Bonbonček 6

O cerkveni solidarnosti

V Butaliji so živeli dolgo in srečno. Še posebej verniki. Ki so vedno bili na strani revnih, brezposelnih, delavcev. In smo poslušali pridige. In Rodeta. In Urana. In traktate o socialni državi. In o tem, kako je treba biti pravičen. In pošten. In kako moramo vsi imeti približno enako.

A potem so v Butaliji sklenili, da se bodo šli reforme. Reformirali bodo gospodarstvo. In je zapihal nov veter. In je Cerkev rekla: nič, bomo pomagali Janši, saj tudi on nam pomaga. In so rekli: te sindikalne zverinice, ki se tolikanj upirajo, vtihnite že! In potem je sledila odpadanje mask. Pa si poglejmo. Iz izjav dr. Antona Stresa in dr. Ivana Štuheca na oster očitek sindikalistov, češ da se zoperstavljajo napovedanim množičnim demonstracijam in po svoje grobo vmešavajo v politično sfero, je bilo razbrati dvoje: da RKC tega niti več ne skriva, nato pa še - kar sta oba cerkvena ideologa kar naravnost priznala - ne le da ne podpirajo napovedanega protesta sindikatov, temveč ga celo obsojajo!

Štuhec je tako brez zadržkov označil proteste za grožnjo. In dodal, da je po njegovem »že napoved neke stavke nek socialistični refleks, ki ga ti sindikati iz prejšnjega obdobja vlečejo s seboj in s katerim seveda skušajo izvajati določen pritisk na ta pogajanja.« Cerkveno stališče ima tu več težav: zares neverjetno je, da v krščanski doktrini nesebične ljubezni in pomoči naletimo na tako zlahkoma odtegnjeno solidarnost delavskim združenjem v organizaciji sindikatov. In še bolj, da Štuhec vidi legitimno in legalno možnost sindikalnih demonstracij z očmi najbolj grobega kapitalista in mlade ekonomske neoliberalne garde pri nas: kot nekoga, ki jim kvari igro. In jo celo pripiše časom, ki jih ima on sam za nedemokratične! Kot so opozorili v stranki LDS, postaja RKC novi »koalicijski partner« in se pri tem zavzema za demontažo socialne države. Ob tem ji ni mar, dodaja recimo Semolič, za revne, obubožane, skratka šibke, saj vendar podpira reforme, v katerih se predlaga znižanje nadomestil, tudi v primeru bolniške, dvig cene hrane za 10 procentov. Nenavadno, glede na cerkveni nauk, ali pa tudi besede dr. Draga Ocvirka, ki je še lani, spet v drugem političnem kontekstu, lamentirajoče zaznaval porazno situacijo v državi: »Ker ni dejanske enakosti, ne deluje ne pravna in ne socialna država, demokracija je na papirju, civilna družba zatrta, medijski pluralizem v sanjah manjvrednih.«

Še bolj osupljivo je spoznanje, da se RKC oglaša s podporo reformam, četudi za zdaj ni povsem jasno, kakšne te bodo in kaj bodo prinesle državljanom. Na očitek LDS, ali s takšni hitenjem ne favorizira dohodkovno neenakost in socialno razslojenost, smo dobili zares neverjetno Štuhecovo eksegezo: »Kar naprej govorimo o tem, kako se bo družba strašno razslojevala, ne. Tudi tu vidim naš pač podedovani socialistični refleks, kakor da bi morali v družbi biti vsi enaki. Saj tudi v komunizmu nismo bili vsi enaki. Ker če bi bili, potem ga najbrž ne bi bilo konec.«

A to ni nikogar zmotilo. Cerkev je zdaj proti sindikatom. In nič več ne govori po solidarnosti, sociali in enakosti. Zdaj je vse to preteklost. Zdaj je zanjo krščanski nauk preteklost. Ker v Butaliji so ugotovili, da denar ne smrdi. In da so politične koristi tako velike. Da pretehtajo vse drugo, tudi vero v odrešenika. In tako se sklenili, da bodo še butali. Skupaj z novimi oblastniki. Butn, butn, butn, je odmevalo. In niso se utrudili.