Arhiv

 

Bonbonček 67

Ministrov slab spomin na sovjetski komunizem

 

Butalci niso mogli verjeti svojim očem, ko so videli in slišali, da so njihovi novinarji sovjetski anarhisti in komunisti. Pa je bilo res: bili so komunistična nesnaga. Ko je Bupel, butalski zunanji minister, gostil romunskega prijatelja, se mu je zdelo, da ga mora posvariti pred takimi izmečki butalske novinarske srenje. Pazite, mu je zabičal, da bi se z njim spečali. To ne bo dobro. A vi sploh veste, da ima Romunko za svojo ženo? Slabo, vam povem, zelo slabo. Imejte ga na očeh, ko se tihotapi po vaši državi. Nikoli ne veste, on je anarhist in ima sovjetske ideje!

 

Zato se je butalski zunanji minister odločil, da močno odsvetuje zobanje češenj s takimi novinarji. In ga je druga, romunska stran poslušala. Niso mu dovolili narediti intervjuja. Ker nikoli ne veste, kakšen komunistični pamflet bi iz tega nastal.

 

Ko so že vsi skupaj na vse pozabili, ker Butalcem se marsikaj dogaja, pa so se našli taki med njimi, ki jim ni šlo v račun. Pa kako je mogoče, da nek minister preprečuje novinarju, da bi naredil intervju? Pa saj to ni po naših novinarskih butalskih standardih! To se ne sme delati. In se je razširila vest po Butaliji, na koncu pa je razprava stekla še v parlamentu. Kjer se je moral Bupel braniti pred nadležnimi poslankami, češ kako šikanira in blati novinarje.

 

Butalci so zaploskali, ko so slišali naslednjo njegovo pojasnilo:

 

»Da bi jaz onemogočil intervju romunskega ministra? Niti spominjam se ne, kdaj je bil pri nas na obisku. Da bi onemogočil intervju za mariborski Večer, tega ni bilo. Takšne moči oziroma možnosti za kaj takšnega seveda nimam. Preprosto ni mogoče, da bi slovenski zunanji minister onemogočil romunskemu zunanjemu ministru intervju z nekim novinarjem, ki ga slabo poznam.«


Težava, gospod Bupel, so rekli drugi, ki jim niti malo ni bilo všeč! Če se minister ne more spomniti, da je bil (»kdaj« je bil pomeni tu »da« je bil, ker časovna komponenta ni bistvena) romunski minister na obisku, potem se jasno ne more spomniti niti tega, da je preprečeval intervju novinarja z njim. In če se ni mogel spomniti, ker se ne more spomniti tujega ministra (sramota po sebi, tako rekoč mednarodni škandal, da to izjavi), potem tudi ne more vedeti, kaj je počel v pogovoru z njim, ko je domnevno novinarja šikaniral s sovjetskim anarhistom in mu odsvetoval intervju.

 

Bupel s tem spodbije samega sebe: ne more istočasno ne vedeti, kdaj (ali če) je gostil romunskega ministra in hkrati vedeti, da ni onemogočil njegov intervju z novinarjem. Če je tako rekoč izgubil spomin, kot pravi, potem je izgubil spomin za vse in ne za košček epizode. Vednost in amnezija se izključujeta. Bupel namreč ne zanika tega, da je gostil ministra, le spomni se tega več ne.

 

Obrambni mehanizem govora o sebi v tretji osebi (»butalski zunanji minister«) učinkuje sumljivo že po sebi, freudovski Verneinung tistega »preprosto ni mogoče, da bi naš zunanji minister onemogočil romunskemu zunanjemu ministru intervju z nekim novinarjem, ki ga slabo poznam« pa sploh. Zakaj bi to bilo preprosto nemogoče? Le zato, ker preprosto je mogoče?

 

No, to je za Butalce bilo že preveč. Nekakšno besedičenje. Larifari. Gluposti. Cenenosti. Naš Bupel je preprosto fajn in tega se dajmo držati, so pojamrali. On je fajn in pika. Tako velik in prijazen. Če se ne spomni na romunskega ministra, pa kaj potem? Se pač ne spomni! Važno je, da se spomni, da mu ni preprečeval pogovora z novinarjem! To je važno, to je zares pomembno! Če je bil minister v Butaliji, je irelevantno! I-r-e-l-e-v-a-n-t-no! A razumete? Prosim vas lepo, da bi se butalski zunanji minister spustil tako nizko? Pa še tako velik, 7 čevljev? Ne, to ne bo šlo! Za zunanjega ministra moraš biti vsaj 1 koma 85, v centimetrih. In ni nizkih spustov.

 

No, pa jih je le pomirila takšna razlaga. Butalci so bili končno zadovoljni: se pač ne spomni. Bupel je v redu dec, le ta opozicija se nekaj na pamet zaletava vanj. In ko so tega že imeli dovolj, za zavili do skalce, da si odpočijejo. In ko so se zaletavali vanjo, se jim je spomin drastično večal. Z vsako buško so se je bolj spominjali in za hip celo pomislili, da bo tudi za Bupla lahko bila to kar dobra terapija. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili Butalci, se niso prav nič utrudili.

 

Citat je vzet iz Večera, 30. 1. 2007

 

objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ  - 95,9 MhZ in www.radiomars.si 

 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane