Arhiv

 

Odziv na: Sobotna priloga 7.11.'09: Branko Soban KOLABORACIJA V GENIH

Načelnost ali »pragmatizem«

 

Mnogi sicer pošteni, častni in načelni ljudje obsojajo nekdanji sistem socialističnega samoupravljanja, ki smo ga še ne tako dolgo nazaj uvedli in razvijali v nekdanji Jugoslaviji. Njihov temeljni argument za ne le kritiko ampak obsojanje tega sistema sloni na pobojih pobeglih, s strani zaveznikov zajetih in nato vrnjenih sodelavcev tujih okupatorjev ter njihovih somišljenikov. Ker so bili praviloma usmrčeni brez sodnih procesov je upravičena domneva, da je bilo med njimi tudi sorazmerno veliko takšnih, ki si s svojim medvojnim delovanjem niso zaslužili takšnega dokončnega ukrepa.

Drugi, prav tako pogost in pravzaprav še bolj upravičen, pomemben, je argument sklicevanja na nepriznavanje tistega dela deklaracije OZN (ki jo je Jugoslavija kot ena izmed soustanoviteljic te pomembne mednarodne organizacije kajpak sprejela), ki govori o svobodi mišljenja in govora, o svobodi političnega delovanja in drugih tovrstnih človekovih pravicah in svoboščinah.

Zelo malo ali celo nič pa ni govora o nenačelnosti tedanjega režima.

Ta nenačelnost se je izkazovala zlasti v mednarodni dejavnosti tedanje so-voditeljice sicer izjemno pozitivnega gibanja neuvrščenih. Med najbolj znanimi primeri so, recimo, izvažanje orožja in drugih za vojno uporabnih izdelkov vojskujočim se stranem. Na primer Iraku in Iranu. Njuna, resda od ZDA inicirana in podprta večletna vojna (kasnejše utelešenje Satana Sadam Husein je bil zanje več kot dobrodošel zaveznik, uporaben za želeno »discipliniranje« v Iranu vladajočih verskih fundamentalistov), ki jima je, obema!, tedanja socialistična, torej na pravičnosti in miroljubnosti utemeljena država, sočasno dobavljala vojaške potrebščine.

Že pred tem smo se podobno obnašali v primeru državljanske vojne v Kongu.

In še marsikje.

Ali, manj vojaško obarvana nenačelnost: v času uničevanja predvsem rudarskih, posledično pa tudi drugih delavskih sindikatov v Združenem kraljestvu, katerega prva ministrica je bila tedaj Margaret Thatcher, znana tudi kot Železna lady, je Jugoslavija delovala kot velikanski stavkokaz. Kljub temu, da je nastala kot država, temelječa na pravicah delavcev (drugi, nič manj pomemben, a dandanes povsem zanemarjen, neupoštevan, zamolčan del zgoraj omenjene Deklaracije OZN o človekovih pravicah in svoboščinah), smo veselo izvažali premog. In s tem resda služili dragocene devize. Pa tudi krepko slabili tamkajšnje rudarje. In vse druge delavce.

Tudi takšnih primerov bi lahko našli kar nekaj.

Ampak: dandanes se takšnim nenačelnostim pravi »pragmatičnost«. Ker je slednja namenjena predvsem podrejanju lastnih deklariranih načel doseganju gospodarskih koristi, tega dejansko že normalnega obnašanja nihče ne očita ne socialistični Jugoslaviji, ne sedaj Sloveniji. Da o okoljih, ki na tak način delujejo že »od nekdaj«, ne govorimo.

Kaj pa je narobe s potovanjem predsednika države v skrajno nedemokratična okolja, v katerih o nekakšnih svoboščinah in pravicah ljudi niso še nikoli nič slišali? Saj ga vendar  spremlja velikanska delegacija gospodarstvenikov, ki bodo morda sklenili celo kakšen donosen posel. Ali pa vsaj pripravili teren zanj.

In kaj je narobe s podobnim potovanjem predsednika vlade v podobna okolja, vendar z enakim spremstvom? Namen teh obiskov je iskanje poti za reševanje nečesa, čemur pravimo finančna, gospodarska, družbena oziroma vseobsegajoča, vsestranska kriza. To je vsekakor argument, proti kateremu je težko najti smiseln ugovor.

In zakaj bi se čudili pomanjkanju vsakršne kritike katerihkoli, še tako nenačelnih dejanj, ki jih počenjajo v državah, v katerih od nekdaj ne prisegajo na prav nič drugega kot na demokracijo in njene vrednote? Ki vztrajajo na človeških pravicah in svoboščinah (razen, seveda, na pravicah do dela, bivanja, življenja, tistega dela Deklaracije, ki je ne le v teh okoljih, ampak tudi pri nas modro zamolčan) kot na temeljnih načelih, ki jim mora biti podrejeno vsakršno politično in siceršnje delovanje.

Konec koncev gre za države, ki so pomemben gospodarski partner in, ki, če jih užalimo, lahko to prenehajo biti. Oziroma, ki lahko postanejo pomemben gospodarski partner. In to ne bodo, če jih bomo z nesmiselnim opozarjanjem na nekakšna splošna načela užalili.

In sploh, kdo pa smo mi, Slovenci, da bi solili pamet suverenim državam. Tudi njihova suverenost je rezultat delovanja OZN. Konec koncev je bila ta organizacija ustanovljena zaradi zagotavljanja suverenosti držav in ne zaradi nekakšnih imaginarnih pravic posameznikov in skupin, ki si drznejo biti drugačni, celo razmišljati po svoje.

In, če lahko zastavonoša demokracije pragmatično ukine vsakršne pravice, na primer morebitnim teroristom in uzakoni mučenje »sumljivih«, zakaj bi se prav mi obremenjevali s kritiziranjem okolij, kjer se oblasti obnašajo enako. Pri čemer pa se vsaj ne sklicujejo na svojo demokratično, pravičniško in zlasti načelno preteklost in prav takšno sedanjost.

Zakaj pa naj bi prav Slovenci postali svetilnik sveta na področju pravičniške načelnosti, če pa bi takšno razumevanje svetovne politike lahko ogrozilo dosežke naše dosedanje zgodbe o uspehu. Gospodarskem uspehu, ki je statistično dokazan. Vendar večina ljudi od tega nima veliko. Za večino predstavlja njihov delež v tej zgodbi o uspehu že to, da sploh imajo kakršno koli zaposlitev. Pa četudi za minimalno in še to ne redno plačo. Zato pa imajo pravico razglašati svoja mnenja, četudi drugačna.

Seveda le, če ta mnenja niso žaljiva za prizadetega varuha pragmatizma. V tem primeru namreč lahko tudi sodišča prevzamejo vlogo razlagalcev pomena besed in sprejmejo temu primerne razsodbe.

In, last but not least: kako naj naša uradna politika vztraja na nekakšni načelnosti, če pa njenim kreatorjem nihče ne pove, da je ta načelnost pomembna? Koliko pa se poklicni in poklicani nadzorniki politike, mediji, posvečajo opozarjanju na nenačelnost, utemeljeno na pragmatizmu?  Mar niso tudi mediji predvsem pragmatični in s tem nenačelni?

Koliko je objavljenih člankov, kakršen je ta, ki je izzval to pisanje?

In koliko je člankov, prispevkov, ki podpirajo vsakršen pragmatizem?

Ja, saj res: tudi mediji so podvrženi zgodbi lastnega uspeha. In, da v tej tekmi ne bi omagali, morajo pač biti pragmatični. Načelnost je pri tem povsem odveč. Še huje, moteča je!

 

Branko Gerlič,

Maribor

 

Napotilo

http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Sobotna+priloga

 

 

 

 


Bookmark and Share
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane