Arhiv

 

Bonbonček 41

Simply the best

 

Butalci so se odločili, da bodo pomorščaki. Če lahko južni sosedi ponujajo svetilniški turizem, zakaj ga ne bi tudi mi? Robinzoni so v modi. Na samotnih svetilnikih preživljajo dopust. Svetilnik, dva metro levo, tri metre desno, naokoli pa morje. Kopat se raje ne, ker te tokovi odnesejo. A ni to fletno? Biti sam s svetilnikom? Romantika!

 

Toda Butalci ne bi bili modri, če se ne bi domislili, da bodo še nekaj boljšega. Ker kaj je boljšega od biti boljši? Biti najboljši! Pa ne le to: kaj bi mi k svetilnikom, bodimo svetilnik! In je rekel premier butalski: »Ne želimo biti nič manj kot ena najboljših držav na svetu, biti eden svetilnikov 21. stoletja«. Konec citata.  Točno tako. Lepo je povedal modri mož. Predsednik in premier. Če on to pravi, bo že držalo. Želimo biti svetilnik. Mi smo najboljši, naj se drugi zgledujejo po nas. Bodimo luč tega sveta. Kot pravi predsednik države butalske, ki se bojuje s silami teme. Mehr Licht! Več svetlobe, več pameti!

 

Seveda so bili Butalci navdušeni. Še posebej, ko so slišali tisti »Nismo največji, lahko pa smo najboljši«. Konec citata. Kaj že to pomeni, da nismo največji? Aja, visoki res nismo kot Črnogorci. Smo čokato podalpsko butalsko pleme. Da so najboljši, to so takoj razumeli. Ve se, kaj to pomeni. To se razume. »Dajmo Butaliji naše ideje, našo energijo, naša upanja, vse naše talente…. lahko smo najboljši.« Konec citata. Res je. Butalija nas pričakuje. Talentirani smo, v to ni dvomiti, so rekli Butalci. Energijo tudi imamo, saj se ljubimo s skalco. Idej je za cel kup, tale o svetilniku je živ dokaz. Upati tudi znamo, drugače ne bi toliko dosegli. Ne more torej biti drugače, pri Bogu, da smo res lahko najboljši. Simply the best. In svetilnik za druge.

 

Točno tako. Naj se drugi zgledujejo po političnem prevzemu medijev. In gospodarstva. In šolstva. Preziru do marginaliziranih. Tistih, ki so jim teptane človeške in ustavne pravice: izbrisanih, gejev in lezbijk, Romov, delavcev. Naj si pogledajo, kako se ravna s sindikati in študenti, s socialnimi partnerji. Kako poteka komunikacija! Naj si ogledajo butalski odnos do Hrvaške, Avstrije in Italije. Mi to znamo! Poglejte te zmešane Hrvate: zgradijo si most iz svojega ozemlja na svoje, drugi strani rekel. Kako so nebrihtni!

 

A premier ni mislil tega s tistim o »najboljšem« v nas. Mislil je na reforme. Mi smo zmagovalci, mi smo osvajalci. Včeraj, danes, jutri. Poglejte si TV program, kako smo to počeli pred 15 leti. Mi smo zares najboljši. Da razorožimo veliko armado z golimi pestmi! In zmagovalci ene vojne, ki lahko zmagamo tudi v vojni z reformami. Nerodnost je bila edinole v tem, da so Butalce pred časom prepričevali, da moramo v reforme. Reforme so nujne za preživetje. Ampak zdaj od njih zahtevajo maksimum. Najboljše. Razlika ni le otipljiva, razlika je maksimalna. Recimo eno je imeti 100 jurčkov plače, da preživiš. In imeti 5 milijončkov, da si kupiš še jahto. Ki jo imajo najboljši. Eh, je razlika. Ampak ni problem. Bomo že sfolgali. Nič hudega, če so zahtevali najprej preživetje, zdaj pa maksimum.

 

In komajda je predsednik pozval, da smo svetilnik, že je prišel gospod bodoči predsednik države butalske. Tisti ta lepi, šarmanten. Tisti, ki govori: mi bomo, mi moramo. In je rekel: pri nas, v moji stranki smo sprejeli nov program. Imenovali smo ga »Butalija v vrhu sveta!« Konec citata. Super. Kul. Odlično. Želimo biti »gonilna sila razvojnega toka«. Konec citata. Ok. V enem tednu so Butalce porinili dvakrat nekam na vrh. Ste že bili na Mont Everestu? Ni problema, mi zmoremo še višje! Najboljši smo.

 

Na vrhu sveta je seveda lepo, a tja je težko prilesti. Pozivati je lažje, gotovo lažje kot pojasniti, zakaj morate tja gor. A Butalci so bili neustrašni. Mi se ne zapležemo kot tisti bedak, mi ne bomo zmrznili v kaki pečini, čakajoč na pomoč. Predsednik jim je lepo povedal: »Na poti k temu cilju bomo posegli po najboljšem, kar je v našem narodnem značaju. Tudi, če se je v preteklosti ponekod skrilo še tako globoko. Ustvarjalnost. Delavnost. Podjetnost. Predanost. Pravičnost. Odprtost. Strpnost. Poštenje. Solidarnost. Stare butalske vrednote. Nova butalska samozavest.« Konec citata. Vidite, to je to. Nismo najboljši kar tako. Vrline in kreposti so na naši strani.  Nič čudnega, »imamo nebesa pod Triglavom«. Konec citata. Butalci so imeli namreč Triglav, preden je postal premajhen za svetilnik. Imeli so pravo kri, imeli so pravo zemljo. Bili so, kot šampioni, iz pravega testa. In živeli so v nebesih, ker Butalija je bila ena taka čudežna dežela.

 

Zato zagrabimo za reforme! Bodimo partnerji, bodimo složni, bodimo enotni. V taki smo lahko močni in nepremagljivi. Le skupaj bomo zmogli biti najboljši. In res se je zgodilo. Nekateri Butalci so sprejeli ponujeno roko. Drugi spet niso. Prvi so bili pametni, kaj pa drugega. Drugi ne. Kot je nadvse bistro pripomnil pameten novinar butalski, »Pahorjevi tovariši ostajajo politično zmerni, racionalni in korektni tudi v najhujši vročini«. Konec citata.

 

Točno tako. Vročina je bila huda, enim je škodila, drugi so ostali kul. No, zdaj je popustila. A bilo je vroče na proslavi rojstnega dneva butalskega.  Njen predsednik  - prav tisti, ki toliko govoriči o zavesti – je padel v nezavest. Od vročine in posta. A je prišel k sebi, ker se splača biti najboljši. To se ve, to se čuti. V krvi in po zemlji. Po značaju in nebesih pod Triglavom.

 

Ko so vsega Butalci že imeli dovolj, so odrinili proti svojemu svetilniku. Skalca jih je v senci že pridno čakala, da jih objame. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili najboljši, se niso prav nič utrudili.

 

(Citati so vzeti iz posnetka proslave ob rojstnem dnevu države, RTVSLO 24.6.2006, STA 1.7.2006 in Žurnala, 30.6.2006)

 

objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ  - 95,9 MhZ in www.radiomars.si 

 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane