Arhiv

 

»Berlin 1936 – Peking 2008«

 

»Olimpizem je življenjska filozofija, ki povezuje v harmonično celoto vrednote telesa, volje in duha. Olimpizem si prizadeva s povezovanjem športa, kulture in vzgoje ustvariti način življenja, ki bi temeljil na veselju, izvirajočem iz napora, na vzgojni vrednosti dobrega vzgleda in na spoštovanju splošnih osnovnih etičnih načel«

 

1 poglavje olimpijske listine

 

»V sklopu olimpijskih iger niso dovoljene demonstracije, politična, religiozna ali rasna propaganda.«

 

5 poglavje olimpijske listine

 

 

Cilj olimpijskega gibanja je s pomočjo športa vzgajati mladino in tako pomagati graditi miren in boljši svet brez diskriminacije in v olimpijskem duhu, kar je mogoče doseči le z medsebojnim razumevanjem v duhu prijateljstva, solidarnosti in fair-playa. Cilj te filozofije je s športom omogočati harmoničen razvoj človeka in tako povsod pomagati ustvarjati miroljubno družbo, ki skrbi za ohranitev človeškega dostojanstva. Zato  olimpijsko gibanje samo ali s pomočjo drugih organizacij v okviru svojih možnosti sodeluje v aktivnostih, ki prispevajo h krepitvi miru.

  

Ko so se po svetu razvijale politične krize so zmeraj znova napovedovali konec olimpijskih iger, toda olimpijska ideja je preživela obe svetovni vojni in vse druge politične preobrate, državne udare in revolucije.

 

Olimpijske igre segajo v Olimpijo v antični Grčiji v čas približno 1000 let pr.n.št. in so takrat imele kultni pomen. Antične olimpijske igre so se začele kot verska srečanja. Najprej je bila le ena tekma, na svojem višku pa so igre trajale pet dni in so vključevale različne športne panoge. Tekmovalci in gledalci so bili lahko le moški, ženske pa so imele svoje tekmovanje v čast boginje Here.

 

Pri antičnih tekmovanjih je bila zmaga veliko bolj pomembna kot to predvideva olimpijska filozofija Pierra de Coubertina. Zmagovalci so prejeli venec iz oljčnih vejic, kip ali vazo, trinožnik iz plemenite kovine, opravičeni so bili plačevanja davkov, dobivali so zastonj hrano, imeli so časten sedež v gledališču, peli so jim ode in pesniki so o njih pisali pesmi. Zmaga je bila nadvse pomembna, poraz pa je bil tako rekoč sramota za vso mestno državo. Seznami zmagovalcev so nam znani od leta 776 pr.n.št., vendar so proučevalci starega veka dokazali, da segajo igre daleč nazaj v drugo tisočletje. Med športne panoge v katerih so tekmovali so med drugimi sodili: teki, dvoboji, peteroboj, konjeniške in vozniške dirke ter izbor najboljšega trobentača in najboljšega glasnika. Odličja pa so zmagovalcem podelili šele zadnji dan iger.

 

Leta 391 n.št. je rimski cesar Teodozij I. uradno prepovedal vsa poganska čaščenja, med njimi tudi olimpijske igre, kar je tedaj pomenilo konec antičnega olimpijskega gibanja.

 

V srednjem veku je športno udejstvovanje po vsem svetu le počasi pridobivalo pomen. Šele v 19. stoletju se šport ponovno uveljavi. Razvijati so se začele nove športne panoge kot so golf, nogomet, tenis, vse bolj pa se je uveljavljala telovadba kot množičen šport. Največji pomen za razvoj olimpizma ima leta 1863 v Parizu rojen, potomec stare francoske družine, Pierre de Coubertin. Že v mladih letih se je navduševal nad antičnimi olimpijskimi igrami. Njegova ideja je bila ponovno obuditi "plemeniti in viteški" način urjenja telesa v obliki amaterskega športa, ki mora biti samemu sebi nagrada. Idealnih vrednot športnih srečanj nikakor ne bi smeli skaliti z materialnimi nagradami za športnike, niti z razmišljanjem o dobičku ali s športnimi kupčijami. Coubertin je neutrudno iskal primeren forum, preko katerega bi lahko populariziral svoje predstave o obnovi olimpijskih iger. Leta 1892 je somišljenikom predstavil idejo oživitve antičnih olimpijskih iger. Dve leti kasneje, natančneje 23. junija 1894 je bil ustanovljen Mednarodni olimpijski komite. Na kongresu na Sorboni so soglasno sprejeli sklep o ponovni ustanovitvi OI v letu 1896, ki bi bile v Atenah, nato pa vsaka štiri leta v prestolnici druge države.

 

Olimpijsko gibanje združuje vse tiste, ki se strinjajo z načeli in pravili Olimpijske listine in priznavajo avtoriteto Mednarodnega Olimpijskega Komiteja (MOK); to so Mednarodne panožne zveze olimpijskih športov, Nacionalni olimpijski komiteji (NOK), športniki, sodniki, društva in druge inštitucije, ki jih MOK prizna.

 

Olimpijsko gibanje je prepoznavno tudi po mnogih dejavnostih, ki segajo preko samih olimpijskih iger in širše posegajo v športni prostor: promocija športa in tekmovanj s pomočjo nacionalnih in mednarodnih institucij po celem svetu; v sodelovanju z javnimi in zasebnimi organizacijami ponuja šport, ki je v službi človeka; sodeluje pri razvoju "športa za vse"; spodbuja udejstvovanje žensk v športu na vseh nivojih - v smislu enakopravnosti z moškimi; nasprotuje vsem oblikam ekonomskega izkoriščanja športa in športnikov; bori se proti dopingu; promovira etiko športa, spodbuja fair play; ekološko ozavešča; s financiranjem in izobraževanjem spodbuja manj razvite države - programi Olimpijske solidarnosti.  (Povzeto po www.olympic.org)

 

Za olimpijske igre sta značilna dva simbola in sicer olimpijski ogenj in olimpijski krogi. Olimpijske igre se odpirajo z razkošno slovesnostjo, vrhunec katere je prižiganje olimpijskega plamena. Olimpijski ogenj prižigajo v spomin na antične igre že od leta 1928. Olimpijski plamen prenašajo tekači iz Grčije na kraj prireditve iger od leta 1936 naprej. Skupine tekačev nosijo baklo iz grške Olimpije, mesta starodavnih iger, na stadion, kjer bodo potekale aktualne igre.

 

Olimpijski krogi so značilni za olimpijsko zastavo s petimi prepletenimi krogi v modri, rumeni, črni, zeleni in rdeči barvi. vsaka ponazarja svojo celino. Modra ponazarja Ameriko, rumena Azijo, črna Afriko, zelena Evropo in rdeča Avstralijo. To zastavo si je zamislil Pierre de Coubertin in je prvič zaplapolala leta 1920 na olimpijskih igrah v Antwerpnu.

 

Izbira mesta gostitelja je izključna pristojnost MOK. Kandidature mest, ki se prijavijo za gostitelja olimpijskih iger, pregleda komisija za ocenjevanje kandidirajočih mest. Za organizacijo iger se lahko prijavi le mesto, katerega kandidaturo odobri NOK njegove države. Prošnjo za organiziranje olimpijskih iger mora uradna ustanova s privoljenjem NOK predložiti MOK. Uradna ustanova kandidirajočega mesta in NOK morata zagotoviti, da bodo olimpijske igre organizirane skladno s pričakovanji in pod pogoji MOK. Če se za organizacijo istih olimpijskih iger poteguje več mest iste države, mora NOK odločiti, katero izmed njih bo predlagal za volitve. Mestu se zaupa organiziranje olimpijskih iger le, če vlada ustrezne države predloži MOK dokument, v katerem zagotavlja, da bo država spoštovala Olimpijsko listino. NOK vodi in soodgovarja za dejavnosti in upravljanje svojega mesta, bodočega gostitelja, v zvezi s kandidaturo, od dneva vložitve kandidature MOK.

 

Vsako mesto, ki se prijavi za organiziranje olimpijskih iger, se mora pisno obvezati, da bo spoštovalo pogoje, predpisane za kandidirajoča mesta, ki jih je izdal izvršni komite MOK, kot tudi tehnična pravila, ki jih je predpisala mednarodna zveza vsakega športa, vključenega v program olimpijskih iger. Postopek, ki ga morajo upoštevati kandidirajoča mesta, določi izvršni komite MOK. Vsako kandidirajoče mesto mora ponuditi finančno garancijo, ki je primerna po mnenju izvršnega komiteja MOK.

 

Izvršni komite MOK na osnovi poročila komisije za ocenjevanje sestavi seznam kandidirajočih mest, ki se predloži skupščini MOK za volitve. Volitve, na katerih se izvoli mesto gostitelja, potekajo v državi, v kateri ni nobenega mesta, ki bi kandidiralo za organizacijo olimpijskih iger, potem ko je komisija za ocenjevanje kandidirajočih mest skrbno proučila poročilo. Razen v izjemnih okoliščinah morajo biti volitve izpeljane sedem let pred olimpijskimi igrami.

  

Otvoritvena in zaključna slovesnost morata biti organizirani v mestu gostitelju, kot tudi vsi športi, razen če gostitelj pridobi od MOK pravico, da organizira določena tekmovanja v drugih mestih ali na prizoriščih, ki so v isti državi.

  

MOK zaupa organizacijo olimpijskih iger NOK države mesta gostitelja ter mestu gostitelju. NOK mora zato organizirati organizacijski komite (OKOI), ki od ustanovitve neposredno sodeluje z MOK in od njega prejema navodila.

 

Od svoje ustanovitve do svoje ukinitve mora OKOI izvajati aktivnosti skladno z Olimpijsko listino, pogodbo, sklenjeno med MOK, NOK in mestom gostiteljem ter skladno z navodili izvršnega komiteja MOK.

 

V primeru nespoštovanja predpisanih pravil ali prekinitve sklenjenih obveznosti, je MOK upravičen odvzeti pravico do organizacije olimpijskih iger - kadarkoli in s takojšnjo veljavo - mestu gostitelju, OKOI in NOK, ne da bi to imelo posledice pri povrnitvi škode, ki je bila na ta način narejena MOK.

 

NOK, OKOI in mesto gostitelj so soodgovorni za vse obveznosti, sklenjene posamezno ali skupaj glede organiziranja in izpeljave olimpijskih iger razen finančnih obveznosti, ki sta jih skupaj dolžna nositi mesto gostitelj in OKOI brez izključitve odgovornosti katerekoli druge osebe. (Povzeto po http://www.olympic.si/index.php?id=27)

 

Moderne olimpijske igre je baron Pierre de Coubertin vzpostavil na osnovi dveh uradnih motivov: da bi se dežele sveta med seboj bolj povezovale in da bi ljudi spodbudili k večji telesni aktivnosti.

 

V ozadju te zgodbe je šlo za veliko bolj pragmatičen motiv. Igre so neposreden odziv na poraz Francije v Francosko-Pruski vojni, da bi na ta način Franciji povrnili nekaj izgubljene samozavesti. To je bil tudi dogodek, ki je poveličeval aristokratski kozmopolitizem. Prebujen iz političnih razlogov in le posredno tudi športnih, je seveda pogosto prestopal nevidno mejo med športnim tekmovanjem in družbeno politično realnostjo časa, v katerem se je dogajal.

 

Najbolj razvpiti trenutek, ko je ideologija posegla v to čislano in nadvse dobrodošlo mednarodno prireditev, se je zgodil leta 1936 na 11 olimpijskih igrah v Berlinu. Političnih posegov pa ni manjkalo ne prej, še manj pa kasneje, ko se je po drugi svetovni vojni razplamtela hladna vojna in so olimpijske igre postale poligon za razkazovanje specifične ideološke veličine.   

 

Druge olimpijske igre leta 1900 v Parizu in tretje leta 1904 v St. Louisu so potekale v sklopu promocijske gospodarske prireditve imenovane Svetovna razstava, kar je že takoj na začetku gibanju za od ekonomije neodvisen šport, podarilo precej slabo znamenje za prihodnost.

 

Leta 1906 so v Atenah potekale sicer nepriznane olimpijske igre, ki pa so postavile kar nekaj standardov za prihodnost, med drugim tudi idejo o povsem neodvisni športni prireditvi. Ob tem pa so igre postregle tudi s prvim politično motiviranim škandalom. Med podelitvijo nagrad so v čast Irskemu tekmovalcu izobesili uradno Angleško zastavo, kar je zmagovalca razjezilo do te mere, da je splezal na drog in Angleško zastavo zamenjal z Irsko.    

 

Leta 1908 v Londonu se je zaiskrilo med Finsko in Rusijo. Finska, ki je bila takrat pod Rusijo, ni želela tekmovati pod Rusko zastavo, zato so njeni športniki tekmovali brez zastave.

 

Leta 1916 so bile igre predvidene za Berlin, vendar zaradi prve svetovne vojne odpovedane.

 

Leta 1920 so igre potekale v Antwerpnu v Belgiji. Prvič so izobesili olimpijsko zastavo, ki je od takrat simbol olimpizma in prvič so kot simbol miru nad prireditvijo poleteli beli golobi. Kljub vsem miroljubnim sporočilom, pa večina v prvi svetovni vojni poraženih držav na igre ni bila povabljena.  

 

Leta 1928 so igre potekale v Amsterdamu in veljajo za naslednjo prelomnico v olimpijskem gibanju. Takrat so prvič prižgali olimpijski ogenj, med sponzorji prireditve se prvič pojavi Coca-Cola in v olimpijsko družino se zelo uspešno vrne Nemčija. Prav tako so na teh igrah prvič dovolili tekmovati ženskam tudi v atletiki in gimnastiki.

 

Leta 1932, ko je po svetu kosila gospodarska kriza, so olimpijske igre organizirali v Los Angelesu. Zaradi omenjenega razloga so igre potekale skoraj izključno v domeni Američanov. Večina športnikov si dolge poti na ameriški zahod enostavno ni mogla privoščiti, čeprav je prav na teh igrah z enim tekmovalcem debatirala Kitajska.   

 

Leto 1936 je pripadlo Berlinu. Berlinu so bile igre dodeljene leta 1931, se pravi še pred prihodom nacistov na oblast, tako da je organizacijo prireditve kot tudi samo prireditev spremljalo napeto politično vzdušje in številne grožnje z bojkoti. Za Hitlerja in nacistično stranko so olimpijske igre v Berlinu pomenile priložnost, po porazu v prvi svetovni vojni, prikazati Nemčijo v novi luči in pri tem namenu nacisti niso izbirali sredstev. Berlinski olimpijski komite je verjel, da bo šport ojačal nemškega duha in vzpostavil solidarnost in enotnost med nemško mladino. Olimpizem je zanje pomenil tudi rasno higieno in Židje in Romi za Nemčijo niso smeli tekmovati. Med olimpijskimi igrami so se pojavljali številni dvomi o tem ali naj se igre zgodijo in ali na njih sodelovati. Med najglasnejšimi so bili Američani. ZDA so razmišljale o bojkotu iger, ker bi sodelovanje na igrah lahko pomenilo podporo nacističnemu režimu in njegovi antisemitski politiki. Na drugi strani so mnogi menili, da olimpijske igre ne bi smele zrcaliti političnih pogledov na svet, temveč da je to le tekmovanje velikih športnikov. Avery Brundage, predsednik ameriškega olimpijskega komiteja je bil proti bojkotu. Menil je da z Židovskimi tekmovalci Nemci ravnajo pošteno in da bi se morale igre neokrnjeno nadaljevati. Brundage je bil prepričan, da v športu politika ne igra nobene vloge: »Temelj modernih olimpijskih iger bo spodkopan, če bodo posamezne države omejevale sodelovanje na igrah na osnovi razreda, vere ali rase«. Brundage je prav tako menil, da sodelovanje ZDA na olimpijskih igrah poskuša prepreči židovsko komunistična zarota. V nasprotju z Brundagem je bil Jeremiah Mahoney, predsednik amaterske atletske zveze, proti olimpijskim igram v Berlinu in je podpiral bojkot. Pozval je časopise in protinacistične skupine, da protestirajo priti udeležbi ameriške odprave na igrah. Mahoney je menil, da je diskriminacija na igrah v nasprotju z olimpijskimi načeli in da sodelujoči z svojo udeležbo kažejo podporo Hitlerjevemu Rajhu. Afroameričani in ameriški Židje so prav tako izražali svoje poglede na to dilemo. Večina Afroameriških časopisov je podpirala olimpijado. Menili so, da bodo zmage temnopoltih športnikov spodkopale nacistične poglede o superiornosti arijske rase. Organizacije ameriških Židov so olimpijadi nasprotovale. Organizirali so shode in podprli bojkot nemških izdelkov, da bi se na ta način distancirali od ameriške udeležbe na igrah. Na koncu je v debate zmagalo stališče Averya Brundagea, spodleteli pa so tudi drugi poskusi, da bi spodbudili bojkot. Na koncu je predsednik Roosevelt celo zahteval, da se ZDA iger udeležijo. Čeprav nekaj športnikov, predvsem židovskih, na igrah ni želelo sodelovati, so olimpijske igre leta 1936 imele do tedaj največje število udeležencev. Olimpijski ogenj so takrat prižgali drugič, vendar so prvič organizirali tudi olimpijsko štafeto, ki je svojo pot začela v Olimpiji v Grčiji in od takrat velja za enega simbolov olimpizma. To so bile tudi prve igre, ki so jih gledalci lahko spremljali preko živega televizijskega prenosa. Nemški poštni urad, ki je takrat organiziral ta prenos, je pripravil preko 70 ur živega programa, ki so ga prenašali v posebne televizijske sobe v Berlinu in Potsdamu in v nekaj privatnih stanovanj, ki so posedovala TV zaslone. Signal iger je eden prvih televizijskih signalov, ki jih je oddala Zemlja in zato ni čudno, da jih je Carl Sagan v svoji znameniti znanstveno fantastični zgodbi Contact, uporabil kot prvi kontakt človeka z nezemljani. Prav tako so to igre, ki so kot prve ovekovečene na dokumentarnem filmu. To nesmrtno dejanje je malo v podporo Hitlerju in veliki Nemčiji malo pa tudi olimpizmu in zanamcem, v pionirskem filmu Olympia, ovekovečila tudi zaradi tega nesmrtna Leni Riefenstahl.

 

»Športni viteški boj prebuja najboljše človekove karakteristike. Tekmovalce združuje v medsebojnem razumevanju in spoštovanju. Prav tako pomaga povezovati države v duhu miru. Zato olimpijski ogenj ne bi smel nikoli umreti.«

 

Adolf Hitler

 

»Nemški šport ima eno samo nalogo – da ojača karakter nemških ljudi, jih prepoji z duhom bojevanja in tovarištvom, ki sta nujna v boju za obstoj.«

 

Joseph Goebbels

 

Ker so bile igre leta 1936 tako uspešne (v športnem, kulturnem in ideološkem – pa še kakšnem – smislu) so igre, ki so bile leta 1940 dodeljene Japonski, zaradi izbruha druge svetovne vojne, odpovedane. Podobna usoda je doletela tudi igre predvidene za leto 1944.

 

Leta 1948 so igre v duhu okrevanja po vojni potekale v Londonu. Zavezniki so izpostavljali svojo legitimnost kot zmagovalci druge svetovne vojne in Nemčiji in Japonski niso dovolili nastopa na igrah, Sovjetska Zveza pa je sodelovanje na igrah odklonila. To leto se je zgodil tudi prvi prebeg športnika iz vzhodnega komunističnega bloka na zahod.

 

Leta 1952 so igre potekale v Helsinkih na Finskem. Z svojo prisotnostjo jih je zaznamovala komunistična Sovjetska Zveza. Prvič je bilo moč spremljati spopad med vzhodnim komunizmom in kapitalističnim zahodom, ki bo zaznamoval praktično vse olimpijske igre v obdobju hladne vojne.

 

Olimpijske igre leta 1956 v Melbournu so bile na vrhuncu hladne vojne, zaradi takratnih razmer v svetu, prežete s številnimi bojkoti. Arabske države so igre bojkotirale zaradi napada Izraela na Egipt, številne zahodnoevropske države pa zaradi Sovjetske invazije na Madžarsko. Spopad se je prenesel tudi na športna prizorišča, tako je med tekmovanjem prišlo do krvavega obračuna med vaterpolisti Sovjetske zveze in Madžarske. Kitajska se je nastopu odpovedala zaradi Tajvana. Pozitivni duh prireditve je rešila Nemčija, ki je na teh olimpijskih igrah nastopila kot enotna država.

 

Leta 1960 je igre gostil Rim. Nemčija je še drugič zapored nastopila kot enotna država.

 

Leta 1964 je svojih pet minut slave dobil Tokio. Japonska je igre izkoristila, da se svetu pokaže v novi luči. Južna Afrika na igre ni bila povabljena zaradi rasne segregacije v svoji državi. Nemčija je še zadnjič pred združitvijo nastopila pod skupno zastavo.

 

Olimpijske igre v Mehiki leta 1968 je zaznamoval boj proti rasni diskriminaciji v Ameriki. Morda eno najbolj znamenitih uporniških gest sta v podporo gibanju za državljanske pravice z dvigom pesti ponazorila temnopolta ameriška športnika Tommie Smith in John Carlos. Kot posledico tega sta si prislužila suspenz iz iger, ker je bilo njuno dejanje v nasprotju s principi olimpijskih iger. Za podobno gesto si je ob igranju sovjetske himne kazen prislužila tudi češkoslovaška gimnastičarka Věra Čáslavská. V času pred igrami so tudi mehiški študentje poskušali medijsko pozornost sveta izkoristiti za proteste proti avtoritarni mehiški oblasti. Oblast je na potezo odgovorila z silo, kar je rezultiralo v masakru, v katerem je bilo ubitih več kot 200  protestnikov.

 

Olimpijske igre leta 1972 v Münchnu v Nemčiji je zaznamovala drama z talci. Palestinska teroristična skupina je zajela 11 izraelskih športnikov, ki so bili kasneje, v poskusu reševanja, ubiti. Poskus Nemčije, da se v velikem slogu vrne med ugledne in spoštovane države, je tako, navkljub spodbudnemu začetku iger, minil v znamenju številnih terorističnih groženj, zaradi česar so nekateri športniki predčasno zapustili igre.  

 

Leta 1976 v Montrealu se je bojkota poslužilo okoli 20 afriških držav, ki na igrah niso želele sodelovati zaradi Novozelandske ragbi ekipe, ki je v pripravah na igre odigrala tekmo z Južno Afriko, ki je bila takrat zaradi apartheida športno izolirana država. Tajvan se je igram odpovedal, ker ni mogle tekmovati pod svojim kitajskim imenom. Igre so zaznamovali številni bojkoti in obtožbe o zlorabi poživil Vzhodno Nemške ekipe. Igre so Montrealu prinesle veliko izgubo, kar je v prihodnjih letih mnoge prestrašilo, da bi kandidirali za to prireditev. Igre v Montrealu so bile zadnje, ki so se financirale iz javnih virov. Posledično je prišlo do neizogibne komercializacije športa in tudi olimpijskih iger.  

 

Leta 1980 v Moskvi smo bili priča največjemu bojkotu v zgodovini iger. Zaradi sovjetske invazije na Afganistan so igre bojkotirale ZDA in večina držav zahodnega bloka, kar je pomenilo okoli 50 držav, preostalih 14 zahodnih držav pa je v znak protesta na igrah tekmovalo pod zastavo olimpijskega gibanja.

 

Leta 1984 v Los Angelesu  so v odgovor na bojkot iz leta 1980 iz tekmovanja izostale skoraj vse države vzhodnega bloka, je pa na tekmovanju prvič po letu 1952 ponovno tekmovala Kitajska. Igre so predstavljale preobrat v organizacijskem smislu, saj so zaradi povečane komercializacije, prve prinesle večje dobičke.

 

Leta 1988 se je iger veselila prestolnica Južne Koreje, Seul. Čeprav je bila Južna Koreja v času izvolitve za prirediteljico iger še totalitarna država, se je med pripravami na igre uspešno podala na pot sprememb. Igre so torej imele za nadaljnji razvoj Koreje enormen pomen in vpliv. Severna Koreja, ki je bila uradno še vedno v vojni z Južno Korejo, se igre ni udeležila, zaradi česar so se bojkotu pridružile tudi Kuba, Nikaragva in Etiopija.   

 

Leta 1992 je igre gostila Barcelona. Nemčija je na igrah ponovno nastopila kot enotna država, med olimpijsko druščino se je vrnila Južna Afrika, bivša Sovjetska zveza pa je po razpadu v glavnem nastopila pod olimpijsko zastavo kot skupnost držav. Prvič po razpadu Jugoslavije so na igrah nastopile tudi države nastale na tem območju, vendar le v individualnih športih.

 

Leta 1996 je po burnem izbirnem postopku jubilejne igre priredila Atlanta. Rojstno mesto Coca-Cole, je premagalo prirediteljico prvih olimpijskih iger, Atene. Med prireditvijo je prišlo do bombnega napada, v katerem sta umrla dva človeka. Igre so zaradi pretirane komercializacije obveljale za ene najbolj nepopularnih v zgodovini olimpijskih iger.

 

Leta 2000 je igre organiziral Sydney. Na igre zaradi diskriminacije žensk ni bil povabljen Afganistan, je pa igre zaznamovalo prijetno vzdušje in poklon avstralskim domorodcem Aboriginom, ki jih je najbolj prezentno zastopala atletinja Cathy Freeman.

 

Leta 2004 so igre, kot kompenzacijo za izgubljene jubilejne igre, dobile Atene.

 

Leto 2008 zaznamuje Peking. Peking je eden najbolj tveganih izborov za prireditelja olimpijskih iger v vsej njihovi zgodovini. Kitajska je komunistična država, v vseh pogledih totalitarni režim, brez želje po kakršnemkoli popuščanju, ki paradoksalno, nezadržno raste na ramenih nebrzdanega kapitalističnega tržnega gospodarstva. Ves čas priprav na igre je bilo mogoče poslušati novice o možnih bojkotih, še posebej so bili ti glasovi glasni tekom zelo odmevne poti olimpijske bakle, ki so jo spremljali do tedaj ob tej priliki še ne videni prizori. Protesti niso usmerjeni samo proti očitnim kršitvam številnih človekovih pravic, ki so nam na zahodu že skoraj preveč samoumevne, ampak tudi proti zatiranju in nasilju nad Tibetanci, ki so jih leta 1951 nasilno priključili Kitajski, za neobstoječe pravice delavcev, proti strašnemu onesnaževanju okolja v želji po čim večjemu in hitrejšemu gospodarskem napredku, neprikriti pomoči genocidnim Afriškim režimom, ki jih Kitajska varuje zaradi svojih gospodarskih interesov, nenazadnje pa tudi proti nenehni pretnji Tajvanu, ki kot otok kitajskih odpadnikov, že ves čas živi pod nevarnostjo Kitajske invazije.

 

Navkljub obljubam ob razglasitvi prireditelja olimpijskih iger 2008, da bo Kitajska popravila svojo kartoteko človekovih pravic, so se v tem času stvari obrnile celo v nasprotno smer. Kitajska danes usmrti več ljudi kot katera koli druga država tega sveta, vključno z ZDA. Za nadzor nad javnim mnenjem se poslužuje najostrejše cenzure, ki je v današnjem svetu informacij in interneta mogoča. Celo tuji novinarji so tarče cenzure in raznih prepovedi ali pa kar nasilja. O tem recimo poročajo organizacije kot je  Human Rights Watch. Eden od članov olimpijskega komiteja je vpričo tega anonimno zatrdil naslednje: »Če bi olimpijski komite pred sedmimi leti vedel za takšno stanje omejevanja svobode, potem resno dvomim, da bi Peking dobil olimpijske igre.« Čeprav so okoli 20000 tujim novinarjem obljubili neomejen dostop do interneta tekom iger, je konec julija član pekinškega olimpijskega komiteja Sun Weide naznanil, da bodo novinarji deležni le »primernega« dostopa do strani, pri čemer bodo strani z kontroverzno vsebini še vedno blokirane. Hoteli v Pekingu so v naprej dobili jasna navodila kako postopati pri elektronskem nadzoru gostov, ki bi z svojo opremo želeli dostopati do spornih strani. Prebivalci Pekinga in obiskovalci olimpijskih iger so na ta način podvrženi nadzoru, ki v sodobni zgodovini iger nima primerjave.

 

Tako Juan Antonio Samaranch, ki je leta 2001 Pekingu podelil igre, kot zdajšnji predsednik olimpijskega komiteja Jacques Rogge, sicer z vse večjo nelagodnostjo v očeh trdita, da bodo te igre ponovno najboljše v zgodovini in da ne obžalujeta, da je komite za prireditelja iger izbral ravno Peking. Čeprav na vidiku ni nobenega uradnega bojkota iger razen tistih, ki se protestno naj ne bi udeležili otvoritve, veliko različnih aktivističnih skupin za čas iger pripravlja neodvisne kampanje in proteste. Nekaj priložnostnih protestov pa gre pričakovati tudi s strani tekmovalcev. Svojevrstno akcijo so recimo baje v primeru osvojitve zlate medalje pripravile norveške rokometašice, pa tudi nekaj drugih udeležencev tekmovanj je kljub prepovedi naznanilo možnost simboličnih protestov. Britanska olimpijsko društvo je od britanskih športnikov pred igrami zahtevalo podpis dokumenta, v katerem zahtevajo, da se športniki vzdržijo vsakršnega komentiranja občutljivih političnih tem, čeprav ob tem poudarjajo, da s tem ne želijo cenzurirati športnikov, ker je podoben člen vsebovan že v samem dokumentu olimpijskih iger. Seveda so skupine, ki pripravljajo proteste tudi v tujini pod budnim očesom kitajske obveščevalne službe kot tudi ameriških protiterorističnih organizacij, saj je del protestov naperjen tudi proti ZDA.

 

Pozivi k pritiskom na Kitajsko oblast in k možnemu bojkotu iger so podali tudi številni predstavniki svetovnega političnega in kulturnega življenja. Filmski režiser Steven Spielberg, ki je v protest proti Kitajski vlogi pri genocidih v Sudanu odstopil iz mesta umetniškega svetovalca iger, je v odstopni izjavi zapisal: »Največjo odgovornost za zločine gotovo nosi Sudanska vlada, a bi mednarodna javnost in še posebej Kitajska morala storiti več za njihovo preprečitev.« 106 ameriških pravnikov je podpisalo javno pismo, v kateri poziva ZDA k bojkotu iger zaradi Kitajske podpore Sudanski oblasti in zaradi prisilnih preselitev pred začetkom iger. Podobno resolucijo pa je avgusta lani predlagala tudi kongresnica Maxine Waters.

 

Slogan iger »One World, One Dream« (en svet, ene sanje), je svojevrsten paradoks in dober indikator duha teh olimpijskih iger. Če se je s prvim delom slogana še mogoče strinjati, dejansko imamo na voljo samo en svet, pa je drugi del slogana precej problematičen. Kako lahko vsi sanjamo ene sanje, razen če nas v to prisilijo?

 

Amnesty International poroča o številnih kršitvah človekovih pravic, med drugim tudi o zapiranju ljudi brez sodnih postopkov v prevzgojne centre, ki nosijo pomenljivi naziv »prevzgoja skozi delo«, kamor zapirajo ljudi za najmanjše prestopke in v katerih jih na prisilnem delu lahko zadržujejo tudi do 4 leta. V svojem najnovejšem poročilu, ki je bilo objavljeno deset dni pred začetkom Olimpijskih iger, Amnesty International ugotavlja, da so kitajske oblasti prelomile vse svoje obljube. Poročilo ocenjuje ravnanje kitajskih oblasti na 4 področjih, povezanih s temeljnimi olimpijskimi vrednotami »univerzalnih temeljnih etničnih načel« in »človeškega dostojanstva«: te vključujejo pregon aktivistov za človekove pravice, pridržanje brez sojenja, cenzuro in smrtno kazen. Sklep poročila z naslovom Olimpijsko odštevanje: Prelomljene obljube (The Olympics Countdown: Broken Promises) je, da se je na večini teh področij stanje še poslabšalo. Pred OI so kitajske oblasti zaprle, odredile hišni zapor in na silo odstranile posameznike, za katere verjamejo, da ogrožajo podobo »stabilnosti« in »harmoničnosti«, ki jo hočejo predstaviti svetu. »Kitajske oblasti uničujejo zapuščino OI. Izpustiti morajo vse zaprte miroljubne aktiviste, dovoliti tujim in domačim novinarjem, da svobodno poročajo, ter še napredovati do odprave smrtne kazni. Svetovni voditelji, ki bodo obiskali OI, morajo javno izraziti svoj glas v dobro varovanja človekovih pravic na Kitajskem ter v podporo posameznim kitajskim aktivistom za človekove pravice. Če tega ne bodo storili, bodo poslali sporočilo, da je sprejemljivo, če država gosti OI v ozračju represije in pregona.«

 

Kitajska se kot posledica nebrzdanega in nenadzorovanega napredka, ki sicer koristi tudi nekaterim med nami na zahodu, ubada z onesnaženostjo zraka in okolja, ki znatno presega še sprejemljive okoljske standarde. Čeprav bi naj z izjemnimi okrepi onesnaženost v Pekingu in bližnji okolici znižali na sprejemljivo raven, pa to za življenje tam živečih ljudi ne pomeni nič dolgoročnega. Čisti zrak oziroma življenje v čistem okolju, je ena od vedno bolj pomembnih človekovih pravic.

 

Zaradi svojih totalitarnih praks je Kitajska, podobno kot dandanes tudi zahod, tarča številnih uporniških skupin, ki v svojem boju za pravico ne izbirajo sredstev in ne štedijo tujih življenj. Terorizem je tako lahko še ena huda pretnja olimpijskemu duhu, ki na ta način ne bi bil ogrožen prvič.

 

Center za bivanjske pravice in razlastitve iz Ženeve poroča, da so zaradi olimpijskih iger bolj ali manj nasilno in brez primernih poplačil preselili okoli 1,5 milijona prebivalcev Pekinga. Nekateri viri navajajo, da je bilo samo do maja 2005 zaradi olimpijskih iger preseljenih 300000 prebivalcev, številne pa je zaradi protestov proti preselitvam zaprla tudi policija. Številni ostajajo brez domov tudi zaradi širjenja industrijskih in poslovnih obratov.

 

Nesmiselna sla po gospodarski napredku tudi na zahodu delavcem jemlje težko prislužene pravice. Vendar to ni nič v primerjavi z Kitajsko, kjer cenene delovne sile seveda ne zmanjka tako zlahka. Kršena so praktično vsa načela, ki so jih v preteklosti izborila delavska gibanja, delavec pa je degradiran na raven sužnja. Vsak poskus delavskih demonstracij ali protestov je nemudoma zatrt.

 

Kitajska je glavna podpornica in financerka Sudanske oblastne falange, ki že leta v Darfurju izvaja genocid nad tamkajšnjim prebivalstvom. Podobna je zgodba tudi z sosednjim Mjanmárom ali bivšo Burmo, ki ji prav tako vlada okrutni vojaški režim, ki mu Kitajska pomaga ostati na oblasti.

 

Manjšine in verske skupnosti so na Kitajskem pod budnim nadzorom kitajskih varnostnih organov skupaj z migracijskimi delavci, aktivisti in sploh vsemi, ki bi na kakršen koli način lahko ogrozili paradoksalni slogan iger »One World, One Dream« (en svet, ene sanje). Po poročanju kanadskega časnika »Globe and Mail« so lastniki lokalov v Pekingu dobili celo neposredna navodila, da ne strežejo nekaterim manjšinam in družbenim skupinam. V času iger so velikemu številu migracijskih delavcev prepovedali bivanje v Pekingu, ker se oblasti bojijo protirežimskih demonstracij.

 

Vse mednarodne akcije, ki so naperjene proti igram, so na Kitajskem spodbudile močno nacionalistično vzdušje, ki preti celo z nasiljem usmerjenim proti tujcem, ki bodo obiskali igre. Pojavili so se pozivi k bojkotu nekaterih tujih izdelkov, pred eno francoskih trgovin pa so protestniki zažgali tudi francosko zastavo. Tuji novinarji so deležni številnih groženj, tudi z smrtjo, saj Kitajci prav novinarje krivijo za, po njihovem, pristransko poročanje o dogodkih ob protestih v Tibetu. Uradna medijska poročila pravijo, da se je odnos Kitajcev do tujih medijev v zadnjem času občutno poslabšal. Tednik Time predvideva, da bi nacionalistični protesti lahko izbruhnili tudi v protirežimske, zato si Pekinške oblasti prizadevajo za popolno kontrolo nad ljudmi in mediji. Prenos olimpijskih prireditev bo, tudi zaradi vseh naštetih nevarnosti, potekal z 20 sekundnim zamikom.

 

Viri

 

http://politics.guardian.co.uk/politicspast/page/0,9067,892902,00.html

http://www.cfr.org/publication/16366/

http://multimedia.olympic.org/pdf/en_report_122.pdf

http://www.olympic.si/index.php?id=27

www.olympic.org

http://www.amnesty.si

 

Napotila

 

http://www.amnesty.si

http://www.amnesty.org/

http://www.athletesdocare.com/

http://www.hrw.org/

http://www.cohre.org/

http://studentsforafreetibet.org/

http://www.humanrightstorch.org/news/

http://www.olympicwatch.org/

http://www.ifjc.org/

http://www.ifex.org

http://www.chinafreedom.org/

http://chinaview.wordpress.com/

http://www.chinahumanrights.org/

http://www.playfair2008.org/

http://www.riefenstahl.org

http://www.rsf.org

 

Brošura

 

Berlin 1936 - Peking 2008 (PDF)

 

Video kolaž »Berlin 1936 – Peking 2008«

 

 


 

 

 


Bookmark and Share
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane