V podporo Pekarni, kakršna je in kjer je

Sloviti sociolog Ulrich Beck v svoji knjigi »Kaj je globalizacija« omenja karikaturo, ki prikazuje španske osvajalce, kako v lesku svojega orožja stopajo v Novi svet. »K vam smo prišli, da bi z vami govorili o Bogu, civilizaciji in resnici,« pravi eden med njimi. Na drugi strani mu zaprepaden domorodec odgovarja: »Seveda, kaj bi radi vedeli?«

Da bi razumeli komični učinek karikature, moramo poznati kontekst. Recimo masakre, ki so sledili osvajalski prilizljivosti prinašalcev »resnice in Boga«. Omenjena zgodba ni brez asociacij na kulturno stvarnost Maribora tukaj in zdaj, pri čemer imamo v mislih predvsem otočke alternativne in mladinske kulture; kaj več od tega niti ni ostalo. Kar se z njo dogaja, znova spominja na masaker. Radio Marš, eden zadnjih nekomercialnih in študentskih medijev, je v zadnjih vzdihljajih in pametno bi bilo preveriti tudi, v kakšni meri k temu prispevajo »notranji sovražniki«. Mladinska kultura MKC-ja ja bila iz Orožnove ulice razvpito izgnana kot »straniščna kultura« - za takšno jo je promoviral tedanji rektor dr. Ludvik Toplak in kasneje iz stavbe hvalisavo naredil palačo, imenovano rektorat. V kakšne metastaze je prešla danes in v kakšni meri ji je »straniščni« pedigre bil v napoto, bo treba vprašati »akademike« z univerze. Zadnji eklatantni primer, ki se neposredno navezuje na anekdotično zgodbo iz Beckove knjige, zadeva kulturni center Pekarna z vsemi svojimi društvi in posamezniki, iz katerega želi, v imenu civilizacije nepremičninskih baronov, mestna občina pregnati še zadnje domorodce. Z ognjem in mečem se mariborski Metelkovi, unikatnemu prostoru heterogenih artikulacij kulturnih akcij in praks, obeta selitev v urbanost t.i. Karantene na drugem delu mesta. Če prav razumemo, bi spomeniško varovane objekte podrli in na njih zgradili imenitne stavbe – v zadovoljstvo občine, investitorjev in domnevnih kupcev. In v čistem nasprotju s še nedavno tega izrečenimi prijaznimi in mamljivimi predlogi.

V imenu evropske prestolnice kulture, s katero se nam bodo že prav kmalu bahali lokalni mariborski kulturni šerifi, se že v tem trenutku drastično krčijo proračunska sredstva za financiranje projektov založb in revij, kakršni sta Litera in Dialogi, če omenimo le nekatere. Vse v stilu: kaj bi nam wc-kultura, zamenjajmo jo s Kulturo. Oziroma z Videzom kulture. Mladim se namesto »straniščne kulture«, v kateri je uživala, ponujajo razprodaje kakšnega Europarka in čevapčiči po okusu festivalskega Lenta. Toda prinašalcem civilizacije in resnice pač ni dovolj – zdaj bi »kultivirali« še Pekarno, ta enkraten prireditveni in družbeni prostor – takšen, ki si ga želijo.

Napak bi bilo misliti, da ti prostori padajo pod pritiskom kapitala. Da se svoboda drugačnosti (formalne, kulturne, subkulturne, prireditvene, arhitektonske, urbane, javnostne), ki bogati barvni spekter vsake premišljene kulturne infrastrukture nekega mesta, izgublja vpričo nekakšnih ekonomskih pritiskov. Mogoče že, toda deklarativno nanjo pritiskajo občinski in drugi veljaki v imenu - kulture. Vaša ni prava, prava je naša, je njihovo geslo. In zelo verjetno ob tem le blefirajo. Ampak prav ta gesta jih izdaja. Kulturniški konkvistadorji nam prinašajo vero v pravega boga, zaradi katere se splača bežati pred njimi in pred njihovi bogovi.

Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike,

predsednik društva Andrej Adam in člani