Arhiv

 

Bonbonček 37

Nostalgija, ne kurbanje!

 

V Butaliji so zavihali rokave. Pa ne sebi, temveč otrokom. In so zagledali vbode igel. Pa prazne flaše v otroških sobah. In svojih. In so rekli in se strumno  odločili, da se tega več ne grejo. Da bodo rekli mladini ne. Razvrat se je zalezel v to čudovito deželo in otroci so preveč spuščeni z vajeti. Preveč so sproščeni, preveč se filajo z mamili, preveč divjajo, preveč pijejo alkohol. So rekli tudi gospod kardinal na obisku. Skrajni čas, da moralnemu prevratu naredimo konec. Rečeno, storjeno! Butalci so bili odločeni, da bo rešitev, vsaj eno, prinesla omejitev vstopa v lokale, ki točijo alkohol. Za mladež pod 16. leti. Ki bi tjakaj zatavali po polnoči. Ker tako se res ne dela. Piti, ko si mlad. In hoditi naokoli brez spremstva staršev. Z njimi je v redu. Popivati v dvoje, v troje. Da pa sam točiš, to pa vendar ne gre. To je treba prepovedati! Mladina, ponoči se spi!

 

Problem stika mladine z alkoholom ni bil edini: v razpravi v butalskem parlamentu so ga pomešali s skrbjo za to, kaj naši otroci sploh počnejo v tako poznih urah, sami in proč od staršev: verjetno seveda seksajo! Ker kaj bi pa drugega počeli, mulci in mulke: dol se dajejo! Fukajo. In iščejo sebi partnerje in partnerke za seks. Poslanec Franc Kangler je globokoumno ugotavljal, recimo, da »otroci po polnoči ali pred polnočjo ne bi imeli vstopa v, po domače povedano, kurbišče.« Konec citata. Bravo, poslanec ljudske butalske stranke! Tako se govori. Končno en pogumen! Kurbišč ne bomo dovolili. In da to počnejo naši otroci, naši sinovi in hčere! Sploh ne gre za alkohol, gre za kurbanje!

 

Desno in krščansko orientirani Butalci so bili ogorčeni, ko so to slišali. Pa ne, ker bi se ne strinjali. Ravno zato, ker so se strinjali. Govorili so o izživetosti in ponočnjaškem življenju, ko se ga mulci nalijejo, potem pa pride do Lipe 1, pa do Lipe 2. Je rekel šolski minister in se čudil nad študentskimi demonstracijami. Ko bi se otroci lahko tam kar poteptali na Kongresnem trgu. Bolje je ostati doma! Spet drugi poslanec iz vladajoče koalicije butalske je nadvse pametno rezoniral, v treznem stanju: »Ali se vam zdi, da mora mlad človek, otrok do 16. leta recimo, če je to zdaj neka meja, že izživeti vso mladost, da mu je že vse poznano… po mojem je v njihovem življenju manj romantike, kot je bilo v našem romantike.« Konec citata.

 

Točno to je res: naši otroci več nimajo stika z romantiko. Pijejo in seksajo, namesto da bi se šparali. Izživijo se prezgodaj, potem pa iz njih nič ni. Niso takšni kerlci, kot smo mi. Ki smo nekaj dosegli. Ti pa bi le pili in fukali. Kaj ta naša mladina še sploh ve, kaj je sreča, kaj romantika, ko nekoga primeš za roko? Nič ne vejo, praseta pokvarjena: nacugajo se ga, potem pa – hajd – v posteljo z nekom. Zjutraj spet nič več ne vejo. S kom so. Kaj so. Po kurbišču. In na stranišču. Ampak bilo je kul! Kot slovenska kul politika!

 

Butalci so se zamislili in dali prav svojem poslancu. Točno tako je: včasih smo gledali sončne zahode in upali na prvi poljub, danes pa kar dva štoka, dva pira in tiča vun! Pa to ja ne gre, ljudje moji! Da bi poslanec zvenel še bolj prepričljivo, je dodal še eno pametno misel: »Moram čisto odkrito povedati, da takrat ko na naslovnicah revij… golih teles ni bilo toliko, da se nam je zdelo lepše, če si  kakšen bikini videl ali karkoli. Moram povedati, da imam pač v spominu, da je bilo vse lepše takrat. Jaz mislim, da bi tej mladini pravzaprav tudi s pomočjo nekaterih ukrepov pustili za starejša leta odraščanja, da bi doživela nekatere stvari, da bi se v življenju boljše počutila, da bi se pravzaprav tudi z neko nostalgijo spominjala tega, kot se mi spominjamo, kar nam ni bilo še dovoljeno, pravzaprav so to najlepši spomini na te stvari.« Konec citata.

 

Eto, ste videli: nagice v kioskih in naslovnicah nam jemljejo apetit. Vzamejo nam leta odraščanja. Trenutke upanja in tihih pričakovanj, ko se krilo ob usedanju dvigne za pol centimetra in razkrije pet kvadratnih centimetrov njene kože. Nam pa postane vroče! Uff! Nič več tega. Nič več bikinijev, le gola telesa! Nostalgija, kam odhajaš, zaveznica moje starosti: saj se naša mladina več ne bo imela česa spominjati! Vse je tu, servirano in na pladnju, razkrečeno in stokajoče. Ni več suspenza, ni več romantike! Orgazem brez predigre! Vse voljno, vse nejevoljno!

 

Ja, bil je čas bikinijev, danes je čas jošk. Bil je čas romantičnih osvajanj, danes ostajajo kurbišča. In zgodba o alkoholu se je nekam izgubila. A nič hudega: butalski politiki so pametni. Saj zato pa jih imamo, da sprejemajo zakone, ki določijo, kaj je pametno za nas. Za druge. Oni vedo, kaj je prav. Vključno s tem, česa se moramo nekoč spominjati. In česa se ne smemo. Zato, draga mladina butalska, tukaj je brezplačno darilo za vas: hora legalis! Doma ostat, pa sanjat!

 

Butalci so bili po dolgem času zadovoljni. Ker so storili dobro delo. Zaščitili so nacionalne interese svoje mladine, vključno z njenimi lepimi spomini. Zato so zvečer lahko spokojno odšli balinat. Skalca jih je že čakala. Butn, butn, butn, je odmevalo pozno v noč. In ker so bili bistrih in trdih glav, jih ni prav nič bolelo.

 

(citati so vzeti iz razprave na seji DZ dne 25. maja 2006, www.dz-rs.si)

 

objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ  - 95,9 MhZ in www.radiomars.si 

 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane