Arhiv

 

Bonbonček 13

Piramida v Mariboru in plazma v Hoferju

 

V Butaliji je življenje teklo gladko, ljudje so se veselili in komajda čakali na srečno novo leto. V takšnem vzdušju jim prav nič ni bilo težko in vsaka pomisel na blagodate prihodnjega leta jih je še dodatno razveselila. Ena izmed teh so bile nove trgovinice, v decembru množeče se do onemoglosti. Spet druga je bila nepričakovana vesela novica poslancev, evangelij torej, po katerem bo mogoče tudi ob nedeljah nakupovati v romarskih središčih.  Božanski princip dam-če-daš se je lepo pokril s potrošniško žilico: ni ga boljšega od tega, da namesto presmecev v cerkev zaviješ s polno košaro pečenic, svinjsko kračo, svežo kolerabo in zelenjavo ter petkilskim hobokom višnjevega sladoleda – za celo družino. Spravna daritev, ki jo odneseš domov, je bolj ekonomična od tiste, po kateri bogovom pustiš njihov delež. In ko so se deželici začeli množiti diskonti, so se Butalci pridno postavili v vrsto, tudi ponoči, v mrazu in temi. Takole debelo so se oblekli, kajti kaj pa je to takšnega, saj zima mora biti, v termovko nalili kuhano vino in se postavili pred neonske luči Hoferja in drugih špicenkvalitetnih postojank. Le kako se ne bi, ko pa lahko plazma televizor odnesejo domov za skoraj polovično ceno, za celih 150 jurjev manj! Ali ga res rabijo, se Butalci niso vprašali. Ker kaj bi s tem vprašanjem. Važno je, da ga imajo. In kaj bi s starim tevejem, tudi ne. Saj je nov za pičlih 300 jurjev napol zastonj!

 

In ker je ekonomija cvetela in ker so vladarji poskrbeli, da ikona Zokija, samozvanega slovenskega gospodarskega guruja in najboljšega soseda, ni več bila v modi, so v Butaliji diskontizacijo dežele s tujimi prodajalci sprejeli z navdušenjem in polnih rok. V vsako vas en diskont, so rekli, da bomo imeli kaj početi v mrzlih zimskih dnevih. Pa to še ni bilo vse. Zamislili so si še en diskont, takšen stekleni. In letalski. Prišel je Zmago, plemenit kot vedno, in v butalskem parlamentu dosegel finančno podporo za ustanovitev novega muzeja, ki bi ga odprli na letališču v Mariboru. Pri nas, pazite! V totem koncu! In v čas vseh mariborskim tožilcem, ki ga preganjajo za poskus umora! V Evropi so vsi že za, vsi nas podpirajo, le mi se obiramo, je dahnil. Vsa Evropa si želi takšen letalski muzej tule, v totem Mariboru. V Slivnici. Na mariborskem letališču. In vsi so si bili edini: res je, to je odlična ideja. In je Zmago plemenito dodal, da bo takšen projekt odprl vsaj 400 novih delovnih mest. Navdušenje ni ponehalo, v Mariboru, butalskem totemu mestu brezposelnih,  so si začeli mesti roke in župan v njem je žarel od navdušenja. Ko je slišal še, da bo nov muzej odprl za nameček še 2000 novih delovnih mest v zaledju, ni mogel do besede od blženosti. Kakšna sreča, da  imamo Zmaga, 2400 novih delovnih mest, le kdo bi se uprl tej skušnjavi! In le kakšen kapitalist bi to zmogel to odpreti s svojo proizvodnjo! A on zmore! Zmago. Zmago je naš! Bravo!

 

In so bili Butalci navdušeni nad tem novih steklenim projektom. Edinstvenim v svetovnem merilu: muzej svetovnega formata, v katerem je zaposlenih toliko ljudi, ne najdeš prav nikjer naokoli. Pa to še ni vse: veličastni projekt si bodo turisti še najbolj zapomnili, ne le zaposleni,  je med vsemi Butalci najbolj modro razložil Zmago. Mariborski letalski muzej, ki ga je parlament širokogrudno podprl z 30 milijončki na leto, pa drugo leto spet z istim denarjem, bo namreč podoben Kepsovi piramidi. Točno, Zmago je naš faraon! Je nesmrten! A je še več, ker razlika je pomembna. Naša piramida bo večja: visoka mora biti več kot 300 metrov, je rekel Zmago. In očitno prepričal butalski parlament. In pozabil dodati, kam spraviš turiste v kupolo s tristo metri višine, če je v njem že 400 zaposlenih! Če je na vsakem kvadratu že ena muzejska hostesa. In kam spraviš vse letalske eksponate v takšnole piramido. A kaj bi z malenkostmi! Koga to zanima?Kar pomeni, da bo ob vznožju Pohorja piramida gledala takole skorajda do polovice hriba. In bo za majhno naredila Pohorje. A to še ni vse: unikatna tvorba bo steklena, da se bo vse bliščalo od zunaj in navzven. Da se bo razkošna vsebina videla že od daleč! Kako so sijale očke Butalcev, ko so to poslušali! Kakšna mariborska Piramida ob Kalvariji neki, tole bo prava piramida. In sploh ne bo kalvarija. S čudovitimi razgledom po Dravskem polju, s čudovitimi letalskimi eksponati in čudovitim osebjem! Denar v Evropi je že pripravljen, zato le pohitimo, je še zažugal. In so si Butalci rekli: če so v Evropi tako modri, zakaj ne bi bili tudi mi! Imejmo ga, tegale Keopsa, posadimo ga tu pod Slivnico. Zakaj bi letala samo letela, naj bodo v piramidi. V naši piramidi! Za katere je znano, da so energetski centri. In proizvajajo energijo. In so si Butalci rekli, dajmo zgraditi takšno stekleno čudo.  Z visoko motivacijo in moralo so se lotili dela. V 12, 14 letih jo lahko dokončamo, so zadovoljno in hrabro zapredli in takoj zavihali rokave, da ne bi izgubljali časa.

 

Toda ko je padla noč, pa še prej, so vendarle ostali zvesti svoji navadi. Tudi v Mariboru. In tudi piramidi navkljub. Skalci se pač težko uprete. Še Egipčani so se ji, ko se valili ogromne skalnate bloke in sestavljali piramide. A Butalci so imeli drugačno poslanstvo. Naskok je bila njihova ideja in skalca njihov trden cilj. Bušk se niso ustrašili, kajti najbolj pristen je stik, od katerega nekaj imaš. Butn, butn, butn, je odmevalo dolgo v noč. In niso se utrudili.


 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane