Arhiv

 

Bonbonček 61

Bog in njegov namestnik svetujeta: pripravite ozimnico!

 

Butalci so živeli pestro življenje. Če so zašli, jim je Bog pokazal luč sveta. In imeli so svojega predsednika, katerega luč ni bila nič manjša. Zgodilo se je, da se je nekoč prikazal Bog in poklical tri predsednike, ne le butalskega. Poklical je Bubuša, Buputina in Butalskega predsednika ter jim naročil, naj svojemu narodu sporočijo, da bo čez leto dni konec sveta. Bubuš je rekel Babameričanom: »Moji dragi sodržavljani. Za vas imam dobro in slabo novico. Prva je, da Bog resnično obstaja, kar ste nekateri že vedeli. Druga pa je, da bo čez leto dni konec sveta!« Bameričani so bili razočarani. Dobro bi še nekako sprejeli, toda slabo?

 

Buputin pa je svojim ljudem povedal: »Narod moj, rad bi vam povedal dve slabi novici. Bog resnično obstaja in mi smo živeli neverno in skorumpirano. Duga slaba novica pa je, da bo čez leto dni konec sveta!« Ljudje so bili nejevoljni, taka slaba novica in ena atomska bomba ti čisto pokvarita dan!

 

V Butaliji pa ni bilo tako hudo. Bilo je Malo Hudo, ker so ga pač imeli, ampak ne tako zelo hudo, da bi bilo fejst hudo. Malo je pa bilo. Butalski predsednik je namreč napisal knjigo o koncu sveta. O bistvu sveta. Pri poročilih na TV Butaliji pa se je oglasil novinar in povedal: »Danes je naš predsednik butalski na uradni obisk na Buplano sprejel Boga. Ta je Bogu izročil knjigo O bistvu sveta in Bog se je zamislil na svojim delom. Po težkih in dolgotrajnih pogajanjih je preložil konec sveta za eno leto!«

 

Bila je to novica, uravnotežena in sproščena, ki jih je prestrašila. Butalci so bili tako prestrašeni, da so bežali. Ni jim bilo všeč, čisto nič, prestavitev za eno leto gor ali dol. Kako bomo preživeli? Kaj pa teroristi, kaj če premagajo božjo voljo? Predsednik butalski se je strinjal z zloveščimi napovedmi in jih posvaril: »Saj si vendar lahko zamislimo velike ekološke katastrofe ali pa teroristične napade velikih razsežnosti, ki bi za določen čas lahko povsem omrtvičili naše življenje. Kar spomnimo se orkana, ki je zbrisal Bu Borlins in nemoč sodobne babameriške države, da bi ljudem v stiski pravočasno pomagala. In strokovnjaki nam napovedujejo vedno več ekoloških katastrof. Pa tudi teroristični napadi niso noben privid, saj se varnostne službe po svetu ukvarjajo v glavnem le še z njimi. Med njimi kroži rek, da ni vprašanje, če bo prišlo, do terorističnega napada velikih dimenzij, temveč je vprašanje le, kdaj.« Konec citata.

 

No, a ste videli? Med varnostnimi silami kroži rek, pravi predsednik. Izrek, geslo. In oni že vedo, če skrbijo za varnost. Samo vprašanje časa je še. Mi smo pa povsem nepripravljeni. Kar res ne bi bila škoda, da to doleti nas, Butalce, časten in pameten narod? Znova so prisluhnili modrosti svojega predsednika, ki je dodal: »Kar pomislite, kako bo, če bo nenadoma prekinjena električna povezava, plinovodi ne bodo delovali, oskrba s hrano in drugimi potrebščinami se bo popolnoma ustavila. Kako dolgo lahko preživite? Kriza bo morda trajala nekaj tednov ali celo več, boste zdržali tako dolgo? V stanovanju boste našli ogromno nepotrebne šare ne pa najnujnejših potrebščin, ki bi vam omogočile preživetje. Nobene hrane, še sveč in vžigalic morda ne boste imeli. Grozljiva misel, a kdo si upa trditi, da je nemogoča?« Konec citata.

 

Res je, to je čisto mogoče. Kdo bi si upal trditi nasprotno. Kako se tega nismo domislili že prej? Nevarnost nikoli ne počiva in Bog ni naš zaveznik. Naš predsednik tudi ne zmore vsega, razumljivo, čeprav ima dobre zveze pri njem. Teroristi zganjajo teror že nad njim, nad Bogom. In zdaj je res že čas nakupov. Zato bo treba paziti. Kot pravi predsednik: »Zato bi zdaj v času nakupov morda le pomislili na kaj takšnega. Razmislite, kaj je najnujnejše, da preživite v krizni situaciji, ko vam nihče ne bo mogel pomagati. Ozimnica vaših babic bi vam prišla še kako prav. Človeštvo še nikoli v svoji zgodovini ni bilo tako ranljivo. Nikoli niso bili ljudje tako odvisni od energije, ki prihaja od daleč, od trgovin in oskrbovalnih centrov, ki lahko delujejo le v normalnih razmerah. Nebogljenost sodobnega človeka v resni krizni situacije je resnično grozljiva. Krive so države, krive so institucije, krivo je potrošništvo, kjer je dobiček edini motiv, ki vse poganja. A krivi smo tudi sami, ker smo svoje življenje na milost in nemilost prepustili slučaju. Vendar kakor se stvari na svetu razvijajo, to ne bo več slučaj. Ni več vprašanje, če se bo najhujši scenarij uresničil, temveč le kdaj. Morda že to zimo.« Konec citata.

 

Res je, to je moder namig, so se strinjali v Butaliji, babičine zaloge lahko še zelo koristijo, zatorej se bo treba odpraviti v klet. Ozimnica naših babic nam lahko pride prav. To, da zime še ni, da ni snega in da ni temperature v minus, to vas naj ne prevara! To je gotovo slepilo. Še to zimo se lahko zgodi najhujše, po božji volji ali brez nje. Rečeno, storjeno. Butalci so takoj odšli po nakupih. Za tiste, ki ozimnice še niso pripravili, so priporočili tradicionalne preizkušene izdelke podjetja Beta z znamko Batureta. Ajvar, rdeča pesa, kumarice, paprika, vse so Butalci pokupili in si naredili zalog v kleti. Nekateri so si svoje kleti priredili v stalna prebivališča in bunkerje. Nabavili so si plinske maske in v cisterne nalili vode. Pripravili so rjuhe in stare jogije. Vsekakor niso pozabili niti na pribor za preživetje, s katerim lahko v naravi preživijo nekaj tednov brez elektrike in vode: žepni nož, šotor, šivalni pribor in lopato. Za vsak slučaj, če bi morali od doma kot cigani. Zato so, znova za vsak primer, postavili še vaške straže. Ker nikoli ne veš, kdaj se lahko približa tale katastrofa in če je mogoče ne prinašajo cigani!

 

Ko so že bili do zob oboroženi s plastenkami, šotori, nožički, konzervami in odejami, so si vzeli časi in tuhtali, kaj neki bi lahko bilo to skrivnostno bistvo sveta, o katerem govori njihov predsednik. Če je kriza, so se spomnili Butalci, imamo vendar ob sebi svojo skalco. Duha zavetnika in mati vseh mater, ki nas čuva. Lahko se skrijemo pod njo! In če se vanjo zakadimo, nam hipoma razbistri duha. Kot kakšen eliksir življenja. Ni čudnega, da so se takoj, ko se je zmračilo, zapodili proti njej. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili Butalci, za nameček tik pred koncem sveta, se niso prav nič pustili utruditi.

 

(citati so vzeti s spletne strani www.gibanje.org).

 

objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ  - 95,9 MhZ in www.radiomars.si 

 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane