Arhiv

 

Delo in prostovoljno delo v kapitalizmu

 

Najprej malo zgodovine, natančneje, malo zgodovine po Karlu Marxu. V Komunističnem manifestu beremo:

 

»Buržoazija je v zgodovini igrala nadvse revolucionarno vlogo. Kjer je buržoazija prišla na oblast, je razdejala vsa fevdalna, patriarhalna, idilična razmerja. Pestre fevdalne vezi, ki so vezale človeka na njegovega naravnega predstojnika, je neusmiljeno raztrgala in ni pustila med človekom in človekom več druge vezi kot goli interes, kot brezčutno »plačilo v gotovini«. Sveto grozo pobožne zanesenosti, viteškega navdušenja, filistrske otožnosti je utopila v ledeni vodi egoističnega računa. Osebno dostojanstvo je razkrojila v menjalno vrednoto, na mesto neštetih zapisanih in pošteno pridobljenih svoboščin je postavila eno samo brezvestno svobodo trgovine. Z eno besedo, na mesto izkoriščanja, zastrtega z verskimi in političnimi iluzijami, je postavila odkrito, nesramno, direktno, suho izkoriščanje.

Buržoazija je snela svetniški sij z vseh dotlej častivrednih opravil, opazovanih prej s svetim strahom. Zdravnika, pravnika, duhovna, pesnika, znanstvenika je spremenila v svoje plačane mezdne delavce. Buržoazija je z družinskega razmerja strgala ganljivo-sentimentalno tančico in ga zvedla na čisto denarno razmerje (2009, str. 97-98).«

 

Rečeno drugače, kapitalizem je spremenil svet, spremenil je družbene odnose, sleherni dejavnosti, sleherni ideji, slehernemu čustvu je pripravil kontekst, zaradi česar je potrebno sleherno dejavnost in sleherno idejo misliti v tem kontekstu. Tudi prostovoljstvo oziroma prostovoljno delo, o katerem bo v nadaljevanju govora.

 

Toda morda se najprej vprašajmo, kaj je delo, seveda delo v kapitalističnem kontekstu? Če drži, da je »pridobivanje denarja gonilni nagib kapitalistične produkcije«, potem drži tudi, da je ves produkcijski proces (vse delo) tukaj zgolj zaradi pridobivanja denarja. Marx bi na tej točki dodal, da je vse delo v kapitalističnem kontekstu zgolj neizogibni srednji člen, nujno zlo za pridobivanje denarja, kar dokazuje s tem, da kapitalistične dežele vsake toliko časa zajame vrtoglavica, »v kateri hočejo priti do denarja brez posredovanja produkcijskega procesa (Kapital II, 51-52).« Toda, ker se to, kar je po Marxu resnica kapitalizma, vselej konča s finančno in gospodarsko krizo (eni smo ravnokar priča), je najbrž res, da je produkcijski proces vseeno treba organizirati, se pravi zagnati gospodarstvo oziroma delati. Ravno zdaj smo priča poskusom, da kapital tega ni pripravljen storiti za vsako ceno: postavlja pogoje, skuša si prirediti socialni pakt, spremeniti pogoje dela, narediti trg delovne sile fleksibilen, izsiljuje politiko in buržoazna politika – saj vsi vemo, kaj je – mu pričakovano rada ustreže. 

 

Toda zaradi obstoja sindikatov in zgodovinskih bojev, kapital ne more početi točno vsega, kar najraje dela – se ploditi in razmnoževati. Ker pa ti boji doslej še niso uspeli ponuditi ustrezne poti iz kapitalističnega načina produkcije, je delo še vedno le delo znotraj kapitalizma; zato ga ne moremo misliti drugače (kot kontekstualno). In v kapitalizmu nekaj obvelja kot delo le, če proizvod dela pridobi neko vrednost, če je, rečeno enostavno, prodan na trgu.  

 

Sedaj nekoliko zapletimo situacijo in premislimo naslednje besede iz Marxovega Kapitala:

 

»Ljudje […] svojih delovnih produktov ne postavljajo v medsebojne odnose kot vrednosti zato, ker jim te stvari veljajo kot zgolj stvarni ovoji enakovrstnega človeškega dela. Obratno. Ko svoje raznovrstne produkte drugega za drugim v menjavi enačijo kot vrednosti, enačijo svoja raznovrstna dela drugo z drugim kot človeško delo. Tega ne vedo, toda to počno. Vrednosti ni torej na čelu napisano, kaj je. Nasprotno, vrednost pretvori vsak produkt dela v družbeni hieroglif. Pozneje poskušajo ljudje razbrati smisel hieroglifov, prodreti v skrivnost svojega lastnega družbenega produkta, kajti določitev uporabnih vrednosti predmetov kot vrednosti je prav tako njihov družbeni produkt kakor jezik (Kapital I, 74).«

 

Včasih so nekateri odlomki iz svetovne literature neizčrpni in zgornji se zdi takšen. Kaj je njegovo bistvo? Zgoraj smo med drugim rekli, da je neko delo, proizvodni proces nujno zlo, v kolikor je namenjeno služenju denarja. Toda to blago, v katerem je utelešeno delo, ne poseduje vrednosti zato, ker je v njem utelešeno delo in tudi delo nima vrednosti samo po sebi, temveč o tem odloča menjava proizvoda dela, blaga za denar. Kapitalizem tako šele v menjavi postavi posamezna dela v medsebojni odnos in jim določi vrednost. Vzemimo neko umetniško produkcijo. Umetnik se lahko pri tem celo izpolni, to počne z veseljem, toda v okviru kapitalizma, ni opravil nobenega dela, če produkta ne bo mogel prodati. Prav to med drugim kaže, da kapital delo tudi selekcionira oziroma določa, kaj delo je in kaj ni. Tako se še enkrat pokaže, da se v kapitalizmu vse vrti okoli denarja. Kakor hitro denar vznikne, vznikne kot diskurz (zgoraj je bilo govora o hieroglifih) in za nazaj pomete z esencializmom ali idejo, da je nek izdelek vreden toliko, kolikor je bilo vanj vloženega dela. Izdelek z obstojem denarja postane blago in sicer toliko vredno blago, kolikor so potrošniki zanj pripravljeni plačati v danih družbenih okoliščinah.

 

To, da se nam še vedno kaže, da je vrednost blaga povezana s količino vanj vloženega dela, sicer ni goli videz, vendar je v temelju posledica prisile, ki jo lahko vsakdo razume: če ponudim isti izdelek po nižji ceni kot konkurenca, bom imel več možnosti, da ga prodam; toda če konkurent svoj izdelek poveže s kakšno tradicijo (se poigrava z znamčenjem), ga bo morda prodal on; če pa ljudje nimajo izbire, ker nimajo denarja, sem zopet v prednosti sam in bom zainteresiran, da kupna moč ljudi ni prevelika: toda mojega zavzemanja, tudi če je uspešno, ne morem zatajiti in iz klobuka potegniti kakšnega železnega zakona ekonomije. V dobro urejeni družbi z obveščenimi ljudmi ne bi mogel prodati nekega izdelka zgolj zato, ker je bilo vanj vloženih manj ura dela ali zato, ker je bil narejen z boljšimi stroji. Osveščenemu kupcu bi prišla na misel še kopica drugih vprašanj. Toda zanje sta potrebna čas in svoboda, vrednoti, nad katerimi ima kapital trenutno še monopol.

 

Preidimo sedaj k delu v javni sferi. Javno sfero oziroma z njo povezano socialno državo, so nam dali zgodovinski boji. Posledica teh bojev je, da imajo zaradi tega vsi delavni ljudje več svobode, kot bi je imeli sicer. Denimo, niso prisiljeni kriti stroškov za drage operacije, česar s svojimi dohodki ne bi mogli, ni jim treba plačevati šolnin za javne šole, kar jim omogoča emancipacijo duha itd. Tudi samo delo v sami javni sferi je v nekaterih poklicih še vedno kolikor toliko svobodno. Kakšen profesor, denimo, ni prisiljen pisati zato, da bi živel, temveč živi za to, da piše. Smisel številnih projektov v javni sferi je prav negovanje duha in s tem negovanje v preteklosti priborjenih svoboščin. Tako ne pravimo zaman, da izobrazba nima cene.

 

Toda sedaj, ko trg prodira v javno sfero, se začenja selekcionirati tudi ta dela; s tem postajajo produkti, blaga v kapitalističnem smislu. To sedaj ne pomeni več, da delo v javni sferi nima cene, ker jo ima in kakor hitro jo ima, nima cene zato, ker bi bila vanj vložena določena količina dela (intelektualnega ali kakršnegakoli), temveč ima ceno, vrednost le v razmerju z vsemi drugimi blagi in v kolikor se uresniči v menjavi, se proda. Hkrati pa to pomeni, da nas kapital iz danes na jutri seznanja s kruto resnico, da kopica poklicev ne more več proizvesti ničesar, kar ima v danem kontekstu vrednost; to pa pomeni, da kopica poklicev obstaja samo še na papirju, saj to, kar proizvaja, ni več delo – vsaj ne z vidika kapitalizma. Temu bi lahko mirno rekli tiranija kapitala, uničevanje žepov svobode, ki si jih je z emancipacijo že priborilo človeštvo. Namesto, da bi te žepe svobode poglobili, dosegli, da vedno več ljudi posega vanje, se dogaja nasprotno, varčni kot smo, jih bomo raje zašili. Toda stvari bi morali poimenovati s pravimi imeni, življenje z zašitimi žepi ni in ne more biti svobodno, sploh ni življenje.

 

Naposled prehajamo k prostovoljnemu delu. Zvitost kapitala se ne neha pri izničevanju vsega, kar je bilo nekoč sveto, tudi ne pri ukinjanju svobodnega dela v javni sferi in celo ne pri določanju, kaj je delo in kaj ne. Kapital si kot piko na i, izmisli še prostovoljno delo. V kapitalističnem kontekstu je izraz prostovoljno delo že sam po sebi protisloven. Videli smo, da v strogem pomenu nobeno delo ni prostovoljno oziroma svobodno in da ga kapital z zmanjševanjem javne sfere (socialne države) ukinja. Srhljivo pa je, da s tako imenovanim prostovoljnim delom nadomešča tudi tista dela, ki jih je pred ukinitvijo opravljala socialna država. Zgoraj smo na nekaj primerih pokazali, da kapital mnogim delom, ki ne prinašajo denarja (niso dobičkonosna), ne priznava statusa dela. Sedaj se zdi, da pri prostovoljnem delu, za katerega je značilno, da je zastonjsko, naredi izjemo: prostovoljnemu delu prizna vsaj ime delo. Opravka imamo torej z nekim paradoksnim delom, delom, ki ga ni mogoče prodati – zaradi česar po definiciji, ki jo uveljavlja kapitalizem, nimamo opravka z delom; in delom, ki je, četudi ga ni mogoče prodati, vendarle dobičkonosno. Zakaj? Zato, ker gre za delo, ki ga kapital sicer ni pripravljen plačati ali ga ne more – vzemimo samo prostovoljce na športnih prireditvah – hkrati pa mora biti opravljeno, je torej še vedno družbeno koristno.

 

Prostovoljno delo tako zelo dobro pokaže meje kapitalizma. Če poskušamo prodreti v skrivnost hieroglifa na produktu prostovoljnega dela, moramo ugotoviti, da mu jezik kapitala ne pripisuje nobene uporabne vrednosti (še en primer: poziv umetnikom naj na državnih slavjih vitke države nastopajo zastonj), hkrati pa to delo zato še ni izničeno, še vedno je družbeno potrebno, država ga v svoji nočni mori še vedno kliče na pomoč. To ne pomeni kaj drugega, kakor da kapitalistični diskurz ne more več zadovoljiti družbenih potreb; še več s samim priznanjem obstoja dela, ki v okviru njegovega lastnega diskurza nima vrednosti, se kot diskurz izničuje; še več kot diskurz lahko obstoji zgolj še, če sloni na zastonjskem, prostovoljnem delu, torej delu, ki ga zaradi njegovih lastnostih smatra za nedelo.

 

Najbrž ne pretiravamo s trditvijo, da veliko oblik prostovoljnega dela znotraj kapitalizma le-temu kupuje socialni mir, mu torej še naprej zagotavlja obstoj, kar je tisto, kar prostovoljno delo, ki samo po sebi z vidika tega diskurza nima vrednosti in ni delo, naredi za temeljno delo.

 

Protislovje je mogoče preprosto rešiti. Prenehati je potrebno opravljati prostovoljno delo. Kapitalizem bo potem še v resnejših težavah. Toda za prostovoljno delo so težave kapitalizma dobra novica – ne bo več delo brez vrednosti, nedelo, temveč bo postalo to, kar bi z vidika humanosti vedno moralo biti. Treba je začeti s snovanjem vzporedne stvarnosti, ne le nekakšne vlade v senci, temveč stvarnosti v senci.

 

Andrej Adam

 

Napotila

http://www.zofijini.net/predavanja_prostovoljstvo.html

http://www.zofijini.net/mediji_prostovoljci.html

http://www.zofijini.net/modrost_tretji.html

http://www.zofijini.net/predavanja_spp10.html

 

 

 

 


Bookmark and Share