Arhiv

 

Raziskovanje krize v Sloveniji in njenih vzrokov

NA ZAHODU NIČ NOVEGA*

Komentar

 

V torek, 3. novembra '09, je bila gostja srečanja pod naslovom »Družabno družboslovje: refleksije družbene krize«, v organizaciji MKC, Spomenka Hribar, ena najbolj znanih in predvsem najbolj cenjenih bork za etiko in človekove pravice in svoboščine. V nekdanjem in sedanjem sistemu so njena načela enaka. In pravilna. Kdor pozna Kulturno Glasbeni Brlog ali, po domače, KGB, kjer je bilo prizorišče dogajanja, se ne bo čudil, da je bil nabito poln. Zanimanje, tako za temo kot za gostjo, je bilo zelo veliko. Bilo je tolikšno, da je postavilo na laž splošno uveljavljeno mnenje o mrtvilu mariborskega družboslovnega dogajanja.

 

Bog je rekel: "Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti; naj gospoduje ribam morja in pticam neba, živini in vsem zverem zemlje in vsej laznini, ki lazi po zemlji!" In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: "Plodita se in množita ter napolnita zemljo: podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibajo na zemlji!" (1Mz1, 26-29 Sv.pismo stare zaveze, prevedel dr. Matija Slavič, Maribor, 1958, str. 17,18)    

S tem navedkom iz Svetega pisma je Spomenka Hribar uvedla svoj izhodiščni prispevek k razpravi o sedanji vse prežemajoči gospodarski, politični in družbeni krizi.

Navedek je bil namenjen razlagi, po kateri sedanje razmere, v splošnem poimenovane "kriza" niso nič drugega, kot rezultat tisočletnega razvoja tukajšnje civilizacije. Ta naj bi že s svojimi židovskimi koreninami opirala svoj razvoj na prilastitvi vsega naravnega. Vsega, kar ni človek. Čeprav prvotno židovska izhodišča, je kot svoja sprejelo in prevzelo najprej krščanstvo. In nato še, v bolj ali manj podobni obliki tudi na obeh tedaj že uveljavljenih monoteističnih religijah utemeljeni islam. V zadnjih nekaj stoletjih, zlasti pa desetletjih, je ta "filozofija" prek različnih poti in s pomočjo različnih sredstev, od kolonializma prek misionarstva do vrhunca sedanje faze najbolj brutalnega "svobodoljubnega" korporativnega finančnega kapitalizma zajela praktično vse človeštvo.

To je, tako gostja, v neposrednem in očitnem nasprotju z usmeritvijo grških antičnih filozofov, ki so utemeljevali človekovo sonaravnost in ne njegove vzvišenosti nad okoljem.

To njeno tezo potrjuje tudi naslednji navedek:

In vendar prav ta božji vladar izroča ves svet, ki je razprostrt pred njim bitju, ki je prav tako kakor vse drugo samo ustvarjeno. Ker pa je ustvarjeno po božji podobi in sličnosti, ima pravico vladanja in gospodarjenja. (ibd. opomba 8, str. 17)

Seveda bi ta navedek lahko razumeli tudi kot poziv k umnemu gospodarjenju in k vladanju po načelu upravljanje družbe, skupnosti, v korist vseh njenih članov in nje kot celote. Vendar, kot izhaja iz drugih delov istega "zakonika" pa tudi iz že navedenega izhodiščnega besedila (..podvrzita si jo in ...), je treba izraz "gospodarjenje" razumeti v smislu gospostva, lastništva. Torej kot sinonim vladanja. Tega pa v smislu Machiavellijevega brezobzirnega in neodgovornega zagotavljanja doseganja osebnih oblastniških hotenj. Oblast, kar naj bi pripadalo vladarju, je tako ali tako vezana na (ob)last, lastnino. In sicer z absolutnimi lastninskimi pravicami, ki ne predvidevajo nikakršne odgovornosti lastnika do njegove lastnine. K takšnemu pojmovanju lastniških pravic pa vse bolj uspešno teži tudi sedanji "svobodoljubni" kapitalizem.

V kontekstu obravnavane razprave lahko to lastniško stopnjevanje razumemo kot absolutno oblast človeštva nad naravo kot njegovo neodtujljivo lastnino. V splošnem.

Ter, kot nadaljnji, samoumevni korak, kot oblast nekaterih Ljudi nad množico drugih ljudi v posebnem. Ob tem morda velja povedati, da se je prvotna obča oblastnost človeštva nad naravo sprva razdrobila na posameznike. Ljudi, ki so uspeli prilastiti si vse večje in večje dele narave in njenih bogastev. In s tem ne le razlastiti in posredno razčlovečiti človeštvo, ampak ga tudi razbremeniti njegove odgovornosti do te nekdaj splošne "lastnine". Ne da bi bili ob tem sami prevzeli to odgovornost. Ta se je preprosto razblinila!

 

Ker namen razprave ni bil toliko usmerjen v razglabljanje o krizi na sploh, ampak predvsem analiziranju krize v Sloveniji, so se tudi nosilka Spomenka Hribar in njena sogovornika Vesna Godina ter Andrej Fištravec bolj posvetili tej temi.

Beseda gostje se je usmerila v razlago slovenskega kulturnega razkola kot enega temeljnih dejavnikov, ki še kako ovirajo že iskanje kakovostnih rešitev za izhod iz krize, kaj šele njihovo izvajanje.

V tem smislu je bil kot pobudnik tega še dandanašnji Slovence razdvajajočega svetovnega in družbenega nazora imenovan nekdanji ljubljanski škof Mahnič. Ta je s svojimi sodelavci in somišljeniki izjemno uspešno razdvojil takrat v veri enotno slovenstvo. Takrat malodane vse Slovence, zveste pripadnike katoliške Cerkve, je razdelil na pravoverne in nepravoverne. Po tej razlagi za pravovernost ni bilo dovolj biti veren, ampak je bila nujna popolna podreditev, poslušnost. Predvsem pa je bilo prepovedano vsakršno razmišljanje. Sicer verni Slovenci, ki so si drznili o čemer koli, zlasti pa na gospodarskem, družbenem, socialnem in, Bog ne daj, političnem področju misliti vsaj za trohico drugače, kot je to veleval veljavni kanon ljubljanske škofije, preprosto niso bili več verniki. In s tem preprosto tudi Slovenci niso več bili.

In s tem, posledično, tudi ljudje ne!

In, če nisi Človek, torej oblastnik nad naravo in njen absolutni lastnik - potem si pač zgolj del te narave in s tem pod oblastjo in v lasti pravovernih. Ljudi! Njihova lastnina, s katero lastniki počno, kar jih je pač volja. Lahko jo tudi uničijo.

 

Ta način razmišljanja je dosegel svoj vrh v času 2. svetovne vojne, ko je, prav tako predvsem ljubljanska škofija, vzela Mahničeve teorije zares in jih udejanjila v praksi. Posledice tega razkola Slovenci še danes občutimo. Verjetno precej bolj izrazito, kot kdorkoli drugje v Evropi. (Čeprav tudi drugod lahko zaznavamo kar precejšnja podobna nesoglasja in nasprotja. Ampak manj temeljita in predvsem z manj dolgoročnimi posledicami). To pa nas, kot rečeno, še bolj kot druge ovira pri iskanju in uvajanju oziroma izvajanju ustreznih ukrepov za zmanjševanje posledic oziroma odpravljanje sedanje krize.

 

Na vprašanje iz publike, kaj pa meni o komunizmu kot eni izmed potencialnih možnosti za premagovanje razmer, ki so pripeljale v to sedanjo vseobsegajočo, globalno in s tem tudi slovensko krizo, je gostja odgovorila nekako takole:

"Komunizem ne le da je najslabša možna rešitev, ampak sploh ni rešitev. Komunizem je eno veliko koncentracijsko taborišče in nič drugega. Tega dejstva ne morejo spremeniti tisti drobci dogajanj v tem sistemu, ki so bili dobri!" (Navedek po spominu)

 

S tem se lahko seveda le strinjamo.

 

Manj samoumevno pa je, da bi bil sedanji kapitalizem oziroma kapitalizem "kot tak" v čemerkoli in kakorkoli drugačen. Oziroma, da kapitalizem in na njem temelječe demokracije niso eno veliko koncentracijsko taborišče. Z nekaj poveljniki, nekaj stražarji in kapoti ter veliko množico brezpravnih jetnikov.  

Ali, kot piše Slavoj Žižek:

"Ugodje, ki ga je nudil antikomunizem, je izviralo od tod, da se je bilo v komunizmu zlahka igrati igro iskanja krivca, obtoževanja Partije, Stalina, Lenina in ne nazadnje tudi Marxa za milijone žrtev, za teror in gulage, medtem ko v kapitalizmu ni nikogar, ki bi ga lahko krivili ali imeli za odgovornega, ker se tu reči pač dogajajo, usmerjajo jih anonimni mehanizmi, pa čeprav kapitalizem, kar zadeva človeške in okoljske žrtve ter uničevanje prvobitnih kultur, ni bil nič manj destruktiven ... Skratka, razlika med kapitalizmom in komunizmom je v tem, da se je na komunizem gledalo kot na Idejo, ki je nato spodletela v svoji realizaciji, medtem ko je kapitalizem deloval povsem "spontano". (Ni Kapitalističnega manifesta." Komunistični manifest, Spremni zapis Slavoj Žižek, Sanje, LJ '09, str. 43)

Iz tega in naslednjih odgovorov gostje izhaja, da se ne zaveda ali noče zavedati čvrste povezanosti kapitalizma kot osnovnega in "neoliberalnega" kapitalizma kot izvedenega sistema ter na njima temelječih demokracij z vsemi posledicami, ki jih zgolj na videz povzročajo samostojne nedemokratične diktature. Takšne so bile, na primer, Pinochetova v Čilu, Pahlavijeva v Iranu, Peronova v Argentini (Hitlerjeva v Nemčiji?) in so še v psevdodemokratičnih Izraelu, Rusiji, Južnoafriški Republiki. In še marsikje.

 

Lahko pa to nedojemanje neposrednih povezav različnosti (demokracij) v enem (kapitalizmu) v demokratičnih, manj demokratičnih in diktatorskih režimih izvajamo tudi iz za današnje razmere že krepko zastarele in s tem neprimerne Ustanovne listine Organizacije Združenih Narodov. Ta namreč zagotavlja predvsem "suverenost držav". Ne glede na to, kakšne so in kaj počno s "svojim" prebivalstvom. Kot je to, na primer, v Sudanu. Ali Mjanmaru, Indoneziji, na Tajskem ... In pri tem je povsem nepomembno, kako je trenutna oblast prišla na sedanje oblastne pozicije. In s kakšnimi, tudi najbolj krvavimi sredstvi se trudi to pozicijo obdržati.

Država je po tej doktrini "suverena". Nihče se nima pravice vtikati v njene "notranje zadeve". Človekove pravice in svoboščine so drugo ali celo tretjerazredne.

Razen, seveda, če obravnavana "nedemokratična" oblast hkrati ne upošteva zakonov kapitalizma in z njimi povezanih svoboščin, omejenih na svobodno mednarodno trgovino. Ki je seveda namenjena le tistim, ki si jo "lahko privoščijo".

Kadar namreč neka, četudi demokratično izvoljena oblast ni pripravljena na podrejanje Kapitalu, če torej ni všeč anonimnemu Kapitalu, jo je treba v imenu svobode, demokracije in nenadoma pomembnih človekovih pravic spraviti s poti. To se je zgodilo v Španiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja, o čemer v svoji Pismih iz Španije veliko piše tudi E. Kocbek!. To se je zgodilo v Čilu, Nikaragvi, Salvadorju. Na tak način se je vplivalo na rezultate volitev v Italiji po 2. svetovni vojni.

To se zdaj dogaja v Iraku in Afganistanu. Kjer ponosno sodelujemo tudi Slovenci. Pripravljeni ubijati za denar in svobodo, demokracijo.

Kako dolgo že traja ta proces osvobajanja in demokratizacije v Palestini?

 

Če se namreč tudi Spomenka Hribar vsaj v pogovoru strinja s tezo, da nismo priča nikakršni gospodarski krizi, ampak da je kriza gospodarstvo samo, takšno, kot je, potem nima veliko smisla razpravljati o krizi v Sloveniji in slovenskih rešitvah zanjo.

Če je in ker je kriza globalna, mnogostranska, večplastna, sistemska jo je treba tudi obravnavati globalno, mnogostransko, večplastno in sistemsko. Ne po tem ali kakšnem drugem vrstnem redu. Po vseh naštetih in še drugih vidik naenkrat in vzporedno.

 

Prikaz vzrokov, zaradi katerih je kriza v Sloveniji težje rešljiva kot drugod (če je reševanje drugod res lažje, v kar lahko upravičeno dvomimo. Takšno kot je, so jo namreč mnogi napovedovali že pred desetletji. I. M. Wallerstein, na primer. Ali Roger Garaudy. Ali .. Da o Marxu in Engelsu ne govorimo) je seveda še kako smiseln. Če ne zaradi drugega pa zato, da morebitne globalne rešitve prilagodimo slovenskim posebnostim.

Vendar, kot smo v Sloveniji dobesedno naivno pričakovali, da nas bo svetovno krizno kolesje obšlo, tako sedaj ne moremo enako naivno misliti, da bomo težavam kos sami. Z našimi izvirnimi rešitvami.

Lahko pa prispevamo svoj del, ki kljub naši "majhnosti" ne mora biti skromen.

To pa lahko storimo le, če se bomo najprej sami zavedeli mnogostranosti vzrokov in pojavnih oblik "krize". Katere ne najmanj pomemben del je satanizacija komunizma nasproti glorifikaciji kapitalizma. Namesto, da bi si priznali, da gre za dve strani iste medalje.

In, da ni dovolj, da le zamenjamo stran.

Zamenjati moramo medaljo.

 

Sicer pa: brez strahu! Ne glede na to, kaj storimo ali česa ne: Zemlja in Narava bosta obstala.

 

Branko Gerlič

 

*Naslov romana pisatelja E. M. Remarqua

 

Posnetek pogovora

http://www.radiomars.si/files/userfiles/Zofijini/DD-Hribar.mp3

http://druzabnodruzboslovje.wordpress.com/  

 

 

 

 


Bookmark and Share
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane