Arhiv

 

Referendum o referendumu?

 

Ne moremo verjeti: koalicija, tako imenovana levica, zgodovinsko progresivna sila je nenadoma prišla do sklepa, da Slovenija potrebuje referendum o referendumu, češ da je ljudem dovolj, da politiki prelagajo odločitve na ramena ljudstva.

 

Toda ali ni bistvo demokracije, bistvo razvoja demokracije prav v tem, da se vedno več ljudi odloča o pomembnih političnih vprašanjih? Ali ni to ena izmed temeljnih zavez demokratične politike – zaupati ljudstvu, verjeti, da se bo (če ne že danes pa jutri), hotelo udeleževati lastnega življenja, snovati svojo prihodnost? Argumenti koalicije za svojo »razsvetljensko« odločitev so bili v osnovi tile: ljudstvo se ne odloča dovolj zrelo, pri nas se za vsako figo razpisuje referendume, referendumi so politično motivirani, referendumi so dragi. Ampak saj referendum mora biti politično motiviran! In če se ljudstvo danes ne odloča zrelo, ali se bo jutri, ko se sploh ne bo moglo odločati (če bo tako samo izglasovalo); kdaj in kako se bo torej naučilo odločati? Ali bi morali ukiniti tudi demokracijo kot tako, ker kot nacija nismo zreli zanjo? Ampak, kaj potem, če so referendumi dragi? Naj bo demokracija zastonj? Ali so različna športna tekmovanja, ki jih sofinancira država, vredna več, ali odtehtajo skrb za razvoj demokracije? Zakaj pa člani iste koalicije istočasno podpisujejo peticijo za košarkarsko evropsko prvenstvo? In končno, ali ne bi mogli uvesti elektronskega odločanja, ki bi odločanje pocenilo?

 

Skratka, ideja referenduma o referendumu je pljunek v obraz demokracije, je resnica sedanje »leve« politike, je simptom, da je samorazumevanje slovenskih politikov dokončno izgubilo stik z ljudstvom. Lahko sicer razumemo, kaj sedanjo vlado žuli: vzpon populizma, vladavina mnenja. Toda potem se ideja referenduma o referendumu ujame v zanko: če ne zaupamo volji ljudstva, ne moremo niti volji, dobljeni iz rezultata referenduma o referendumu.

 

Navedimo še besede Davida Millerja: »Demokracija je, kakor kaže, zahtevna reč. Od ljudi zahteva zanimanje za politična vprašanja, ki so pogosto kompleksna ter navidez oddaljena od vsakdanjega življenja. Poleg tega od njih zahteva samoobvladovanje pri odločanju – posebej, da ne teptajo manjšin, ko imajo v rokah moč. Glasovom siren, ki pravijo, da je politično odločanje bolje prepustiti tistim, ki so bili izbrani, da nas predstavljajo, se je bržčas težko upreti. Toda, če ne bomo storili prav tega, če se ne bomo trdno oprijeli prepričanja, da mora politična avtoriteta na koncu pristati v rokah celotnega telesa državljanov, nas bodo, kakor je svaril Locke, pohrustali levi, ki nam vladajo.«

 

Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike

 

 

 

 


Bookmark and Share