Arhiv

 

Pismo za boljši svet

 

Živimo v informacijski dobi. V dobi, v kateri potovanje informacij skorajda prehiteva tok naših misli. Nenehno smo »bombardirani« z reklamami za nove produkte, ki naj jih kupimo in nenehno obveščeni o nepredstavljivi gori dogodkov na čisto drugem koncu sveta, tam, kjer še nikoli nismo bili in morda tudi nikoli ne bomo.

 

Človek bi mislil, da bomo zato, ker smo informirani posledično tudi bolj čuteči, sočutni, pripravljeni priskočiti na pomoč, bolj povezani s sočlovekom – tudi tistim, ki ga morda ne bomo nikoli spoznali. Saj vendar vemo, kaj se dogaja!

 

Namesto tega smo okoli sebe ustvarili ščit. Ščit, ki nas varuje pred poplavo informacij v kateri se izgubljajo tudi tiste bistvene, ki bi nas morale vzpodbuditi k aktivnosti. Ustvarili smo nekakšno blokado v naših mislih, takšno, ki nas nenehno prepričuje, da ne moremo nič storiti in da tako pač je. Da so ljudje po naravi pokvarjeni, da pač pobijajo, lažejo, kradejo in mi ne moremo nič zoper to. Blokado, ki nas kot nekakšna droga uspava, dela nekritične in takšne, da slepo sledimo vsem manipulacijam in enostranskosti informacij, ki nam jih posredujejo mediji. Prav nič zahtevni nismo. Informacij ne preverjamo, ampak jih vzamemo takšne, kot so.

 

Naučili smo se poslušati o pobojih v Siriji, v  Sudanu, pa pred tem v Bosni in drugje, ob obilno obloženi mizi in prežvekovanju, ko nam maščoba neslutno curlja izza kotičkov ustnic, udobno nameščeni v usnjenih naslonjačih naših dnevnih sob. Pri tem morda nekoliko nergamo nad tem, kako je to mogoče in se vsakič znova čudimo in nekoliko jezimo. Potem pa preklopimo kanal in se že v naslednji sekundi zabavamo ob humoristični nanizanki.

 

Krog se vrti in vrti in ponavlja vsakič znova in znova. Ob tem besede »Nikoli več!«, ki jih občasno izrečejo eminentni politiki tipa Annan in Clinton ter drugi, samo odmevajo v prazno in se že v naslednjim trenutku zdijo nadvse cinično nasprotje realnega dogajanja v svetu. Postajamo vse bolj površinski, nesočutni, vse manj je v nas tistega, kar pomeni biti Človek.

 

V občutku lastne nemoči postajamo vse bolj pasivni. Zato ne gremo na referendum takrat, ko bi bilo potrebno podpreti pravice drugega (pravzaprav se nismo pripravljeni postaviti niti za lastne pravice), zato se nam zdijo protestniki pred borzo na nek način smešni in zabavni, oziroma dobrodošla popestritev našega vsakdanjika. Vendar pa jih v nekem potlačenem in skritem kotičku sebe, kot nekakšen oddaljen klic vesti, podpiramo. Klic, ki je prešibak, da bi nas prisilil v to, da se dvignemo iz udobnega naslonjača, stopimo iz hiše in jasno povemo to, kar mislimo.

 

Na neki fotografiji, ki sem jo zadnjič zasledila na Facebooku, je pisalo  »If you stand for nothing, you'll fall for anything« (Če ne vstaneš za nič, boš padel za karkoli). In točno to se nam dogaja. Smo ranljiva populacija, ki se utaplja v lastnem individualizmu, osamljenosti, bedi, nekritičnosti, popolnoma slepa za to, da je v sosednji hiši, ulici, mestu, državi nekdo, ki je v enaki ali podobni situaciji kot smo sami in da bi nam povezovanje dalo moč, da stvari spremenimo.

 

Tako pa smo uspavani, nakupujemo v gromozanskih nakupovalnih središčih in to stvari, ki jih sploh ne potrebujemo, »vlagamo« sami vase, da bomo boljši, lepši in uspešnejši, borimo se drug proti drugemu in nenehno teptamo lastno človečnost ter se potiskamo v vse večjo nesrečo in osamljenost.

 

Znašli smo se v trenutku, ko se je potrebno ustaviti, se zazreti v oči sočloveka in v njih ponovno prepoznati samega sebe. Ponovno postati Človek. In Sočlovek. Someščan, sodržavljan, sosvetovljan. Vstati iz naslonjača in narediti. Narediti skupaj. Priskočiti na pomoč ostareli sosedi, ki ne more v trgovino, pomagati sošolcu pri matematični nalogi, dati prazna občinska stanovanja tistim, ki živijo na cesti, glasovati na referendumu, ko je to potrebno. Zakorakati v Paradi ponosa, ki poteka prav danes. V paradi, ki nas skuša opomniti na to, da drvimo naprej proti preteklosti. Da smo poteptali in še naprej teptamo človekov razvoj in napredek, ki ga je dosegel skozi zgodovino.

 

Čas je, da napolnimo ulice, parke, mesta. Človek ob človeku za boljši in lepši svet za vse. Skupaj imamo moč! Potrebno je aktivno iskati nepravice, kot v knjigi »Dvignite se« pravi Stéphane Hessel, ki se dogajajo v lastnem okolju in dajati pobude za to, da se popravijo. In nato tudi odločno zavrniti nepravice, ki se dogajajo po svetu. Apartheid nad palestinskim ljudstvom v Gazi, pobijanje civilistov v Siriji in Sudanu, izkoriščanje delavcev, lakota, revščina, otroci brez otroštva...

 

Morda se sliši idealistično, ampak sama sem vse bolj prepričana v to, da – ne samo – lahko, ampak je tudi naša dolžnost narediti svet pravičnejši in lepši za vse.

 

Anja Turin

 

 

 

 


Bookmark and Share