Arhiv

 

Nerazumnost vere in vera v razum

 

Problem pri odnosu med vero in razumom vidim najprej v tem, da nekateri problema sploh ne vidijo. Poglejmo najprej kaj sploh mislim z terminom vera in kako razumem razum.

 

Vera je prepričanje, ki za svojo resničnost ne potrebuje nobene druge upravičitve, še več, v svoji lastni definiciji slepa prepripričanost ni pomanjkljivost ampak vrlina. Vera se sklicuje na transcendenco, presežnost, nedoumljivost, skrivnost. Ko v nekaj verujem je moje prepričanje utemeljeno samo v sebi, je dogmatično in vsa dejstva, ki kažejo na zmotnost oz. nepopolnost mojega prepričanja so irelevantna, saj imam na podlagi moje vere v posesti gotovo vedenje.

 

Razum oz. razumsko udejstvovanje na drugi strani od nas zahteva, da preden sprejmemo neko prepričanje, premislimo o razlogih zaradi katerih bi bilo to prepričanje resnično. Preučiti moramo argumente, ki bi podpirali  naš sklep. Če ob preučevanju dejstev ugotovimo, da je naše prepričanje pomanjkljivo, ga moramo dopolniti oz. izpopolniti, če najdemo veliko dejstev, ki nasprotujejo našemu prepričanju moremo naše prepričanje ovreči in iskati nova, ki bi bolj ustrezala resnici. Metodološko smo zavezani resnici, ves čas jo poskušamo najti in nikdar ne moremo biti povsem prepričani, da jo imamo v posesti, smo kot mornarji, obsojeni, da gradimo ladjo na odprtem morju.

 

Pokazal sem, da si logiki razmišljanja pri veri in pri razumu nasprotujeta, vendar obstaja tudi stališče, ki je bilo zastopano tudi na nedavni okrogli mizi o veri in razumu, ki pravi, da med vero in razumom konflikta sploh ni. Krščansko vero sem izbral kot primer, ker nam je vsem najbližja in jo poznamo boljše kot ostale, lahko bi izbral katero drugo vero, pa to na mojo nadaljnjo argumentacijo ne bi imelo velikega vpliva.

 

Vera in razum bi se naj komplementarno dopolnjevala in drug drugemu ne nasprotovala. Takšno stališče je ob soočenju z dejstvi težko zagovarjati. Stvarjenje sveta v sedmih dnevih, obuditev Lazarja od mrtvih, voda, ki postane vino, so le delčki, ki, čeprav jih še tako tlačimo, ne spadajo v sliko sveta, kot jo razumemo od razsvetljenstva dalje. Tukaj se takoj pojavi kritika, češ da je treba sveta besedila razumeti alegorično in ne dobesedno, in da je moja kritika le napačno razumevanje »prave« vsebine svetih spisov. Dobro, recimo, da so zgodbe iz Svetega pisma res le alegorije in da jih je potrebno razumeti v prispodobah, še vedno nam ostane problem, do katere mere moramo Sveto pismo brati alegorično. Zgodbi o gorečem grmu in mani v puščavi lahko mirne duše razumemo kot prispodobo božje moči, kaj pa Jezusovo vstajenje? Sam Sveti Pavel pravi, da je, če Kristus ni vstal, celotno krščanstvo brez pomena. Z sklicevanjem na alegorično razlago Svetega pisma problema ne rešimo ampak ga le prenesemo na novo raven. 

 

Vprašajmo se še o odnosu med vero in razumom na bolj splošnem nivoju. Ameriški biolog Stephen Jay Gould, predlaga teorijo, ki se je sicer pojavljala že prej, poimenuje jo z akronimom N.O.M.A (non overlaping magisteria). Gould trdi, da imata znanost in teologija vsaka svoje področje raziskovanja, in da dokler se vsaka drži svojega področja, ne pride do nobenih problemov. Na prvi pogled elegantna rešitev, ki nam daje rešilno bilko, ki jo danes marsikdo mrzlično išče. Pa vendar se moramo vprašati ali je resničnost res tako idealna? Že iz zgodovine poznamo primere, v katerih je prišlo do trka med znanostjo in religijo. Galileo je moral preklicati svoje nauke o tem, da Zemlja ni v središču vesolja pod grožnjo izobčenja. Tukaj moramo biti natančni in dodati, da je šlo tudi za trk med dvema znanstvenima teorija, Ptolemejevim geocentričnim sistemom in Galilejevim heliocentričnim. Kljub temu pa lahko analiziramo odziv Katoliške cerkve, ki je bil buren, bliskovit in radikalen. Zakaj? S tem, ko je Galilejo odvzel mesto središča osončja Zemlji in ga podelil Soncu, je slika o Zemlji kot ravni plošči s peklom spodaj in nebesi zgoraj postala vprašljiva. Vprašljiva je tudi teorija o tem, da je vesolje ustvarjeno posebej za nas. Podoben potek dogodkov lahko opazimo, ko je Darwin objavil svojo teorijo evolucije, dejstvo, da se je človek razvil iz opice, postopoma skozi evolucijo, ki jo vodi le preživetje močnejšega, se spet ni skladalo s pogledom katoliške cerkve, ki je trdila, da je vsako bitje na Zemlji vključno z Zemljo ustvaril Bog in to naenkrat. Debata, za katero smo mislili, da je končala na smetišču zgodovine, se danes ponovno pojavlja, ko je v Ameriki z zakonom določeno, da se mora poleg teorije evolucije poučevati tudi kreacionizem. Zdi se, da vera išče luknje v znanstvenih teorijah in se v njih naseli.

 

Lahko bi še našteval primere in se spuščal v podrobnosti, a moj namen je bil predvsem pokazati, da med vero in razumom ne glede na to kako močno si nekateri želijo nasprotno, prihaja do konflikta, in da se mora intelektualec, ki je zavezan resnici, do tega pomembnega vprašanja opredeliti.

 

Poglejmo še na drugo stran debate in se vprašajmo, če sta razum in znanost res tako neodvisna kot ju skušam predstaviti. Ali tudi znanost, ki nujno vsebuje razumsko postopanje, ne temelji na nekakšnih dogmah, o katerih se ne sprašuje? Ideal znanosti je kritično mišljenje. Kritično mišljenje vsebuje postavljanje hipotez, njihovo konstantno preverjanje in njihovo ovržbo, če se izkažejo za nepopolne. Vsak ima pravico podvomiti o katerikoli znanstveni resnici in dvom je dobrodošel in celo nujen. Vsako prepričanje je vedno odprto za kritiko in tudi tista prepričanja, ki jih podpira velika količina dokazov, ostanejo samo teorije in nikdar ne dosežejo statusa večne resnice. Na splošno velja, da je veljavnost neke teorije pogojena s količino časa, v katerem vzdrži vse možne kritike, ki jo proti njej lahko usmeri kdorkoli. To pa je seveda idealizirana slika. Že Thomas Kuhn je v svoji »Strukturi znanstvenih revolucij« pokazal, da znanost ni tako objektivna kot si sama želi biti, po Kuhnu obstajajo paradigme, ki v nekih določenih časovnih obdobjih prevladujejo in v teh veljajo za skoraj nezmotljivo resnico. Le te se spremenijo šele, ko se količina dokazov, ki tej paradigmi nasprotujejo poveča do te mere, da mora paradigma pasti, vendar to še ni dovolj, saj mora nove teorije sprejeti tudi akademska srenja, ki diktira znanstveno resnico določenega časa. Tudi vera v znanost oziroma razum je potemtakem lahko samo vera. Znanost pa je od časov pozitivizma postala skromnejša in ne trdi več, da je popolnoma objektivna, ter da ima vse odgovore. Vse kar nam lahko ponudi je le metoda, ki jo uporabimo za raziskovanje in ideal kritičnega mišljenja, ki se mu moramo po najboljših močeh približevati. Spet imamo dve nasprotni si metodologiji, ki jih ne moremo uskladiti.

           

Poskušal sem pokazati, da konflikt med vero in razumom obstaja in da je morda večji in bolj temeljen, kot si marsikdo predstavlja. Konfliktom se ne smemo izogibati zaradi ljubega miru ampak se moremo z njimi soočiti v debati, poiskati točke spora, in zavezani resnici graditi dialog.

 

Samo Bohak

 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane