koncu. Na koncu palice. In so ju premerili, da se prepričajo. Pa so se. Zato sta tudi konca in se tako imenujeta, so modro dodali. In za njima ni nič več. Za koncema. Pa pred njima tudi ne. Samo med njima je bilo nekaj. Nekaj kratkega. Zelo kratkega. Recimo kakšna vojaška butalska epizoda. Kako imenitno, so bruhnili v navdušenje Butalci. Kako imenitna prispodoba, tole s palico, so rekli. Ni od muh, življenje kot palica. Ali palica kot življenje. Lep dokaz, da pri palici ljudje precenjujejo le en konec, so modro ugotovili. Tisti, s katerem te namlatijo. In batinajo. Zato so bili še bolj navdušeni, ko so imenitno pojasnilo ministrstva brali dalje:

 

(citat) »Napak bi bilo, da se o smrti ne bi pogovarjali. O teh rečeh se moramo ljudje med seboj nenehno pogovarjati.«

 

Jes, so se kimaje hiteli strinjati Butalci. Res je, dajmo se pogovarjati.  Čudovita reč, dialog.  Recimo z obrambnim ministrom, ki se noče. Pogovarjati. Ali pa denimo s premierjem, ki se še manj hoče: on se sploh noče pogovarjati, zanj je to potrata časa. Ker sem rekel, sem rekel. Naši gredo v Irak. Je rekel. Je javno povedal. Ampak mi bi se res pogovarjali, no. Dajte no. O smrti. Res bi se, so trmoglavili drugi. Zato so na ministrstvu dodali, ker so tudi oni menda za debato:

 

(citat) »Neznanje in strah sta največja sovražnika slehernega človeka. S stalnimi dialogi izgubljamo v nas zakoreninjeni strah pred neznanim. Tudi na MORS se z vojaki o takih rečeh pogovorijo strokovnjaki, psihologi. Namreč, poklic vojaka je že po sami specifiki med tistimi poklici, ki pomenijo največjo stopnjo tveganja.«

 

Butalcem je zdaj končno padel kamen od srca: kako lepo povedano. In kako kruto resnično: vojaki so res podvrženi tveganju. In jih je malce stisnilo pri srcu. A so se koj spomnili, kako neponovljivo in romantično je za vse poskrbljeno. Vse je pod kontrolo. Čisto zares so na vse mislili. Kot na dobri žurki. Poskrbeli so za vreče za trupla. Poskrbeli so za to, da naših vojakov nič ne bo strah, ker strah je največji sovražnik. Naročili so psihologe in verbalno terapijo, da izkorenini bojazen pred neznanim. Da bodo naši vojaki na tujem pokončni in neustrašni. Da bodo svoje težave reševali v dialogu. In z vrečko v osebni, pardon skupni opremi. Z vrečko na palici. Ali palico v vrečki. Z enim koncem palice v vrečki.

 

Tisti, ki jim še vedno ni kapnilo, so si jih ogledovali. Palice. Vrečke. No, vreče. In poskušali ugotoviti, kateri konec je pravi. Kateri konec je pravi konec. In katera vreča je prava. Ker ni vsaka po standardu. 20/70. To je pravi standard. Za butalskega vojaka. In ko je že bilo pozno, pa ker so bili utrujeni povrhu, so se odločili za koračnico. Vojaško razpoloženi od samega modrovanja o vrečkah. Ker skalca jih je vedno zvesto čakala. Neutrudna, čvrsta, predana. Idealna ženska. In glavco spočiti na njenem naročju je nekaj najlepšega. Še posebej po toliko tehtanja o vrečkah in palicah. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. A Butalci se niso dali, ker pameti pa res ne smete popustiti prvi. Bi bilo v sramoto. In prav nič se niso utrudili.

 

P.S. Za resničnost citatov butalskega ministrstva za obrambo jamči Mladina, 30. januar 2006, str. 12. 


 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane