Arhiv

 

Paradoks zagovornikov argumenta o Kanglerjevi nedolžnosti

 

Obstajajo vsaj trije argumenti, zakaj bi moral župan Maribora Franc Kangler čim hitreje odstopiti s svojega položaja. V zahtevi po odstopu so tudi navedeni. Naj jih ponovim. Prvič, imeti na čelu drugega največjega mesta nekoga, ki ga organi preiskave in pregona sumijo 15 kaznivih dejanj, pomeni ogromen moralni madež za mesto, ne le zanj. Pomeni nadalje tudi določeno nemožnost in nemoč tekočega neobremenjenega delovanja občinske uprave – iz istega razloga. Recimo temu argument iz moralnosti, tj. moralnega škandala, ki ga sprožajo sumi korupcije v vodstvu občine, kjer gre za celo vrsto ljudi, ki so bili priprti ali preiskani, ne le za župana.

 

Drugič, odstop v taki situaciji terja politični bonton. Kultura političnega ravnanja v normalnih demokracijah zahteva higienično odzivno obnašanje, spoštljivost do volivcev in hkrati spoštljivost do organov preiskovanja in pregona. V zrelih demokratičnih sredinah bi posameznega politika, ki se znajde sredi podobnega konglomerata obtožb glede kaznivih dejanj, njegova politična stranka nemudoma prisilila k odstopu. V Sloveniji pa se dogaja, da predsednik Kanglerjeve stranke bolj napoveduje zahtevo po opravičilu države kot kaj drugega. Izreka torej sum v delovanje pravne države. Toliko o bontonu.

 

Tretjič, zahteva po odstopu je lahko smiselna seveda zdaj, ne šele po dokazani krivdi in na koncu sodnih procesov. Te dni slišimo pogost izgovor tistih, ki Kanglerja branijo (ali pa se branijo pridružiti tistim, ki terjamo njegov odstop), češ, »zahteval bom odstop Kanglerja, ko mu bo dokazana krivda«. Toda če mu bo dokazana krivda, bo itak moral odstopiti, saj je praktično nemogoče opravljati javno funkcijo, če si pravnomočno obsojen. Razen tega je župan te dni tudi napovedal, da bo takrat odstopil – kar iz istega razloga kot napoved ni nobeno moralno dejanje. Torej je nesmiselna trditev, da se sme zahtevati odstop osebe A, če ji bo krivda dokazana, saj to predpostavlja, da je nikoli ne bomo mogli zahtevati v smiselnem času: ko bo obsojena, za to ne bo potrebe, dokler ni obsojena, pa se sklicujemo na presumpcijo nedolžnosti. Dokler krivda ni dokazana, ne zahtevamo odstopa, ko je dokazana, pa ga ne rabimo zahtevati – nekdo, ki uporablja ta argument, je zapadel v hud paradoks, kajti to drugo dejstvo, da je takrat prepozno, je spregledal ali zamolčal. Kdaj bi torej bil realen čas za zahtevo po odstopu, če ne takrat, ko nas prepričajo že okoliščine, navzlic domnevni nedolžnosti? Odgovor na to vprašanje nam torej močno dolguje nekdo, ki ne želi terjati odstopa iz razloga presumpcije nedolžnosti. Trdimo, da takega realnega časa ni.

 

Argument o Kanglerjevi nedolžnosti, ki da ovira našo zahtevo po odstopu, je šibek do te mere, da bi smeli ugibati, ali njegovih »uporabnikov« ne vodijo kakšni drugi razlogi in ne zgolj privrženost pravnim normam. Vsekakor pa zveni smešno in cinično. Seveda je pomembno poudariti, da z zavrnitvijo tega argumenta avtomatično ni nastopila situacija, v kateri bi se vsakdo moral opredeliti v podporo odstopa župana. Ne, to je njegova svobodna odločitev, sestavljena iz različnih presoj, in ni bil moj namen, da dokažem kaj podobnega.

 

Boris Vezjak

 

Napotila

http://www.zofijini.net/mediji_zupan.html

 

 

 

 


Bookmark and Share