Arhiv

 

Nič

Navodila za pisanje-sranje za denar s pisanjem kolumn.

 

Tako je to. In sem se zbudila. Točno. Ob uri. Sploh nisem vedela. Ne. Res ne. Da je toliko. Da moram vstati. Ker je že ura. Ker je že. Dan. Lep in sončen. Ali še bolje: sončen. In lep. Kar je pomembno. Četudi je v vsakem primeru čudovit. Razlikovanje je pomembno. V kakšnem vrstnem redu kaj poveš. Zelo važno. Pomembne so nianse.  Poudarki. To si ljudje zapomnijo. Razlika je včasih očitna. Zelo očitna. Povsod je takšna. Le za Slovenčke ni. Ti vse pomešajo. Za njih je najprej sončen. In potem lep. Pa včasih ni. Ne, ni. Danes je recimo lep in sončen. To je treba začutiti. Razliko. Bistveno. Res. Treba je biti pozoren. Kar je ponavadi težko. Zelo težko. Ljudje pa to niso. Nočejo biti pozorni. In stvari kar grejo. Mimo. Mimo njih. Nekako spolzijo. Ne opazijo razlik. Ne začutijo jih. Pa bi morali. O, pa še kako bi morali. Škoda. Zanje. Res škoda.

No, moram vstati. Ker je čas. Da se vstane. Sicer to ne gre tako hitro. Pri meni ne. Pa je vseeno treba. Vstati. Ko ura odbije. Saj zato imamo budilke. Da tiktakajo. In nas opozarjajo. Na čas. Ki se nezadržno giblje. Naprej. In naprej. Se kar ne ustavi. Mi pa ne opazimo. Razen če pogledamo na uro. Na nočni omarici. Ja. In mi se kar staramo. In staramo. Ko gledamo na nočno omarico. In dlje kot gledamo, bolj se staramo. Ko se nam ne da. Vstati. Je problem.  Včasih vsaj.  A ure se ne dajo. Vztrajajo. In kar naprej vztrajajo. Še dobro. Res bo treba vstati. Kaj narediti. Drugače bo že popoldne. In bom še kar v postelji. In gledala na uro. Na nočni omarici. Ne da bi se spomnila, kako se staram. Zato je dobro, da jo imam. Uro, na omarici. Da me spomni. Da moram vstati. In da se staram. Ali še česa. Pomembnejšega. Četudi je to najpomembnejše. Toda ne za danes. Ker danes je še treba. Kaj postoriti. Napisati kolumno. Recimo. Današnjo. Še eno. Udarno. Bom o staranju kdaj drugič. So me klicali iz uredništva. Ker bi zopet radi. Ker so spoznali, da je treba. Pokazati tem Slovenčkom. Ogledalo. Ja. Da se bodo zgražali. In jaz veselila. Ker se zgražajo nad sabo. Kako so hecni. Projicirajo. Ves čas. Zrcalce povej, povej, kdo je tu najneumnejši. V deželi tej. Slovenčki bebčki. Ki nič ne štekajo. Čisto se razgalijo. Kar sami. Saj se vendar zgražajo. Res. To jih izdaja. Da so bebci. Da nič ne štekajo. Prav nič. Popolnoma nič. Mojih kolumen. Če se ne bi, bi bili normalni. Pa niso. Ne. Oni se zgražajo. Nad samim sabo. Ker res. Kaj sem jih storila. Nič. Ne, prav zares. Samo dregnila sem vanje. Čisto malo. In jim ni všeč. To je to. Ni jim všeč. Niso si všeč. Sami so si krivi. Ker kdo bi pa bil namesto njih. Če si niso všeč. Sami so si nevšečni. Ja. To je to.

A je že toliko? Ura ne laže. Očitno. No, mogoče tudi laže. Pa vseeno. Bo kar treba. Čisto zares. Vstati namreč. Laže ali ne. Me čaka veliko dela. Težavnega. Zahtevno zoprnega. Kruhoborstvo je naporno. Res. Fizikalci tega ne razumejo. Nič. Popolnoma nič. Še sanja se jim ne. Duhovno delo danes ni cenjeno. Milo rečeno. V Sloveniji že ne. Je prezirano. Ja, prezirano. To je prava beseda. Nihče ne ceni našega razumskega napora. Ki je napor. Prezirani napor. Pravi. Čisti. S potnimi sragami. Saj vidite, da se ga ljudje branijo. Raje fizično delajo. Ker je pretežko zanje. Res. Brez dvoma. Recimo pisanje kakšne kolumne. Ja. Naj kar poskusijo, če si upajo. Ne zmorejo. Bodo videli. Kako bodo omagali. To ni za vsakogar. Res ne. Recimo tale, ki mi je napisal tole. Ta že ne. Ta ne razume. Nič ne razume. Je več povedal o sebi. Vse je povedal o sebi. O meni nič. Ker pravi: »Zdaj je pa že. Čas. Da se spravite. Z vseh. Cajteng. Mislim. Ker. Mi greste. Na kozlanje. Škoda. En naročnik Večera manj. Zaradi vas. Benti. Pa kje ste vi dobila. Diplomo. Mislim. A pod palmami. Ziher. Al takrat. Ko ste dve pomarančni luni gledali. S svojim mentorjem. Mislim.
Škoda za Večer. Slovenske novice so se je znebile. Elegantno. V njenem neprepoznavnem pisanju. Najdite si. Enga Havajca. Da vas vsak večer uspava. Pod palmami. Samo zaroda. Ne. Ne si ga omislit. Škoda. Človeštva. Mislim.« Ja, ste videli. Kakšen zaplankanec. Ne šteka. Zgolj žali. Samo žali. Verjetno izvira iz težavnega. Socialnega okolja. In se mora nad nekom zgražati. Da bi se zgražal. Nad sabo. Ker si gre v nos. Ja. Sam si gre. V nos. Še en Slovenček. Ki ne razume. In benti. Udriha mimo. Čisto mimo. Mimo mene. Kar po sebi. Res. Tako zelo, da je že čisto krvav. Ja. Do krvavega. Neusmiljeno mlati po sebi. Ubožec. Pomilovanja vredno. Ja. Res. Popolnoma res.

Pa se je počasi že nabralo. Da bo dovolj. Za eno kolumno. Ne rečem, da gre zlahka. Ne gre. Je napor. Fizični delavci tega ne štekajo. Nič. Čisto nič. Živijo v nekem svojem svetu. Ločeno. Ne vem, v katerem. Ne razumejo. Res ne. Čisto nič ne razumejo. Tudi te ne bodo. Kolumne. In spet se bodo. Kar nekaj zgražali. Kar tako. Recimo iz mojih kratkih. Stavkov. Seveda to delam nalašč. Čisto nalašč. Naj počasi mislijo. Ker jaz hitro pišem. Hitro. S pikami jih ustavim. Da bi več premišljali. Pa žal ne. Ne znajo. Pike jih ne ustavijo. Kar nekaj bentijo. Ne pomislijo. Nič ne pomislijo. Seveda pike postavljam še zaradi nečesa. Ker mi je potem lažje. Računati. Koliko bo kapnilo. Denarja, tepčki. Kaj bi drugega. Kapnilo. Vsaj meni ne. In ne. Ni res. Nisem plačana od stavkov. Čeprav ne bi bilo slabo. Dobro bi bilo. Ja, dobro. Zelo dobro. Ker jih je veliko. Veliko in dosti. Ne preveč. Veliko. In še premalo. Za Slovenčke. Za njih nikoli ni dovolj. Stavkov in batin. Batinastih stavkov. Ja.

Ampak glede računanja je lažje. Ker sproti vidim. Koliko bo naneslo. Vsak stavek okoli 100. Tolarjev. Četudi ima dve besedi. Ali eno. Včasih dve. Tri. Ta je bil kratek. Z eno besedo. In tremi črkami. Pa ljudje ne razumejo. Te ene besede. Recimo če napišem nič. Ne da nič ne napišem. Da nič napišem. Recimo takole: nič. Nič. Ko rečem nič, pravzaprav ko ga napišem, to ni nič. Ta nič je veliko več. V njej je presežek. Velik presežek. Ogromen. Tako da je ta nič skoraj vse. Ja, ta nič je vse. Je vse. Vse. Mogoče se komu zdijo tri črke premalo. Komu so vredne 5 tolarjev. Drugemu deset. Komu nič. Ker je nič nič. In tu je razlika. Ne. Ker oni mislijo na nič. Toda ko sama napišem nič, je to več kot nič. Je skoraj vse. In potem je deset tolarjev premalo. Za tri črke. Ker jaz jih hočem sto. In tudi dobim. Čisto upravičeno. Ja, upravičeno. Nič je pač izpod mojih rok več. Je vse. Ali vsaj sto. Tolarjev. Tako je to. Se vam zdi veliko? Ne, to je malo. Zelo malo. Skoraj nič. Ja, nič. Ker od niča se ne da živeti. Jaz pa moram. Živeti.

Zato je še dobro. Še dobro da jih je dosti. Ničev. Tako da se tolarji po sto seštevajo. Ker drugače iz tega nič ne bi bilo. Malo denarja. Ali nič. Mnogo hrupa za nič. Nič bi bilo. Denarja. Mogoče. Čisto nič. Tako pa se seveda ne dela. Ker iz nič ni nič. Iz niča ne more postati nič. Po drugi strani pa lahko iz niča postane samo nič. Čisti nič. Prazni. Nič. Kot nič. Zato so važne ničle. Presežek niča. Na bankovcu. A ni hecno. Da je nič nič. Ampak ne na bankovcu. Tudi slovenčkastem ne. Bankovci so pri Slovenčkih najboljša stvar, edino kar cenim. Res cenim. Vsaka ničla je presežek. Ne branim se teh ničev. Več jih je, boljše. Ničel seveda. Ampak o tem kdaj drugič. Niču, ki so ničle. In se jih ne otepam. Ampak vseeno bo dovolj. Za danes je dovolj. Ta kolumna se je kar razvlekla. Še dobro. Da mi je uspelo. Sploh kaj. Ker za začetku se mi kar ni dalo. Vstati. Pa se je splačalo. Dober spanec pomaga. K dobrim kolumnam. Ja. Toda vi tega ne veste. Ne. Ker jih ne znate pisati. Kolumen. Ker potem bi razumeli. Zdaj pa ne. Dokler ne pišete sami, raje ne sodite. Ne, ne sodite. Ker to je napor. Pisanje kolumen. Velik napor. Ogromen napor. Še dobro, da jih ne znate. Pisati. In še dobro, da jih znam jaz. In jih vi lahko uporabljate. In berete. Pa brez zgražanj. Prosim. Saj nisem nič povedala. Čisto nič. Popolnoma nič.

 

Nulela Zerovec

 


 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane