Arhiv

 

KAKO SE ČLOVEK PRODAJA?

 

Človek se prodaja. In najverjetneje ni mogoče pričakovati, da bi lahko kdorkoli preživel, brez da bi se vsaj deloma v življenju prodajal. Vendar pa je mogoče o samoprodajanju človeka povedati kaj več in poskusiti vsaj približno ugotoviti, ali je vsako človekovo prodajanje res tako neizogibno in nujno.

 

Najbolj očitno in transparentno je tisto človekovo prodajanje, ki mu pravimo delo. Človek namreč prodaja svoje delo, torej svoje sposobnosti in energijo za plačilo. In to plačilo seveda zelo nujno potrebuje, saj živimo v svetu, kjer je treba za nujne življenjske potrebščine plačati z denarjem. Vsaj osem ur na dan, pet dni v tednu in to cirka štiri desetletja svojega življenja mora človek na ta način prodajati samega sebe.

 

Toda že pri tej najbolj razvidni različici človekovega prodajanja se lahko vprašamo, ali se ljudje prodjamo bolj kot je to potrebno. Konec koncev številni ljudje delajo mnogo več kot teh osem ur na dan, delajo v času dopustov, delajo v pokoju itd.. In bilo bi precej naivno odgovoriti, da ljudje preprosto morajo toliko več delati in se tako žrtvovati zgolj zato, da preživijo. V naši družbi namreč pri devetindevetdesetih odstotkih prebivalstva skorajda ne moremo več govoriti o vprašanju preživetja, temveč le o vprašanju standarda, ki ga posameznik oz. neka družina dosega. V Sloveniji nikoli nihče ne umre od lakote; mi nimamo nobene takšne izkušnje, da bi si sploh lahko predstavljali, kaj pomeni umirati in umreti od lahkote. Verjetnost, da bom jaz ali kdorkoli, ki ga poznam, ali kdorkoli, ki ga pozna nekdo, ki jaz poznam, kdaj umrl od lakote, mraza ali pomanjkljive higiene je tako majhna, da se mi vprašanje o preživetju na ta način sploh ne postavlja. Zakaj se torej torej ljudje prodajajo daleč preko mej tistega, kar potrebujejo za preživetje. Pogosto namreč ljudje govorijo o tem, da jim je svoboda pomembna vrednota. In zato bi seveda pričakovali, da bo večina ljudi pripravljena delati za plačilo čim manj časa, saj je delo za plačilo precej bolj uravnavano od drugih in zatorej tudi precej bolj nesvobodno, kot pa naprimer tiste dejavnosti, ki jim pravimo hobiji, uživanje prostega časa in podobno.

 

Večina ljudi se sicer resda pogosto pritožuje nad tem, da nimajo časa zase, za svoje želje, za ljudi, ki so jim pomembni itd.. Toda zakaj nimajo časa? Ali res lahko v celoti zvalimo krivdo na delodajalce, ki krvoločno izsesavajo svoje zaposlene in jih zasipavajo z nadurami? Zakaj se pravzaprav nihče ne upre takšnemu izkoriščanju? Ker pravzaprav ne gre za pravo izkoriščanje. Ljudje so v večini primerov za svoje dodatno delo tudi dodatno plačani, ali pa je že njihovo osnovno plačilo toliko solidno, da je mogoče zanj pričakovati nekaj več. Mnogi, ki ne delajo nadur, si dodatno delo pač poiščejo. Ker potrebujejo več denarja, da, kot temu pravijo, sploh preživijo. Potrebujejo več denarja, ker potrebujejo nov avto vsakih pet let, pa novo pohištvo v dnevni sobi vsakih šest let, in ker potrebujejo dva avtomobila pri hiši, pri čemer seveda registracija in bencin nista zastonj, in ker potrebujejo sto vrst sirnih namazov v hladilniku, in ker potrebujejo marmornata tla na terasi, in ker dnevno potrebujejo deset rezin mortadele in deset rezin hamburške slanine, pa pet rezin ementalerja, in ob veliki beli kavi v kafiču še dva deci sadnega soka, po možnosti naravnega, saj skrbijo za svoje zdravje. In tako dalje brez konca.

 

Tu in tam se tudi v Sloveniji najde kak lačen človek. Toda velika večina, in vsa ta večina tudi večino časa tarna, kako se morajo gnati za denarjem samo zato, da sploh preživijo, se morda daleč prekomerno prodaja. Zakaj tako? Morda zato, ker smo ljudje v svetu hitre potrošnje izgubili občutek za mejo med potrebami in umetno ustvarjenimi potrebicami, in ker smo izgubili občutek zase in smo svojo lestvico prioritet v celoti podredili služenju za materialne dobrine. Če se človek, ki ima super hišo in avto in obleke in vikend itd., pritožuje, da nima časa za svoje otroke, naj se najprej vpraša, kje na lestvici njegovih prioritet se njegovi otroci pravzaprav nahajajo. Očitno je, da mu ni treba tako garati cele dneve iz strahu, da bi njegovi otroci umrli od lakote – kajti pri nas otroci preprosto ne umirajo od lakote.

 

Kakšna je torej lestvica vrednot večine pri nas in v modernem zahodnem svetu? Naši strokovnjaki so v zadnjem času v javnosti veliko govorili o določeni raziskavi, ki je porodila nek tak rezultat: večini mladih ljudi je danes družina zelo pomembna vrednota. Ampak očitno je, da so ti rezultati plod raziskave z vprašalniki in ne plod raziskave z opazovanjem. Kajti opazovanje nam govori drugače. Mladi se ne odločajo za otroke, ker so otroci predragi, in ne preživljajo časa s svojimi družinami, ker nimajo časa za to, ker cele dneve garajo za preživetje, kot temu pravijo.

 

Vprašajmo se torej še enkrat: kako se človek prodaja? Ali se človek ne prodaja v celoti in do konca? Kolikor le gre, samo da bo denar; veliko denarja. In vsem je že jasno, da to ni več denar za t.i. suho škorco črnega kruha, temveč za svežo, toplo sirovo štručko s koški slanine in še česa. Kje je tukaj tisti avtonomni posameznik, ki ga liberalizem tako propagira? Vse je prodal za denar in s tem seveda vso svojo svobodo. In kar je pri tem še najslabše: ta naivni liberalc še zmeraj ponosno razglaša naokoli, da tako suvereno pluje skozi življenje in v to tudi vneto verjame.

 

Karolina Babič

 

objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ  - 95,9 MhZ in www.radiomars.si 

 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane