Arhiv

 

Vse poti vodijo v Rim

 

Kot zapriseženemu brezvercu mi omemba Vatikana po pravilu vzbuja tipične alergijske simptome, ob prozornih prekrščevalskih nakanah tamkajšnje vladajoče garniture pa me obhaja, no ja, kaj bi se sprenevedali, srh. Pravičnost in poštenost pa kljub temu zahtevata, da občasno tudi nasprotniku priznamo nesporne zasluge in kreposti. Potem ko nas je Vatikan pred dvema letoma odrešil dosmrtnega rektorja, je zdaj uslišal še brezštevilne molitve o srboritem metropolitu, samooklicanem slovenskem Desmondu Tutuju. Naj jim bo večna hvala! Vprašanje je le, ali naj se s tem zadovoljimo? Krščanstvo resda pridiga skromnost in zmernost, toda ali se hkrati ne napaja ob neusahljivem izviru nebeškega upanja? In ali nimamo do upanja brez podlage v realnosti enake pravice prav vsi, verni in neverni? Zato glasno razmišljam takole: zakaj pa ne bi "slovenskega intelektualnega potenciala" v večnem mestu še dodatno okrepili? Saj ni vrag, da se ne bi v vatikanskem generalštabu, kamor se po lastni prispodobi s poganske fronte vrača zvesti papežev oproda, našlo delovno mesto še za najbolj znanega slovenskega diplomiranega obramboslovca in njegovo pomilovanja vredno četico? Aja, pa še nekaj bi mi v sanjski omami skoraj ušlo: spodobilo bi se, da v zahvalo za ganljiv panegirik, ki mu ga je skovala ob odhodu, s sabo popelje še svojo zvesto piarovko z Večera, VA.

 

Friderik Klampfer


 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane