Arhiv

 

Pobuda za spremembo volilne zakonodaje: ZA NIKOGAR!

 

Zofijini smo pred leti v sklopu »Šole politične pismenosti« obravnavali idejo, ki se zdi idealna za aktualni politični trenutek. Že skoraj neizbežno je, da bomo kmalu morali na predčasne volitve, na katerih bomo verjetno ponovno eno (neželeno) politično opcijo zamenjali za drugo (neželeno). Spremenilo pa se, bojimo, ne bo nič. Recimo, da je to stališče resigniranega državljana, za katero domnevamo, da je relativno močno navzoče. Ker pa se zdi, da bi se nekaj moralo spremeniti in ker si tega vendarle želimo, bi bilo nujno poiskati mehanizem ali način, kako bi lahko ljudje takšno zahtevo po spremembi uveljavljali drugače, kot je to sicer veliko bolj neprijetno mogoče udejanjiti npr. na ulici. Stališče resigniranosti namreč ni ali ne sme biti nujno stališče polne pasivnosti.

 

Ideja, ki jo predlagamo, se v izhodišču poigrava z dilemo, s katero se sooči vsak volivec, državljan, ki se volitev udeleži po državljanski dolžnosti, vendar na glasovnici zase ne najde ustreznega kandidata. V tem primeru ima samo dve možnosti: da na volitve sploh ne gre ali pa da odda neveljavno glasovnico. V obeh situacijah se moči svojega glasu praktično odpove. V prvem primeru se krepi dejanje volilne in politične pasivnosti, ki si ga ne želimo, v drugem pride do namerno napačne volilne geste, ki se zdi odveč in nima ustrezne realne teže. Da so v zadnjih letih marsikje v demokratičnih državah prenehali verjeti v možnost politične spremembe in posledično nehali hoditi na volitve, več kot prepričljivo kažejo statistike volilne udeležbe, ki le še po naključju priplezajo do številke 50%. To pomeni, da več kot polovica volilnega telesa v odločanju sploh ne sodeluje več. S tem proces, na katerem temelji demokracija, izgublja na legitimnosti in znašli smo se v začaranem krogu, ko je veliko lažje tudi razumeti, zakaj smo tako zelo nejevoljni s svojimi političnimi izbirami.    

 

Zato predlagamo naslednje: najbolj preprosti korak k ponovnemu opolnomočenju državljanov in k povrnitvi zaupanja v demokracijo bi bil storjen že, če bi na glasovnico ob kandidatih natisnili še eno možnost, ki bi se glasila: »Ne strinjam se z nobenim od predlaganih kandidatov!« To bi, seveda z ustrezno preformulacijo, lahko veljalo tudi za referendume. S to majhno, zgolj navidezno odvečno gesto, bi se za volivce odprla nadvse koristna možnost izraziti svoje stališče, ki ga doslej niso mogli, čeprav so mogoče celo v večini. Delovala bi tudi kot vzpodbuda k obisku volitev. Povsem nepomembno je, kakšni motivi vodijo državljana pri tem, npr. nestrinjanje s političnim sistemom in stanjem. Možnost dodatne izbire za »nikogar« na volilnem lističu bi s tem nujno imela politične posledice, saj bi v primeru prepričljivega odstotka bilo takšno izraženo voljo težko spregledati. Volitve bi se npr. razveljavile, politiki bi bili pozvani k spremembi procesa odločanja ali njegovi prilagoditvi v smeri, da bi se ljudje slednjič vendarle v zadostni meri odločili za kakšnega od kandidatov ali ustrezno rešitev. Ta na videz majhen korak v smeri volilne zakonodaje bi na ta način lahko povrnil zaupanje državljanov v demokratični proces in volilno participacijo. Posredno bi omogočil boljše odločanje o imenih, ki nas bodo zastopala v parlamentu, oziroma drugih vprašanjih (na referendumu). Državljanom bi dal tudi več moči, da izberejo ljudi, ki jih tam dejansko želijo in za katere vedo in jim zaupajo, oziroma tiste rešitve, ki so v dobro vseh.

 

Zavedamo se morebitnih težav pri teh tako pomembnih spremembah, toda prav te bi bile preizkusni kamen legitimnosti sedanje demokracije. Pokazale bi, koliko sedanji izvoljeni predstavniki mislijo resno v svojem poslanstvu - da so torej dejansko poslanci (ljudstva) in ne le agenti partikularnih političnih opcij.

 

Zofijini 

 

Napotilo

http://www.zofijini.net/predavanja_sppII1.html

 

 

 

 


Bookmark and Share