Bonbonček 42

Pedri in lezbače, raus

V Butaliji so imeli rajo, pravo in avtohtono, takole butalsko. Bila je čista kot Soča in zvišena kot Triglav. In bila je prezirljiva do istospolnih. Saj veste: tisti, ki bi kar z istimi. Prav gravžalo se jim je, če so za kakega slišali. Proč od nas, so vpili. Lezbače nesramne, s kom se dol dajete, so bili jezni. Pa toliko kmetov samskih je naokoli, traktorji so prazni, domačije umirajo. Kaj drek mešate, so vpili za pedri. Pustite naše sinove pri miru.

A imeli so tudi politike, ki so homoseksualnost nadvse sovražili. Glej ga zlomka, hudiča, ki nikoli ne počiva: ko so v eni prepotentnih butalskih strank – in ni jih bilo malo - iskali novega čistilca prostorov, je šef želel poizvedeti pri njegovem prejšnjem delodajalcu, ali je zanesljiv. Zato ga je poklical in ga povprašal, kako se je obnašal pri njih. »Lažnivec, kradljivec in homoseksualec!« je odgovoril bivši delodajalec bodočega čistilca stranke.

Nič ne de, ni hudo: njen butalski šef je zjutraj počakal na plemenitega čistilca in mu rekel: »Če boš lagal, boš na cesti, če boš kradel, boš pristal na policiji! To se ne sme! No, zdaj mi daj pa poljubček na ustnice in hitro na delo!«, ter ga potrepljal po zadnjici.

Ja, tako je to bilo v romantični Butaliji. Čisto zaradi čistilcev in fletno zaradi delodajalcev. In potem so, kar iznenada, napadli geje in lezbijke v totem mestu neki prestrašeni tipi. Skupina prenapetežev, 10 po številu, ki sebe razume kot varuha čistosti mesta. Ali pa skriva lastno homoseksualnost. Mesto je zanje zaenkrat »neokuženo« s homoseksualnostjo, so rekli. Obvarujmo ga, saj smo vijolični Butalci. Rečeno, storjeno. V sredini dneva, v samem centru mesta in ob številnih pričah so opravili, kot se šika. Z noži. Profesionalno, kot je treba. In potem so drugi dan, po paradi, opravili še v bolanem mestu. Onem močvirnem. Ampak ponoči. Tam niso vijolični.

Joj, ni bilo lahko po vsem tem. Ker v Butaliji so šli v luft! To je sovraštvo, to je nestrpnost, to se delati ne sme! Nestrpnost pri nas narašča, so trdili ti drugi. Homoseksualci so čisto taki kot mi, so dejali. Pa kaj potem, če luknje niso prave. Vse so božje. Spet drugi, šefi in podšefi strank, so bili bolj prizanesljivi. Potrepljali so po zadnjici. Prvi med njimi, želiran, je zamahnil z roko, češ da gre za samopromocijo, »za samopromotivne namene«. Konec citata. Tu ni kaj obsoditi, je dodal. Spet drugi, krščanski pravoverec z mustaši, je zatrdil, da so organizatorji sami krivi, češ da izzivajo nasilje. »Nasilje lahko rodi samo protinasilje… Vsekakor pa pričakujemo od tovrstnih organizatorjev, takšnih in podobnih parad, da po nepotrebnem ne provocirajo širše javnosti.« Konec citata.

Dobro je rekel brkati. Prav jim je, kaj pa tam stojijo in izzivajo. Provocirajo nas. Ker so tam. Kako si drznejo stati sredi ulice? In še nekaj protestirati. Proti čemu vendar? In deliti nekakšne letake. Saj to vendar kvari našo mladino! To ne gre: bo še ona, mladina, začela isto delati in ji bo všeč postalo. Si predstavljate to katastrofo! Butalski narod lahko propade. To pa res ne smemo dovoliti, so se strinjali Butalci. Da bi ob vseh mamilih, alkoholu in kriminalu še luknje zamenjali! Hora legalis, hora sexualis!

Spet drugi so rekli: vi, dragi Butalci, malo ste se zmotili. Saj gre vendar za vas, ne za njih: vi v te pedre projicirate vso zlo iz svojih privatnih življenj. Podobno je z Romi, istospolnimi, muslimani… Nehajte že s svojimi travmami! Oni niso nič krivi. Z vami je nekaj narobe. Joj, kako so bili Butalci razkurjeni, ko so to slišali. Kar tresli so se. Mi, da imamo težave s sabo? Ne, mi ne dovolimo homoseksualcem, da hodijo po ulici. Samo to, nič več. Je to nasilje? Ni, to je pacifistična gesta. To je pacifikacija ulic. Skrb za kulturno krajino in arhitekturno celovitost. Naj gredo takile nazaj za štiri zidove, so rekli vijolični. In cerkveni takisto. Točno tako. Naj gredo za zidove. Nočemo jih videti. Naj nekam gredo. Vsekakor proč od nas. Naj si pokrijejo obraze. Da ne slišimo več zanje! Ulice naj bodo neomadeževane. Zidovi njihovih domov pa naj molčijo! Ker Bog tja ne vidi, ulice ima pa pod kontrolo.

Joj, je ta butalski Bog nekam omejen, so zavzdihnili drugi. Da ne vidi skozi zidove. Kakšne, take zelo debele? A zdaj še Bog ni več to, kar je bil, vseviden in vsemogočen? No, vsekakor morajo ulice in trgi biti čisti. Enobarvni, ne pa mavrični. Purificirani. Destilirani. Kot arijska rasa. Ne spodobi se, saj smo vendar v Evropi. Če kdo že mora biti gej, so rekli Butalci, potem naj vsaj to ne pove na glas! Naj bo lepo tiho in da mir. Pa gleda skozi okno, kako smo mi fajn! Naj se naredi za nevidnega. Tu je Butalija. Ja, tako je to bilo pri njih. Imeli so vijolične cerkve: duhovniki sicer niso bili obritoglavi in obritoglavci ne duhovniki, ampak čudovito so se ujeli. Bili so istih misli in načel o homoseksualcih. Raus!

In ko so tega že imeli dovolj in bili povsem prepričani vase, so svoj spol preverili še pri skalci. Za Butalke je bil skalek, za Butalce skalca. Vedno prav. Vedno nasprotnega spola. In vedno s pravo luknjo, ki so jo dobro zadeli. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili Butalci, se niso prav nič naveličali.

Citati so vzeti iz Dnevnika 24.ur na POP TV na dan 4. 7. 2006)

objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ - 95,9 MhZ in www.radiomars.si