O sekanju desnih rok

Moralna oporečnost invalidnih metafor

Dr. Ivan Štuhec, cerkveni ideolog, je v Večeru dne 26.4.2001 zviška ošvrknil vse, ki se niso strinjali z njegovimi predstavami o umetni oploditvi samskih žensk. Ti naj bi bili zaslepljeni od svojih predsodkov in podvrženi napačnim stereotipom in floskulam. Namesto da bi razumno polemiziral z argumenti, je svoje sogovornike osebno diskriminiral v skladu s svojim predsodkom o njih in svojo floskulo. Na koncu je zapisal še: »Kristjan seveda ni nujno politično desno. Če pa kdo misli, da je politično desno manj dostojno kot levo, pa naj si da odsekati svojo desno roko« (str. 29).

Takšen implicitno netoleranten, s krvavo metaforo obarvan diskurz že po sebi evocira gnus in poraja pomisleke, ki nas spravijo najmanj v začudenje in največ v odvračanje od njihovega avtorja. Tudi če odmislim, da sta kri in metaforika nekaj, kar vsaj nekatere med nami asociira na krščanstvo in nas tako tudi njuna povezava ne sme začuditi, si vendarle velja ogledati samo logiko te prispodobe. Dr. Štuhec očitno želi povedati, da je s pripadnostjo levici in desnici tako, kot je s »pripadnostjo« obeh rok telesu – potrebujemo levo in desno, zato izjaviti, da politične desnice ne potrebujemo, pomeni toliko kot zagotoviti, da ne potrebujemo desne roke. In nato psihološki trik, ki naj nas razsvetli za našo zmoto: »Torej si jo dajte odsekati!«

Kaj je narobe s to metaforo, če odmislimo njeno psihološko odvratnost in implicitni, žal tako tipično krščanski prezir do tistih, ki jim je namenjena? Najprej seveda trivialno to, da ni povsem jasno, čemu naj bi si nekdo odsekal desno roko, če ima politično desnico za manj dostojno. Drugič – če nekdo misli, da so vse politične opcije enakovredne (kar je tiha predpostavka metafore, po kateri sta obe roki enakovredni), potem ni jasno, čemu bi moral meniti, da so tudi enako dobre oziroma dostojne. Tretjič – nekdo, ki je moralni teolog, bi verjetno moral trditi, da v svetu ne vlada pluralizem moralnih resnic, tudi če prizna realnost političnega pluralizma. Čemu torej tako malo strpnosti do levice in njenega predloga o umetni oploditvi samskih in invalidnih žensk?

Dr. Štuhec bi torej, glede na povedano, najbolje storil, če bi zakopal svojo sekiro, ki jo ponuja za sekanje rok in nam namenil validne metafore, iz katerih bi sevalo več razuma in več tolerance. Kajti če, dasiravno metaforično, kliče k človeški invalidnosti, bi se moral zavedati, da je stvar še toliko bolj neokusna in moralno oporečna zato, ker v svojem apelu jemlje in krati pravice tudi invalidnim ženskam, ki si želijo otrok s pomočjo umetne oploditve.

Boris Vezjak