Poslanci Evro-parlamenta in argumentacija

V kratkem se bodo tudi pri nas odprla volišča. Vsi volilni upravičenci bomo imeli priložnost, že drugič, odkar smo člani te velike evropske skupnosti, da izberemo svoje predstavnike v ta organ. Resda bo naših predstavnikov v njem komaj za vzorec. In res, da ta parlament v celoti še nima vloge, ki naj bi jo v demokratični nadnacionalni skupnosti imel.

Vendar pa se zadeve, upam, razvijajo. Morebiti bomo celo še doživeli čas, v katerem bo tudi ta parlament tak, kot se spodobi.

Če torej želimo doživeti ta čas, ne bo odveč, če se že zdaj potrudimo in izberemo poslance, ki bodo skrbeli tudi za razvoj evropskega parlamenta v celoti. To pa naj bi najverjetneje bili ljudje, ki znajo svoje zamisli in mnenja tudi ustrezno argumentirati.

V četrtek, 21. maja letos, sem na nekem slovenskem TV programu gledal oddajo »Vroči stol«, katere tudi sicer ne najbolj spretni voditelj nikakor ni imel lahkega dela, če je hotel ostati kolikor toliko nepristranski.

Oddaja je bila namenjena razpravi o vrednotenju spomina na nekdanjega jugoslovanskega maršala, predsednika in političnega voditelja Josipa Broza Tita.

Niti tista stran omizja brez mize, ki je zagovarjala mnenje, da s to legendarno osebnostjo le ni bilo vse popolnoma zanič, svojih stališč ni argumentirala izjemno kakovostno.

Nasprotna stran, ki je vehementno zagovarjala mnenje, da je bil Tito zgolj zločinski škodljivec, pa je brez izjeme uporabljala povsem za lase privlečene podkrepitve.

Najbolj sta se pri tem izkazala neki profesor zgodovine, ki je bojda doktoriral iz teme Tito (le kateri so bili tepci, ki so njegovo nalogo in zagovor ocenili pozitivno?) in sedanja poslanka v evropskem parlamentu.

Profesor je, recimo, trdil, da o Titu in njegovem mednarodnem delovanju (Neuvrščeni) nikjer na svetu ni zaslediti niti sledu o kakšnem pozitivnem mnenju (razen v Sloveniji, kakopak), pri čemer je kot glavni vir svojih informacij navedel nemški dnevnik Bild, ki slovi kot vzorec evropskemu rumenemu tisku. Kot drugi vir je navedel FAZ (Frankfurter Allgemeine), ki tudi ne velja ravno za skrajno levičarski časnik. Vsi ostali viri ga, po njegovih lastnih besedah, ne zanimajo (»Ne briga in ne zanima me nič, kar je ob ali celo prek Atlantika« je približen citat tega retorja).

Pa pustimo človeka, ki je »samo« profesor in se lotimo raje evropske poslanke, ki je bila še za krepko spoznanje slabša v svoji »argumentaciji«.

Krona njenega dokazovanja je bila izjava češ da je Tito po 2. svet. vojni »izgubil« Koroško. S to izjavo je le podkrepila tudi sicer prikazano dejstvo, da o zgodovini nima niti najmanjšega pojma in da se tudi na slovenščino ne spozna kaj prida. Ne le ta izjava ampak večji del njene »debate« je bil na ravni gostilniškega prepira na pol pijanih neizobražencev, ki recimo vprašujejo, kaj pa ti »Hrvati sploh hočejo, saj Istra nikoli ni bila njihova?«

Če so potemtakem razprave v evropskem parlamentu na tej ravni, potem se lahko upravičeno bojimo, da ne bomo dočakali niti začetka postopnega uveljavljanja parlamentarne demokracije na ravni EU.

Če pa so takšne zgolj razprave slovenskih (ali nekaterih) slovenskih poslancev, se bomo pač morali sprijazniti z dejstvom, da naši predstavniki ne bodo med aktivnimi graditelji EU demokracije.

Ali pa se bomo morali vsi skupaj potruditi in od kandidatov že v predvolilnem procesu zahtevati da, poleg predstavitve svojih namer, prikažejo tudi svoje sposobnosti govorništva in argumentiranja.

Branko Gerlič