Arhiv

 

Kaj se je zgodilo z omiko in oliko?

 

Ena od današnjih prevladujočih ideologij je nekakšen optimizem, da lahko vsakdo doseže karkoli si želi, če le po tem, ko si je zadal cilj, trdo dela. Tako gre danes tudi za nekakšen optimizem staršev, da lahko z načrtnim delovanjem, se pravi s trdim delom, dosežejo katerikoli željeni učinek pri otrocih. In gre za optimizem moških in žensk, da lahko z načrtnim delovanjem dosežejo katerikoli željeni učinek pri partnerju. Gre torej za iluzijo, da lahko naredimo oziroma smo karkoli se nam zahoče, da lahko vplivamo na vse, na vsakogar, najprej seveda nase. Skratka, da smo popolnoma svobodni. Vendar to, da je to iluzija, ne pomeni toliko tega, da v resnici ne moremo vsega. Gre bolj za to, da to moramo. To pa pravzaprav pomeni, da se moramo držati dvojnih pravil omike in olike – staromodnih, se pravi tistih, ki jih narekuje avtoriteta, ki je oče (kot poglavar, vladar družine), moški, so starši in tako naprej, in obrnjenih staromodnih, se pravi tistih, ki jih narekuje avtoriteta, ki je mati (kot poglavarka, vladarica družine), ženska, otrok in tako naprej. Moramo torej biti dvojna vloga (staromodna in obrnjena staromodna), se pravi, da moramo biti razcepljeni oziroma negotovi vase in v druge. Današnja svoboda je torej zgolj navidezno prostovoljno podrejanje dvojni avtoriteti – s tem pa je tudi sprenevedanje, pretvarjanje.

 

Kaj se je torej danes, v današnji, tako imenovani postmoderni zahodni družbi pravzaprav zgodilo s pravili omike in olike oziroma z odnosom ljudi do teh pravil? Pravila omike in olike, ki jih narekuje oče (oz. izvajanje, upoštevanje teh staromodnih pravil), so samo eno od dvojega, pri čemer so drugo pravila, ki jih narekuje mati (obrnjena staromodna pravila). Vendar so ta dvojna pravila spet – tako kot so bila včasih, v moderni ali razsvetljenski družbi, izključna pravila po nareku očeta – stvar zgolj navidezno prostovoljne izbire in so s tem, kolikor se jih upošteva, tudi sprenevedanje, pretvarjanje. V moderni ali razsvetljenski družbi se je uveljavila izbira (izključnih pravil po nareku očeta) na podlagi uporabe uma, razuma, kar pravzaprav pomeni, da se je uveljavila izbira, ki je prostovoljna in hkrati vsiljena, se pravi izbira, ki je zgolj navidezno prostovoljna. Kolikor je bila izbira na podlagi uporabe uma, razuma, je seveda šlo za prostovoljno izbiro. Toda, kolikor je bila v družbi, v kateri se je verjelo očetu kot edini avtoriteti, izbira izključnih pravil po nareku te avtoritete edina umna izbira, je šlo za izbiro, ki je bila obenem tudi vsiljena. Potem je v šestdesetih letih 20. stoletja prišlo do padca avtoritete očeta oziroma do sprememb, med katerimi sta najpomembnejši tako imenovana enakost med spoloma in odnos med otroki in odraslimi, ki se je nagnil v smer osvoboditve otrok od odraslih. Ta padec je pravzaprav pomenil nastop očeta kot samo enega od dvojega, pri čemer je drugo mati, in tako se je uveljavila izbira dvojnih pravil – pravil po nareku očeta in pravil po nareku matere. Toda ta izbira je spet zgolj navidezno prostovoljna, se pravi je prostovoljna – kolikor je izbira na podlagi uporabe uma, razuma – in hkrati vsiljena – kolikor je v družbi, v kateri se verjame obema, očetu in materi, izbira dvojnih pravil edina umna izbira. Nastopila je torej neka sprememba, razlika, ki je samo to in torej ne pomeni tudi preloma, radikalne razlike.

 

Lep konkreten primer današnjega stanja pravil omike in olike je denimo fenomen »The Rules«, se pravi fenomen, ki je spremljal izid ameriških knjig za samopomoč The Rules, od katerih je prva izšla sredi devetdesetih let 20. stoletja in so postale svetovne uspešnice. Te knjige namreč ponujajo staromodna pravila kot je denimo pravilo, ki žensko navaja, naj pusti moškemu, da on prevzame vodstvo, pobudo, toda tudi obrnjena staromodna pravila kot je denimo na žensko naslovljeni poziv »Naslednji!« ali katero drugo pravilo za spopadanje z zavrnitvijo s strani moških. Ponujajo torej dvojna pravila.

 

Ali pa denimo fenomen »Mars Venera«, se pravi fenomen, ki je spremljal izid ameriških knjig za samopomoč »Mars Venera« (z znamenito Men Are From Mars, Women Are From Venus na čelu), od katerih je prva izšla na začetku devetdesetih let 20. stoletja in so postale svetovne uspešnice. Tudi tu gre za to, da so staromodna pravila kot je denimo pravilo »Mars Venera«, po katerem, če si ženska, je treba partnerja, ki se sooča s težavami, pustiti pri miru – kajti moški je samostojen, neodvisen od drugih in tako naprej in se torej sam spopada s svojimi težavami (in moški je takšen zato, ker je z Marsa, planeta, katerega prebivalci so samostojni itn., kot pravi avtor knjig »Mars Venera«, takšen je moški torej po naravi, biološko), da so torej ta staromodna pravila samo eno od dvojega, pri čemer so drugo obrnjena staromodna pravila, oziroma kot pravijo besede iz Men Are From Mars, Women Are From Venus in so namenjene izvajalcem pravil »Mars Venera«: nič hudega ni, če opazimo, da smo se znašli v vlogi nasprotnega spola.

 

Danes je tudi pogosto razmišljanje o tem, da primanjkuje spoštovanja učiteljev s strani učencev – kot nečesa, kar je del upoštevanja pravil tako imenovanega avtoritarnega učiteljevanja (katerega rezultat naj bi bil učenec kot »podložnik« učitelja-»vladarja«). Prav tako je danes pogosto razmišljanje o tem, da primanjkuje spoštovanja staršev in drugih odraslih s strani otrok – kot dela upoštevanja pravil avtoritarnega starševstva. Še prej pa pravzaprav razmišljanje o tem, da primanjkuje spoštovanja moških s strani žensk – kot dela upoštevanja nekdanjih oziroma staromodnih pravil omike in olike, ki urejajo odnose med spoloma.

 

Danes so torej tudi pogosta iluzorna razmišljanja, s katerimi se kot enega današnjih glavnih trendov izpostavlja to, da so se pravila omike in olike, ki urejajo odnose med spoloma oziroma med otroki in starši ter drugimi odraslimi, za katera je šlo včasih (pravila avtoritarnega starševstva itn.) umaknila novim, to je obrnjenim starim pravilom omike in olike, ki urejajo odnose med spoloma oziroma med otroki in odraslimi (pravilom permisivnega starševstva, katerega rezultat bi naj bil otrok kot svobodni posameznik, itn.). Pogoste so torej iluzije, ki jim je treba postaviti nasproti nekaj bolj resničnega: danes gre za to, da so nekdanja oziroma staromodna pravila omike in olike, ki urejajo odnose med spoloma oziroma med otroki in odraslimi (oz. izvajanja, upoštevanja teh pravil), nastopila ob obrnjenih staromodnih pravilih (in ne za to, da so se jim umaknila). Pri tem pa gre tudi za to, da so ta dvojna pravila spet – tako kot že nekoč izključna pravila po nareku očeta – stvar le navidezno prostovoljne izbire in so s tem, kolikor jih upoštevamo, tudi sprenevedanje, pretvarjanje. Danes gre torej za to, da moramo biti dvojna vloga, se pravi, da moramo biti negotovi vase in v druge – in se tako tudi sprenevedamo, pretvarjamo – tako kot so ljudje v preteklosti morali biti enojna vloga, se pravi, da so morali biti gotovi vase in v druge, in so se tako tudi sprenevedali, pretvarjali. Nastopila je torej neka sprememba, razlika, ki je samo to in torej ni tudi prelom, radikalna razlika.

 

dr. Barbara Vogrinec

barbara.vogrinec@guest.arnes.si

 

 

 

 


Bookmark and Share